Novi dom: stenice, kri in mrtva konjska glava

Ko sem pred dnevi posameznim uredništvom časnikov oziroma revij poslala prispevek z naslovom »Svoboda, mar ne?«, me je neki bralec (podpisal se je »Mefisto«), opozoril, da sem del begunstva in časa po njem v svojem članku izpustila. Prav je imel, vendar me je k temu prisilil pomislek, da je članek verjetno že tako predolg. Pošiljam tako rekoč nadaljevanje prispevka, saj menim, da bodo tako predvsem mladi laže razumeli, zakaj smo posamezniki na podlagi njihovih lažnih pričevanj kar čez noč postali drugorazredni državljani.

Nekje sredi poletja leta 1945 smo se begunci in ostale žrtve vojnega nasilja, začeli vračati na svoje domove, ki so jih v našem primeru do tedaj zasedali Kočevarji. Polni hrepenenja po domu smo nestrpno čakali, kaj nas čaka za zaprtimi vrati naše hiše. Prazni prostori, okrvavljene stene, sredi katerih nas je čakalo leseno ogrodje dveh postelj, zraven pa divan (kavč), poln stenic. To je bilo vse!

OZNA je odpeljala sestri

Z eno od sestra sva divan izvlekli iz sobe pred hišo ter ga zažgali, kajti stenic se menda ne bi znebili drugače. V kleti smo našle glavo mrtvega konja, sicer pa so prostori kar vpili po čim hitrejši obnovi oziroma odstranjevanju umazanije, ki se je kazala na vsakem koraku. Štedilnik na drva je bil kot piramida zasušene hrane, naši želodci pa željni toplega obroka. Toda vse to ni bilo najhuje.

Kar iznenada je na vrata potrkala OZNA, aretirali so dve od štirih sester in jih odgnali s seboj – spet svoboda, mar ne? Smo torej prišli z dežja pod kap?

Kar iznenada je na vrata potrkala OZNA, aretirali so dve od štirih sester in jih odgnali s seboj – spet svoboda, mar ne?

Mami je zastalo srce. Kaj pa zdaj? Zakaj? Kdo so ti, ki so ju odpeljali in zakaj? Nobenega odgovora od nikoder. S sestro, ki je ostala z mamo in z mano na svobodi, sva zvečer pod zamreženimi okni zaporov klicali zapornici, misleč, da se bosta morda oglasili, a zaman. Tako je bilo nekaj večerov, dokler se ni izkazalo, da je bil eden od Oznovcev nekdanji sošolec ene od mojih sester. Zaupal je mami, da jih je prijavila in obtožila sodelovanja z »belimi« neka znanka iz šolskih let, ki je bila  znana po »prijateljskem« druženju z italijanskimi oficirji.

Dejal je še, da bi ji obe hčerki usmrtili, če ne bi besede zanju zastavil on in pa naš nekdanji katehet Viktor Merc, ki je kmalu po vojni postal partizanski kurat, kasneje pa je bil nekaj let profesor na gimnaziji v Brežicah, kjer je poučeval ruski jezik, še kasneje pa je bil profesor na Šubičevi gimnaziji v Ljubljani. Mama ni mogla verjeti. Ksenija, dekle, ki je bilo deležno tolike pomoči s strani naše družine? No, hvala Bogu, sestri sta se srečno vrnili domov.

Kar začeli so izginjati iz svojih domov

Ja, poznali smo veliko teh »belih« fantov, katerih družine so nam v času begunstva pomagali tako, da so nam prinašali svoje kmečke pridelke, mi pa smo jim v zahvalo hodili pomagat pri raznih kmečkih opravilih. Tam, kjer smo stanovali, so imeli v hlevu kravo, ki sem jo z veseljem vodila na pašo in bližnji potok, ona pa nas je hranila z mlekom.

Ti »beli« fantje so bili sinovi mater in očetov teh dobrih ljudi, fantje, s katerimi smo ob večerih na polju, pa tudi v cerkvi, prepevali naše lepe slovenske pesmi. Je bil to naš skupni greh, ki bi se ga morali sramovati? Je moralo zaradi tega toliko teh ljudi končati v jamah? Kar začeli so izginjati iz svojih domov in nihče si ni upal spregovoriti o tem, da so čez noč iz posameznih kmečkih domov izginjali ljudje in da so hkrati tudi njihove kašče ostajale povsem prazne.

Kdo, za božjo voljo, si je drznil tak zločin naložiti na svoja ramena? Kdaj bodo še živeči posamezniki glasno priznali svojo veliko krivdo, s katero so naš narod sprli za vekomaj? Od mnogih slišiš odziv: »Kaj pa ona druga stran, mar oni niso delali napak?« O ja, zagotovo, in če ne bi bilo te žalostne zgodovine naroda, bi narod ne potreboval nobene Pomladi, postali bi vsi skupaj le zmagovalci nad nad nemško in italijansko stranjo. Mar ni škoda?

Kar začeli so izginjati iz svojih domov in nihče si ni upal spregovoriti o tem, da so čez noč iz posameznih kmečkih domov izginjali ljudje.

Rdeča zvezda – konec upanja

Spominjam se, kako je moj oče, dokler je bil še toliko pri moči, nekega večera prišel domov in dejal: »Otroci, v gozdu sem srečal naše fante – partizane, zdaj bomo zagotovo šli kmalu domov.« Kmalu pa je opazil, da so se na kapah teh fantov pojavile rdeče zvezde in zavedal se je, da je upanja konec, da pot ne vodi v pravo smer.

Toliko let sem na svetu, da sem že kot odraščajoči otrok doživljala te vojne in povojne grozote, ki so zaznamovale mojo mladost. Spomin je neokrnjen, hvala Bogu. Vse je res, vse to sem preživljala, ničesar si ne izmišljujem. Nekega jutra je iz vasice pod Gorjanci prišla vest, da so mladega kaplana, ki je otroke pripravljal na prvo obhajilo, ugrabili in mučili do smrti.

Poznala sem župnika, ki so ga obesili, žalovala za katehetom Kekom, ki nas je na gimnaziji v Novem mestu vsakokrat pred veroučno uro opominjal, da moramo biti zavedni Slovenci; spoštovala sem ravnatelja novomeške gimnazije g. Dolenca, ki mi je s skromno »štipendijo« pomagal, da sem kot begunka lahko nadaljevala šolanje. Izvedel je namreč, da sem kot zavedna Slovenka odklonila denarno podporo fašistične mladinske organizacije JILL (mislim, da je bila to njihova kratica); tudi on ni ušel »roki pravice«.

Ko sem kot gimnazijka nekaj časa stanovala v samostanu v Šmihelu, je neko dopoldne nad stavbo zaokrožilo letalo ter odvrglo bombo, ki je spalnico petih gimnazijk popolnoma sesulo. Hvala Bogu, je bila ranjena le ena od deklet, ki je znotraj samostana obiskovala Meščansko šolo. Prednica oziroma predstojnica samostana, ki je budno bedela nad nami, nam je še isti večer svetovala, naj za nekaj časa odidemo domov. Po trdi temi sem se podala na pot in od tedaj dalje sem do konca vojne ostala kar pri svojih domačih. Veliko kasneje sem izvedela, da je tudi našo prednico doletela enaka usoda kot vse zgoraj omenjene.

Kmalu pa je opazil, da so se na kapah teh fantov pojavile rdeče zvezde in zavedal se je, da je upanja konec.

Zaznamovani. Za vedno.

Temna podoba doživetij me je zaznamovala za zmeraj. Nič več ni bilo v duši tako kot je bilo, tudi solz ni bilo več, ki bi sprale vso grozoto iz mladega srca. Spomnim se, da sem gledala ranjence, pa se nisem bala pogleda nanje, nasprotno; zdravnici, ki jim je previjala rane in ki je našemu očetu lajšala bolečine z morfijem, sem pomagala pridržati ranjen del telesa; ko smo po vojni očeta in brata prekopali v skupni grob v Brežicah, sem bila zraven. Verjetno sem hotela v sebi zatreti strah, ki bi mi morda lahko odvzel sleherno upanje v drugačno prihodnost. Zakaj?, sem se nenehno spraševala. Kdo vam daje pravico, da ubijate nedolžne, pa tudi tiste, ki so izgubili občutek za pravičnost? 

Zakaj pišem o vsem tem? Kako ste zmogli tako velik greh sprejeti nase? Ko smo se nekoč pozneje peljali z avtobusom na spominsko slovesnost v Rog, sem po naključju sedla poleg znanega nesrečnika Zavadlava, ki mi je priznal, da so bili pri svojem početju nenehno pijani.

Veliko je ljudi, ki odklanjajo resnico, ki pa je žal takšna, kakršna je. Vendar je ta na žalost del naše pretekle zgodovine, ki ne more in ne sme v pozabo, pa če nekateri še tako zatirajo njen pomen. Starši ali svojci so mnogim mladim razkrili resnico in tisti, ki ste jo hoteli spoznati, ste tako že zdavnaj lahko zmolili zanje svoj očenaš.

Zaupajte svojim vrstnikom to žalostno zgodbo našega naroda, kajti to ni »preštevanje kosti«, to je žal resnica, ki je ni moč ne utajiti ne pozabiti, saj le tako bodo mnogi izmed njih laže dojeli, zakaj pri njih doma ni bilo prijaznih dedkov in babic, tet in stricev in ostalih. Naj potihne maščevanje, a naj resnica prevlada nad lažjo, kajti brez resnice in odpuščanja v srcu ni življenja. Edino sprava bi nas lahko razbremenila težke more, ki bremeni naš narod. Poskusimo jo najti in sprejeti, da ne bomo nikoli več ukinjali praznika spomina na žrtve.

»Naj potihne maščevanje, a naj resnica prevlada nad lažjo, kajti brez resnice in odpuščanja v srcu ni življenja.«

Po osvoboditvi obnavljanje

Zgodba naše družine pa se je še kar nadaljevala. Po vrnitvi v svoj rojstni kraj se je začela obnova. »Osvoboditelji« so nas prisilili, da smo zgrabili za lopate in krampe – in začelo se je. Z dobesedno krvavimi žulji smo se dijaki brežiške gimnazije vračali domov iz šole, ko smo po pouku zasajali mlada drevesa, v ozadju gimnazijskega poslopja pa z vso vnemo počasi gradili športni stadion. V poznih večernih urah smo dijaki višjih razredov pomagali ravnatelju in njegovi soprogi, ki nas je učila angleščino, sestavljati urnike, izdelovati stenčase (stenski časopis) in se neprespani vračali domov.

Bilo je tako lepo, tako polni življenja smo sledili slehernemu ukrepu šole ter hkrati vestno sodelovali pri pouku. Imeli smo srečo, kajti imeli smo profesorje, ki se jih z veseljem in z velikim spoštovanjem spominjam, s sošolci in sošolkami pa smo uspeli zgraditi trden most prijateljstva.

Po dolgem času so potihnile vojne grozote in svet pred nami se je začel kazati v svetlejših utrinkih. Toda še tako lepe sanje zbledijo – bilo je boleče!

Izključeni iz vseh šol Jugoslavije

Kot nenaden potres, ki podira stavbe in mostove ter pušča ljudi praznih rok in brez hrane, skratka brez vsega, se je zgodilo. Bil je navaden delovni in šolski dan. S šolskimi torbami smo hiteli proti šoli, saj smo nekateri imeli kar pol ure hoda do tja. Prizor, ki nas je osupnil. Pred vhodnimi vrati so stali miličniki, ki nas niso smeli spustiti skozi vrata. Pojasnili so nam, da se je v šoli zgodilo nekaj sramotnega, da so nekateri od dijakov ponoči prebarvali stene na hodnikih s protikomunističnimi parolami in da je nekdo snel Titovo sliko v zbornici.

Za nekaj trenutkov smo obnemeli, potem pa smo se odpravili na bližnji hrib in premišljevali, kaj se je v resnici zgodilo. Pridružil se nam je eden od sošolcev, ki je ostal pred šolo in nam povedal, da so sošolca Mankija zaprli, gimnazija pa da je še vedno zaklenjena. Ko smo se zjutraj spet zbrali pred šolo, smo smeli vstopiti, opazili pa smo, da so bile stene hodnikov že prebeljene, v zbornici pa je menda spet visela Titova slika. Med glavnim odborom je prišel ukaz, da moramo vsi dijaki na šolsko dvorišče. Na stopnicah pred izhodom so se postavili ravnatelj gimnazije in nekateri profesorji, občinski možje in celo šolski sluga ter predstavnik OZN-e.

Svoj govor je ravnatelj začel z besedami: zgodil se je incident, ki sramoti našo gimnazijo, zato naj predstavniki SKOJ-a glasno naštejejo imena tistih, ki so v minuli noči storili to sramotno dejanje. In tovariši Skojevci, naši sošolci in sošolke, so začeli takole: »Takšna je med nami tudi Vera Banova, cerkvena pevka, fašistka in belogardistka …Seveda niso prizanesli še dvema sošolcema in eni od deklet iz nižjega razreda, nato pa je ravnatelj oznanil, da smo izključeni iz vseh šol Jugoslavije in zaključil takole: »Izpljunite jih iz svoje srede!!!«

Profesorji so odhajali s prizorišča povešenih glav, saj so razumeli, da gre tako rekoč za montiran proces, o kakršnem mi je pozneje v Ljubljani pripovedoval dr. Jože Pučnik in o katerem je v svoji knjigi pisal tudi naš veliki igralec Polde Bibič.

Prizor, ki nas je osupnil. Pred vhodnimi vrati so stali miličniki, ki nas niso smeli spustiti skozi vrata.

Morali smo preboleti tudi krivico

Po treh dneh nas je ravnatelj Demšar poklical k sebi in hotel ves potek obrniti na glavo, češ, saj ni bilo tako mišljeno … V razred, kjer nas je večina sošolcev in sošolk sprejela s solzami v očeh, so prišli zopet tovariši iz OZN-e in nam vzeli prstne odtise, po njihovem odhodu pa sva s sošolcem Mitjo ob njegovem brenkanju na kitaro zapela tisto otožno pesem »Osamljeno doni zvonček mili, cesta prašna vije se v daljavi …« Vse to nasilje smo prebolevali kot neozdravljivo bolezen in do neke mere smo jo morali preboleti, če smo hoteli postati abiturienti.

Žal je bil to čas, ko je bilo zelo moderno pisanje karakteristik, s katerim so »nezaželenim« z lahkoto zagrenili življenje – tudi meni so ga. Avtor moje je bil sin begunske družine, ki si je hodil k meni sposojat knjige, v cerkvi pa je občasno glasno prebral tudi kaj iz Svetega pisma ... SKOJ ga je privabil in namesto Svetega pisma je lepega dne prišel z neko skupino v času pevskih vaj (takrat Študentskega pevskega zbora), pod vodstvom Radovana Gobca.

Moja karakteristika je seveda presenetila člane zbora, a ne vseh, kajti nekateri izmed njih so pridno sodelovali pri zopetnih obtožbah. (Priznam, mnogi so se mi pozneje opravičili.) Izključena sem bila iz zbora, enak scenarij pa me je doletel potem še v Komornem zboru RTV (po zaslugi zborovodje ne za dolgo), kjer je takratna sekretarka zahtevala od mene, da neham peti na koru, kjer sem prepevala kar deset let. Razložila sem ji, da iz te moke ne bo kruha, ker da sta mi cerkveno in drugo petje v srce položila tako mama kot oče. Dobila sem seveda uradno prepoved sodelovanja v KZRTV. Zame je bil to hud udarec, saj sem se kot študentka preživljala s honorarjem, ki sem ga prejemala kot zboristka.

Ko so me nameravali izključiti še iz univerze, sem na pobudo svaka, ki je bil kot profesor in bil zaradi obiskovanja cerkve prav tako nadzorovan, vložila protest na Študentski komite. Za tem je končno vse potihnilo, seveda ne brez posledic na mojem zdravju. Tudi mojima dvema sestrama, ki sta bili učiteljici, so onemogočili poučevanje. Dobro, da je naša mama ostala načelna, strpna in pri zdravi pameti.

»Naj mi vzamejo še to«

Ko so ji onemogočili, da bi bilo tudi ime šestnajstletnega sina, ki so ga Nemci ustrelili kot talca, obeleženo na spominski tabli, češ da ni padel kot partizan, in ko so ji odvzeli še pravico do dodatka, ki ji je pripadal po njem, je utrujena obsedela na kuhinjskem stolu ter dejala: »Pustite, naj mi vzamejo še to!« Koliko sinov in očetov je prizadela enaka in še hujša usoda, a slovenska mati je trdna in močna in Bog daj, da bi bilo takih mater čim več, saj se potem ne bilo treba bati za prihodnost naše domovine.

Zame je bil to hud udarec, saj sem se kot študentka preživljala s honorarjem, ki sem ga prejemala kot zboristka.

Je torej težko razumeti, zakaj smo tako težko pričakovali rojstvo slovenske pomladi? V svoji knjigi »Moja pot ob Pučniku« sem o našem zbiranju na Roški, zapisala: »Lepo je bilo zato, ker smo bili vsi eno in ker smo vedeli, zakaj stojimo tam, zakaj polagamo cvetje pred zastražena vrata. Vsak premik množice smo čutili kot valovanje silne energije, ki se je pretakala med nami.«

Nastajal je Demos in naš veliki pisatelj Drago Jančar je o predsedniku Demosa dr. Pučniku zapisal: »Šlo mu je za stvar!« Naj torej prihajajoča nova Slovenska pomlad znova obudi v ljudeh željo po resnični svobodi in miru.

»Lepo je bilo zato, ker smo bili vsi eno in ker smo vedeli, zakaj stojimo tam.«