Nova slovenska politična realnost: dogaja se tako veliko, a hkrati popolnoma nič

Politično nam v Sloveniji pod to vlado nedvomno ni dolgčas. Afera Litijska se še dodobra ni ohladila, že smo imeli val odhodov najožjih sodelavk iz premierjevega kabineta, špekuliranje o odhodu oz. bolje rečeno pobegu premierja med evropske komisarje, škandal z zlorabo podatkov Davčne uprave oz. FURS-a za obračun s političnimi nasprotniki, nadaljevanje ter zaostrovanje zdravniške stavke, grožnje o stavkovnih uporih v preostalih delih javnega sektorja, grozijo pa tudi upori razjarjenih domačinov proti novim azilnim centrom. Toliko dogajanja, a obenem nobenega prelomnega dogodka; vedno bolj se zdi, da je edini strah z vladne strani ter z njimi povezanih medijev neugoden rezultat evropskih volitev.

Trenutno so evropske volitve ter znanilci obrata v protiprogresivno, protizeleno, protiobnovljivo desnico po več kot desetletju liberalizma na stari celini edini strah, ki slovenski vladni strani povzroča skrbi. Kako si lahko predstavljamo navdušenje slovenskih mainstream medijev, ko je Inštitut 8. marec ob fanfarah zagnal vseevropsko kampanjo za splav? Seveda ob vedno bolj pereči problematiki zelenega prehoda, kmečkih protestov, vzponu odpora proti politični korektnosti, hude migrantske krize ter energetske krize ni nič lažjega kot levi pol za evropske volitve motivirati s tematiko o splavu.

Načeloma slovenska levica volitev v evropski parlament ni nikoli jemala preveč resno. Ob kadrovskem propadanju stranke Svoboda, internem konfliktu med radikalci različnih odtenkov rdeče znotraj Levice ter bržkone ključnem prihajajočem volilnem kongresu SD-ja pa se zdi, da je pomembnim akterjem v ozadju levih interesnih struktur še kako do tega, da evropske volitve zvozijo vsaj delno uspešno.

Odsotnost resnih protestov nedvomno bode v oči, sploh ob upoštevanju dejstva, da so nevladniki svoje anarho-ulične proteste sprožili že pred nastankom tretje Janševe vlade.

Odsotnost resnih protestov nedvomno bode v oči, sploh ob upoštevanju dejstva, da so nevladniki svoje anarho-ulične proteste sprožili že pred nastankom tretje Janševe vlade. Upokojenci sicer, če že niso slišani, so ob množični udeležbi nedvomno videni, ni jih mogoče ignorirati, vendar pa, če sklepamo po odzivu v Državnem zboru, se vladajoči kaj dosti ne zmenijo zanje. Kmetje so po zagonu za razliko od svojih evropskih tovarišev popustili, na trmaste zdravnike pa je vlada s pomočjo medijskih lakajev zlila golide ljudskega besa.

A pravzaprav se lahko vprašamo, zakaj pa naj bi se vlada česa (ali koga) bala? Ob očitno še vedno močni večini v Državnem zboru lahko v najslabšem primeru mandat zvozijo do konca tudi z drugim mandatarjem, če se Golobu res zahoče energetski komisarski stolček. Medijsko obvladovanje družbe je tako močno, da se številni pravzaprav sprašujemo, kje je ob s socialnimi alternativnimi mediji spodbujenih evropskih protestih in uporih pravzaprav Slovenija?

Pred poletnim merjenjem političnega utripa v državi, ki bo vrhunec doživel z evropskimi volitvami in bo pomemben barometer stanja, je edini možni zaključek, da očitno velikemu delu populacije ustreza ohranjanje statusa quo. Slednje je prvovrstna ironija, saj je vlada predvsem preko prekucniškega programa stranke Levica napovedala velike preokrete, od zaščite javnega (oz. državnega) zdravstva za vse preko ukinitve dodatnega zdravstvenega zavarovanja, do izgradnje ogromnega fonda najemnih stanovanj za mlade, do prerazporeditve darežljivih sredstev za zagotovitev progresivnih nevladniških politik.

V zameno se udarja po ljudeh, ki so del najbolj samostojnega dela prebivalstva. Poleg že omenjenih zdravnikov so že bili na tapeti kakršnikoli preveč samostojno misleči člani naše družbe – podjetniki ter raznorazni kreativci v privatnem sektorju, obrtniki, kmetje. Z eno besedo, novodobni kulaki, od prvih do zadnjih.

Poleg že omenjenih zdravnikov so že bili na tapeti kakršnikoli preveč samostojno misleči člani naše družbe – podjetniki ter raznorazni kreativci v privatnem sektorju, obrtniki, kmetje. 

Trenutna letargija kaže, da neke normalne mase ljudi, ki bi jih trenutna situacija pošteno motila, še ni. Ne samo, da so Golobovi volivci kljub vedno bolj kaotičnim razmeram v državi še vedno zadovoljni, morda celo verjamejo, da je »etatizem« trenutne vlade, ki ga spodbuja njeno radikalno krilo, prava pot. Ljudem potemtakem očitno ustreza, da ni reform, vladno učenje političnega vodenja, ki se kaže na vseh področjih, od kaotičnega vodenja sej v Državnem zboru, do neusklajenega dela vladnih ministrstev, pa pomeni, da vlada ne dela skorajda nič, kar pa je narejeno je neučinkovito. Slednje pa pomeni, da ljudstva nihče preveč ne moti, ko se ukvarja s svojimi vrtički, saj vladni ukrepi večinoma ciljajo samo novodobne »družbene sovražnike« – negativnih eksternalij povprečen državljan, ki se »znajde«, tako ali tako ne bo občutil preveč.

Molk ljudstva je tako neznosen, da je že oglušujoč. Od protipravne kraje krav, energetskih položnic, ki so poskočile na večkratnik prejšnjih zneskov, uvedbe nesmiselnega štempljanja, kraje proračunskih sredstev pri belem dnevu in, kar je najhuje, zanemarjanje reševanja poplavljencev, ki so bili žrtve ene največjih naravnih nesreč po osamosvojitvi.

Toda ironično je daleč najbolj nesposobni vladi v zgodovini samostojne Slovenije uspelo uspešno preusmeriti frustracije ljudstva na številne grešne kozle. Zdravniki so tako osovraženi izključno iz razloga, ker se oblastniški samovolji edini tako odločno upirajo; ostale vladi »sovražne« skupine so popustile bistveno hitreje bodisi zaradi pomanjkanja vztrajnosti in pomanjkanja voditeljske strukture bodisi zaradi premehkih stališč.

Obenem pa si v trenutni situaciji pred velikim poletnim volilnim preizkusom tudi opozicija ne more ravno čestitati. Kljub nekaj nedvomno kandidacijsko zelo posrečenim ter močnim potezam je na žalost nezmožnost sestave skupnih list zlagoma povzročila, da je levi pol kljub po skorajda vseh javnomnenjskih napovedih izgubljeni situaciji začutil, da to nepazljivost zlahka obrne sebi v prid. Ne pozabimo, ni potrebno veliko – nekaj akcij Nike Kovač, pa bo.

Toda ironično je daleč najbolj nesposobni vladi v zgodovini samostojne Slovenije uspelo uspešno preusmeriti frustracije ljudstva na številne grešne kozle. 

Letošnje evropske volitve so skrajno pomembne, trenutno na njih po napovedih še vodijo stranke pomladnega bloka, a Golobova vlada preko očitno izjemno dodelane medijsko-influencerske politike dobro obvladuje javno mnenje. Ravno junijske volitve pa bodo ob lahki vodljivosti Slovencev lakmusov papir za nadaljevanje trenutnih vladnih politik. Tega pa se dovolj ne zavedata ne opozicija in ne povprečen slovenski volivec, ki je že pozabil, da je ob zadnji neresni izbiri neprimerne vlade ob zadnji krizi nato sledilo kriznih deset let.

Ob takšni vladi se kaj hitro lahko zgodi, da bi ob morebitni zunanji ekonomsko-politični nestabilnosti za Slovenijo sledilo novo izgubljeno desetletje kot tisto med letoma 2008 ter 2018. Iz tega razloga je tudi občasno upanje na zunanjo »biblično« kazen, ki mora doleteti zlobne, zahrbtne, zavistne, nehvaležne Slovence, pri številnih, ki trenutno kalvarijo opazujejo iz opozicijskih državljanskih ter političnih logov, morebiti kratkovidno.

Neznank je v trenutnem podivjanem svetu namreč bistveno preveč, da bi lahko določili končni datum razkroja te vlade. Lahko brez težav zdrži cel mandat, lahko pa jo zamaje eden izmed množice potencialnih destabilizirajočih dogodkov, ki bi razdražil slovensko družbo, od migrantske krize, varnostnega incidenta, lokalnega nezadovoljstva, resnega upora dela kmečkega stanu, krizne odpovedi še enega dela javnih sistemov, ki delujejo na škrge.

In navsezadnje, tudi to ni razlog za pretirano veselje. Vladni oblastniki lahko zmedo ter katastrofalno situacijo preprosto prepustijo nasledniku, kdorkoli to že bo. Takrat pa ob prazni blagajni ter političnemu kaosu, izhajajočemu iz razgradnje političnih ter družbenih podsistemov lahko dirigenti trenutnega centralnoplanskega kaosa preprosto s prstom pokažejo na svoje naslednike ter za vse slabo obtožijo njih. Če se je to zgodilo že dvakrat – ob svetovni krizi 2008 ter ob izbruhu koronavirusa, zakaj ne bi uspelo še tretjič?