Novinar in urednik Bojan Požar: »Na levi so začutili nevarnost, da se lahko vlada zamenja.«

V intervjuju se sogovornika dotakneta zaslišanja Bojana Požarja na preiskovalni komisiji v državnem zboru, dogajanju v Dražgošah, politične situacije v Sloveniji, svobode govora in drugih tem. S pronicljivostjo in poznavanjem problematike sogovornika odpirata nova obzorja. 

V petek ste bili v državnem zboru zaslišani na komisiji, ki jo vodi gospa Tamara Vonta. Gre za sume nezakonitega financiranja volilne kampanje strank pred prejšnjimi volitvami v državni zbor. Kako se je izkazala gospa Vonta? 

Približno sem vedel, kaj me čaka. Moja teza, ki tudi drži, je taka: podjetje, ki izdaja portal Požareport, ni nikoli imelo transakcij z nobeno politično stranko. Iz vsebine portala je jasno, da za nikogar ne izvajamo politične propagande. Nimamo intervjujev, ne hodimo na tiskovne konference. Na neki način nas preiskujejo nezakonito. Na podlagi te preiskave so pridobili vse bančne podatke in sami so videli, da nimajo nobenega obremenilnega materiala. Povabljen sem bil kot priča in to, da nimajo nobenega materiala zoper mene, se je na zaslišanju videlo. V 90 odstotkih me je spraševala stvari, ki niso povezane s temo preiskave, na primer to, ali držijo informacije, da sem bil v neki restavraciji z direktorjem Slovenskih železnic Dušanom Mesom. To se mi je zdelo nenavadno, kot da bi bila na tiralici in bi se naju iskalo. Ne samo da to ni res, ampak je tudi nesmiselna informacija. 

Tamara Vonta je bila že na zadnjem zaslišanju gospoda Borisa Tomašiča precej … 

Takrat je bila zelo agresivna, tokrat ni bila, se je pa veliko smehljala. Njen problem je v tem, da ima neke informacije, ki niso točne, in jih kar naprej ponavlja, očitno jim verjame. Nekaj ima napisano, nekaj ji svetuje Tomaž Modic, novinar portala Necenzurirano, ki ji ves čas prišepetava na uho; včasih celo ona slabo povzame to, kar ji on pove. Vmes sem ji celo rekel, glejte, vprašanja so res otročja. Ustvarila si je neko zgodbo, ki nima ne repa ne glave. Razumel bi, da bi me preiskovala, če bi mi denar nakazovale politične stranke ali obratno. Ampak podatke ima, tega ni, tako da je bilo na koncu že mučno. Predvsem pa sem gledal še druge štiri poslance, ki so v komisiji. Nihče od njih ni ničesar vprašal, vsi so nekaj čakali, delovali so malce prestrašeno. Izgledalo je, kot da so tam sedeli samo zato, da ima Vonta zagotovljeno sklepčnost. Bogve, kaj bo komisija na koncu spisala. 

Zanje je bilo od nekdaj sporno oglaševanje. Ampak saj oglaševanje ni prepovedano. 

Ne, oglaševanje ni prepovedano. Ne vem, zakaj bi samo nekateri mediji lahko imeli oglase, drugi pa ne. Če je oglas v Mladini, ni sumljiv, če je oglas istega podjetja na portalu Požareport, je to sumljivo. To je smešno. Po drugi strani to ni komisija, ki bi preiskovala oglaševanje. To je komisija, ki preiskuje čisto druge zadeve, zato mi ni jasno, zakaj sem bil tam. 

Govorijo predvsem o funkcionarjih. 

O odgovornosti javnih funkcionarjev pri teh zadevah. Vprašala me je – to je res smešno – ali poznam poslanca Žana Mahniča. Rekel sem, da ga poznam, tako kot poznam njo. Njo poznam celo bolje, še iz novinarskih krogov. Vprašala me je, ali sem bil kdaj v stiku s poslancem Žanom Mahničem. Kot novinar bi moral biti nenehno v stiku s politiki. Se opravičujem, ampak včasih res nimam besed za take stvari. 

Ko je komisijo vodila Mojca Pašek Šetinc, so pridobili bančna nakazila … 

Zasebnim bankam so poslali zahtevo za podatke o vseh transakcijah, povezanih s Požareportom. Zakaj so jim banke to posredovale brez razloga, brez neke sodne odredbe? Če me je v tej zgodbi kaj presenetilo, me je presenetilo ravnanje teh bank. Zakaj sta SKB, danes OTP, in Sparkasse, kjer imamo transakcijska računa, dali podatke o poslovanju Požareporta preiskovalni komisiji, ki za to nima nobene zakonske podlage? 

Politiko spremljam že dlje časa, pa še nisem videl tako eklatantne zlorabe parlamentarne komisije, kot se je to zgodilo sedaj. Zlorabili so parlament, zato da so šli preiskovat osebne podatke. V komisiji ima Vonta, ki se ves čas sklicuje na njene sklepe, večino. Ona reče, preiskovali bomo Bojana Požarja, izvedejo glasovanje, štirje za, morda kdo proti in gredo preiskovat. 

Vi ste kljub vsemu priča, vi niste preiskovanec. 

Zasliševali so me kot obtoženca, v bistvu pa sem bil samo priča. Pričo lahko sprašujejo samo to, kar je povezano s temo preiskave. Predsednica ne sme komentirati tega, kar priča reče. Ona pa ves čas komentira, se hihita, zadnjič pri Tomašiču je bila besna, tokrat se je smejala, mrmrala, govorila sebi v brk. Velikokrat sem jo težko razumel, kaj je želela povedati. Ne veš, kaj je vprašanje in kaj njen komentar, ker je vse skupaj pomešano. Vmes sem jo celo opomnil, da moram na snemanje vaše oddaje, potem smo sčasoma res končali. 

Vi ste zapisali, da gre za avtokastrirano novinarsko srenjo, ki je vesela, če jo politiki pohvalijo. Gre za osebne travme. 

Če se taka zloraba parlamenta in parlamentarne komisije novinarski srenji ne zdi sporna, si tega ne morem tolmačiti drugače, kot da so avtokastrirani. Po domače rečeno, podvrženi so neki politiki, vseeno, ali levi ali desni. Iz tega očitno nikakor ne morejo iziti. Drugače si tega ne znam predstavljati, ker se normalnemu novinarju to ne bi smelo zdeti normalno. Novinarska srenja je desetkrat manjša, kot je bila pred desetimi leti. Politično se je zelo radikalizirala – govorim o tistih, ki se ukvarjajo z notranjo politiko. To so večinoma aktivisti, bolj ali manj ni več novinarjev. Vsi so obremenjeni z nekimi osebnimi travmami, zavistjo. Zdi se mi nenavadno, da se del novinarstva iz privoščljivosti in aktivizma postavi na stran politike proti novinarju. V Ameriki se ni zgodilo, da bi v času, ko sta Woodward in Bernstein preiskovala Nixona, drugi mediji branili slednjega in napadali novinarja. Tega ni, pri nas pa je to splošna praksa. 

Če se taka zloraba parlamenta in parlamentarne komisije novinarski srenji ne zdi sporna, si tega ne morem tolmačiti drugače, kot da so avtokastrirani. 

V času, ko se mečejo milijoni za domnevno javno RTV, se pri zasebnem portalu išče neki oglas. 

Zadnjič sem gledal zaslišanje, na katerem je bil zaslišan eden od županov. Rekel je, občina – mislim, da je šlo za Vrhniko – je v medijih oglaševala za približno 100.000 evrov, 96.000 so dali v leve medije, 4.000 pa desnim medijem; problem je to zadnje. Vonta me je spraševala, zakaj je pri nas več oglasov kot v Dnevniku in Večeru. Ne vem sicer, od kod njej ti podatki. Rekel sem ji, da to ni nič čudnega, saj ima Požareport večji doseg, kot ga imata Večer in Dnevnik, pa je samo gledala. To so neke predstave izpred sto let, ko sta bila Dnevnik in Večer velika medija. Stvari se spreminjajo, vaša oddaja ima večji doseg kot katerikoli podkast v Delu. Tako pač je, stvari so se spremenile. 

V Ameriki se ni zgodilo, da bi v času, ko sta Woodward in Bernstein preiskovala Nixona, drugi mediji branili slednjega in napadali novinarja. 

Kaj bo zdaj s komisijo, če pogledamo korak naprej? 

Mislim, da bodo do konca leta napisali poročilo, tako kot oni vidijo stvari. Po mojem bodo napisali to, kar je Tamara Vonta govorila sama sebi. Oni so politiki in vse, kar počnejo, je politika. 

Konec leta bo najbrž kampanja na vrhuncu. 

To je že zdaj kampanja. Tokrat ni bilo tako dramatično kot pri Tomašiču, ampak Vonta s tem zadovolji in spravlja v ekstazo svoje volivke in volivce. Tisti, ki volijo desnico, so jezni in bentijo. Nekje na sredini pa po mojem mnenju s tem načinom izgublja. Morda misli, da pridobiva, ampak v resnici ne. Na sredini, pri tistih, ki vsakič znova odločajo volitve, izgublja. 

Nenazadnje bo treba poiskati novo službo. Se bo gospa vrnila v Gen-I? 

To, da je zaposlena v Gen-I, je tako ali tako zamolčala. Če boste pogledali njene biografije, tega ne boste našli. Ta podatek sem zadnjič izvedel po naključju in tudi zame je bilo to presenečenje. Gledal sem poslance, ki so bili poleg Vonte. Čez dve leti bom še vedno novinar, od teh petih poslancev bo mogoče samo en izvoljen. Mi ostajamo, politiki pa se menjavajo. 

Ne moremo mimo Dražgoš. Spet smo govorili o rdečih čevljih Urške Klakočar Zupančič. To je smešno. 

Ljudje so ploskali. Tragika zgodbe pa je v tem, da je to izvedla kot nek »špas teater«, ampak ni bila na kraju, kjer bi bilo to pietetno in primerno. Vendarle je bila na spomeniku žrtvam med drugo svetovno vojno. Zdi se mi, da je šla z norčevanjem daleč čez dovoljeno moralno mejo. Vidim, da nima več nobene racionalne presoje v glavi. Na podlagi tega, kar počne, govori in kako se vede, mislim, da z njo ni vse v redu. 

Spomenik je narejen na grobovih kmetov, njihova imena pa niso zapisana. 

Zgodba je precej nenavadna. Dražgoše so postale moderne in del političnega spopada. To je posledica dnevne politike. Mislim, da je eden od zgodovinarjev že razložil, na kakšen način so Dražgoše postale tako pomembne. Nenavadno je, da so postale politična platforma. 

Vprašljivo je tudi to, da predsednica države stoji na proslavi, kjer se časti rdeča zvezda. Vendarle bi lahko šlo za nekaj ustavno spornega. 

Navadili smo se na standard, ki ga je postavil Borut Pahor, zlasti v zadnjem mandatu predsednika republike. Če je kdo mislil, da bo Nataša Pirc Musar nadaljevala s Pahorjevim standardom, je bil v veliki zmoti. To, da zaostruje ideološke boje, zame ni veliko presenečenje. 

Saj jugoslovanska zastava tja ne sodi. 

S tem se strinjam. Največ bi lahko naredili mediji, če bi kritično opozarjali. Gledam začetek predvolilne kampanje v Nemčiji. Slovenski mediji pri stranki AfD vedno napišejo »skrajno desna«. Pri nobeni stranki z leve v Nemčiji, kaj šele pri nas, ne napišejo »skrajno leva«. V Sloveniji ne boste našli novinarja večinskega medija, ki bi zapisal, da gre pri Levici za skrajno levo stranko, medtem ko se za SDS običajno napiše, da gre za skrajno desno stranko. Pri Novi Sloveniji je odvisno, v kakšnih očeh je predstavljena v večinskih medijih. Če je prijazna do leve vlade, je desnosredinska, če pa ni prijazna, priletijo očitki, da je domobranska, klerikalna. 

Kamere so na prireditvi v Dražgošah ujele »small talk«, bežen pogovor Milana Kučana z novinarko Pop TV. Kučan jo je vprašal: »Ali imate še službo?« Nato je dodal: »Danes je vse dinamično. Sad te ima, sad te nema.« Kaj se dogaja? 

To ni nič nenačrtnega. Kučan ne reče in ne naredi ničesar, kar ne bi bilo v kontekstu njegove politike. Če kdo ni navaden upokojenec, je to Kučan. Saj vidite, da je v nekem trenutku stalno v medijih in daje smernice. Tukaj je šlo za njegov komentar zamenjave odgovorne urednice informativnega programa na Pop TV Tjaše Slokar Kos. To je bil njegov racionalni odgovor. Ko je bil mlajši, je znal stvari zaviti v prijazen cinizem. Zdaj imam vtis, da je cinizem prešel v zlobo. Novinar Pop TV Anže Božič je to komentiral kot napol simpatičen »small talk«. Zdaj pa si na Kučanovem mestu predstavljajte Janšo. Na isti dan bi se zgodile demonstracije. 

Kaj vse si ti ljudje dovolijo? 

S financami in drugimi oblastnimi posegi tako privitih medijev, kot so zdaj, še nisem doživel. Politiki se nikogar več ne bojijo, nihče jih ne nadzoruje. Ker tega ni, si dovolijo reči, karkoli hočejo. Ne samo reči, tudi storiti. Zakaj lahko Tamara Vonta zaslišuje novinarje? Ker ji mediji to dopustijo, nekateri jo celo hvalijo in spodbujajo. Če mediji ne opazijo, da je pri takem dialogu nekaj narobe, potem nam Bog pomagaj. 

Če gledamo ta dialog, se nam zdi, da je Kučanu nekdo stopil na žulj. Ni se dvignil kot gospod in nekdanji predsednik, ampak je bilo vse skupaj na gostilniški ravni. 

Politika je postala gostilniška, tabloidna. Imamo predsednika vlade, ki ga spremlja starleta. Pred 20 leti je bilo to nepredstavljivo. Nismo mediji postali tabloidni, politika je postala tabloidna, mi pa opisujemo to, kar se v politiki dogaja. Kučan čuti, da stvari nima v rokah. Strinjam se, da bodo naslednje volitve strateško gledano zadnji veliki spopad med Kučanom in Janšo. Kučan ni zadovoljen z Golobom, ve, da je nekaj narobe. Golobova frakcija je pripomogla k zamenjavi Tjaše Slokar Kos, to pa se odraža v njegovem načinu govorjenja. 

Nismo mediji postali tabloidni, politika je postala tabloidna, mi pa opisujemo to, kar se v politiki dogaja. 

Torej mu tudi Pop TV ni več povšeči. 

Vidim, da je na Pop TV v zadnjem tednu nastala razlika med objavami na portalu 24ur.com, ki ga vodi Jure Tepina, in tem, kar ima v oddaji 24ur zvečer Uroš Slak, zlasti v zgodbi z generalnim direktorjem policije. Gre za majhne stvari, a vendarle v tem kontekstu za veliko razliko. Na Pop TV se odraža spopad, ki poteka znotraj tranzicijske levice, kdo bo v njihovem imenu nastopal kot glavni mandatarski kandidat. »Omrežninska« vojna je spopad med Golobovo in Golobičevo frakcijo. Zato Kučanov cinizem prehaja v zlobo. 

»Omrežninska« vojna je spopad med Golobovo in Golobičevo frakcijo. Zato Kučanov cinizem prehaja v zlobo. 

Pozornost je vzbudila naslovnica Reporterja, na kateri je 'Kučanov testament': »Dokler bo Janša živ, koalicije z desnimi ne more biti.« 

To je napačen naslov. Moralo bi pisati: »Dokler bo Kučan živ, koalicije z desnimi ne bo.« (smeh) 

Ne spomnim se, da bi Kučan kdaj uporabil to dikcijo. 

To je nelogično. Kaj če jutri Janša ne bo več živ? Bo potem takoj nastala koalicija z desnimi? Dokler bo Kučan živ, koalicije z desnimi ne bo. 

Bo to zdržalo? Kdo sploh še kupi te povedi? 

Bojim se, da na volitvah to kupi veliko ljudi. Morali bi se sprijazniti, da ima Slovenija precej nenavadno volilno telo. Velik del najbolj discipliniranega volilnega telesa, ki pride na volitve, še ni izšel iz socializma. Nekoč mi je bil zanimiv posnetek na TV Slovenija. Marjan Šarec je bil predsednik vlade, in ko so starejšo gospo iz Kamnika spraševali glede pokojnin, je rekla: »Naš Marjan bi nam že dal, če bi imel.« To je odraz volilnega telesa, ki na koncu odloča. Moram reči, da volilno telo še nikoli ni bilo tako prevarano, kot je bilo z Golobom. 

Velik del najbolj discipliniranega volilnega telesa še ni izšel iz socializma. 

Z mesta generalnega direktorja policije je odstopil Senad Jušić, da bi rešil notranjega ministra Poklukarja. Ustrašila se je tudi koalicija. 

Poklukar je imel pogovor z Levico in SD. To, da generalni direktor policije nezakonito zaseda položaj, je težko braniti. Do odstopa je prišlo šele potem, ko je Kučan na televiziji v oddaji Politično rekel, da mora Jušić odstopiti. Golob Kučanu ni nasprotoval, ker bo skušal kadrovsko zamenjavo izkoristiti za to, da bo nastavil svojega človeka. Poklukarja obvladuje Damir Črnčec, to velja tudi za nastavljenega generalnega direktorja policije. Golob bo skušal nastaviti svojega človeka, s katerim bo imel neposredno komunikacijo, mimo Poklukarja, tako kot jo ima z direktorjem NPU Darkom Muženičem. 

Nekateri pravijo, da bi morala vlada odstopiti. Golob je še pred dnevi v imenu vlade govoril, da je bilo vse zakonito. Prvi bi moral odstopiti Poklukar, ki je v političnem smislu truplo. Že od vsega začetka je popolna politična marioneta, čeprav ima ministrski staž. Fascinantno je, da si notranji minister, čeprav vsi vemo, da si marioneta državnega sekretarja v nekem drugem resorju. 

Po zadnji anketi bi na volitvah SDS dobila 20,4 odstotka, zrasla je podpora Gibanju Svoboda, rahlo tudi NSi in Levici, SD pada. Kaj se dogaja v strankarskem smislu? 

Eno vprašanje je, kaj se dogaja v strankarskem smislu, drugo pa, kaj se dogaja v smislu priprave anket. Dokler se znotraj tranzicijske levice ne oblikuje nov kandidat, se bo skušala vzdrževati relativno visoka podpora Gibanju Svoboda. Če ste opazili, je Gibanje Svoboda dokaj visoko, padla pa je podpora Golobu – je zadnji na lestvici priljubljenosti politikov. Tisti, ki to počne, ve, kaj počne. Dela razliko – stranko solidno vzdržuje pri življenju, potaplja pa Roberta Goloba. Razmerja se bodo jeseni, ko se bodo na levi pojavili novi igralci, spremenila. 

Kakšna je možnost, da se pojavi Gregor Golobič? 

Osebno se ne bo pojavil, zagotovo pa se bo pojavila stranka, za katero bo stal on, delno tudi Kučan. Golobič zase ve, da ni tip, ki bi bil v ospredju politične stranke. To je že poskušal, a so na volitvah dobili celo manj odstotkov kot moja lista leta 2018. Ne verjamem, da se bo osebno aktiviral, mislim pa, da je vedno bolj dejaven v ozadju. Težava je, ker je bazen že izpraznjen. Za uspešne ljudi politika ni več zanimiva. Vsak, ki lahko nekaj zasluži, gre po svoje. Imam občutek, da bo novo stranko vodila ženska, ki ta hip še ni na politični sceni. 

Marko Lotrič je ustanovil stranko Fokus. Kaj bo z njim? 

Osebno nimam nič proti Lotriču. Zdi pa se mi, da je nasedel na podobno zgodbo, kot jo je imel njegov predhodnik Alojz Kovšca. Si predsednik državnega sveta, imaš službeni avto, nek stas, piarovke, hodiš po terenu, vsi ti čestitajo, te poslušajo. Ampak to prinaša funkcija, to ni zaradi njega osebno. Zdi se mi, da je to precenil in nasedel lastni promociji. To se politikom pogosto zgodi. Mislim, da stranka nima velikih možnosti. Lotrič je prvi milijonar zasebnik, ki je šel v politiko. Golob je obogatel v državnem podjetju, on je prvi od zasebnikov. To je zanimiv fenomen. Ne vem, ali bodo znali ljudje to ceniti in z volilnimi glasovi nagraditi njegovo uspešno podjetniško pot. 

11. januarja smo se spomnili obletnice smrti Jožeta Pučnika. Zanj je bila Slovenija intimna opcija. Ali se ga dovolj spominjamo? 

Mislim, da ne. Imamo ga v imenu letališča, pravzaprav pa redko slišiš koga, da gre na letališče Jožeta Pučnika, ampak gre na Brnik. Zdi se mi, da v glavah ljudi ni usidran. To je težava velikega odpora zoper osamosvojitev. V nekem trenutku so se morali tisti, ki so ji nasprotovali, tudi Kučan, potuhniti in prilagoditi valu osamosvojitve. Ko so znova pridobivali kapitalsko in medijsko moč, so osamosvojitev začeli rušiti. Del tega je tudi bled spomin na osamosvojitelje. Zdi se nam normalno, da imamo spomenik Tita, ne pa, da imamo spomenik Jožeta Pučnika. Nekje sem bral, da smo vodilna država v EU, ki ima največ spomenikov osvobodilnemu gibanju na število prebivalcev. Samo po sebi to ni slabo, dejstvo pa je, da obstajajo samo ti spomeniki. 

Kot kaže, se ne bo kaj prida spremenilo – tudi zaradi novega zakona o medijih. Če bomo sploh še lahko kaj povedali. 

Po kritikah, ki jih doživlja predlog zakona – tudi s strani mnenjskih voditeljev na levi – dvomim, da bo zakon sprejet v taki obliki. Največja težava je, da so na levi začutili, kaj bo, če se vlada čez leto dni spremeni in zakon dobi v roke Janez Janša. Po tem zakonu lahko Martin Odlazek jutri zapre svoj imperij, prav tako Stojan Petrič. Midva bi že zdavnaj lahko prekinila oddajo, ker bi bila obtožena stokratnega sovražnega govora. Tega so se ustrašili. Glede na to, kar je Asta Vrečko govorila o zakonu, sem trdno prepričan, da ga sploh ni prebrala. 

Kdo je vplivnež, kdo bo monetiziral vsebino? 

Tukaj ni velike filozofije. Jaz sem napisal, da je zakon, kar zadeva vplivneže, namenjen Zali Klopčič. Namen je utišati nekaj desnih vplivnežev. To je dejstvo. Problem je, če dobi zakon v roke desnica, ki bo utišala leve vplivneže. Zdi se mi, da zakon cilja na določene ljudi. Praktično je napisano, kateri mediji lahko dobijo državni denar in kateri ne. S Petrom Jančičem ga ne moreva dobiti, ker nimava treh zaposlenih. Anuška Delić, ki ima tri fiktivno zaposlene, bo proračunska sredstva lahko dobila. Napisali so, da sredstev ne morejo dobiti mediji, kjer obstaja možnost, da jih je ustanovila politična stranka, skratka Nova24TV in Demokracija sta takoj izbrisani. Nekaj ne štima, če pišeš zakon proti točno določenim osebam. 

Zakon o medijih je, kar zadeva vplivneže, namenjen Zali Klopčič. Namen je utišati nekaj desnih vplivnežev. 

Ampak financira pa se »nikogaršnje hlapce«. 

Zdi se mi, da so sredstva tako povečali, da že vnaprej financirajo medije, češ, mi vam bomo dali denar. Če bomo šli v opozicijo, vedite, da smo vam ga dali, in bodite še naprej z nami. Pozabljajo pa, da se lastniki medijev in platform – to smo videli v primeru Facebooka – ob menjavi oblasti hitro spremenijo. 

Asta Vrečko je zdrsnila še na enem področju. Drama je ostala brez gradbenega dovoljenja. Kako je to mogoče? 

Asta Vrečko je lagala, ker je govorila, kot da Drama gradbeno dovoljenje ima oz. ga bo dobila danes ali jutri. Kaj bo naredila zdaj? Iz člankov lahko sklepamo, da bo skušala soodgovornost prevaliti na nesrečno ravnateljico Drame in na sosede, ki so jasno proti temu, da se jim porušijo hiše. Ugotovili bodo, da Drame v središču Ljubljane ne bo, verjetno se bo najemnina na Litostrojski, kjer imajo začasne prostore, še povečala, ker ne bo drugega izhoda. Težava je v tem, da je ministrica vse to vedela in je lagala javnosti. Po mojem mnenju bi morala ne samo politično, ampak celo kazensko odgovarjati. 

Kako bo na vse to vplivalo dejstvo, da je v svetu Drame soproga ministra Klemna Boštjančiča? 

To je nepotizem. To se ne bi smelo dogajati. Nemogoče je, da vlada, v kateri je Boštjančič podpredsednik in finančni minister, imenuje njegovo ženo za članico sveta. Si predstavljate, da bi vlada Janeza Janše gospo Bačovnik imenovala za članico sveta Drame? 

Skratka, dramatično. 

Ljudje postajajo apatični. Gledam odzive na družbenih omrežjih, ko objavim novo laž Roberta Goloba. Vidim, da sploh ni več pravih reakcij. Premier se je že tolikokrat zlagal. V tujini – na Zahodu – se enkrat, dvakrat zlažeš in je konec. Če ne greš sam, te kaznujejo volivci. Mediji te raztrgajo, pri nas pa nič. 

V tujini – na Zahodu – se enkrat, dvakrat zlažeš in je konec. Če ne greš sam, te kaznujejo volivci. Mediji te raztrgajo, pri nas pa nič. 

Beležili smo eno leto od začetka stavke Fidesa in sprejeli zakon o zdravstveni dejavnosti. 

S to zadnjo različico ne bo več vsakodnevnih prehodov med zasebnim in državnim zdravstvom. Na koncu bo kratko potegnilo državno zdravstvo. Govorim državno, ker je vse javno zdravstvo. Večina boljših zdravnikov bo izbrala boljše delovne pogoje, višje plače in se bo odločila za zasebno zdravstvo. S tem se ne bo zgodilo nič, kar bi se pričakovalo, torej skrajšanje čakalnih vrst. Zdravstvo bo postalo dostopnejše tistim, ki imajo nekoliko več denarja. Tisti, ki ga nimajo, bodo samo še v slabšem položaju. Moja mama, stara je čez 90 let, je dobila napotnico za pregled pri specialistu za čez tri leta. Ne čez 30 dni, čez tri leta. V tem smislu bo samo še slabše, samo zato, ker vlada sledi ideološki zgodbi, ki jo forsirajo nevladniki – Jenull in drugi. 

Na Hrvaškem je na predsedniških volitvah zmagal Zoran Milanović. Kaj to pomeni za Slovenijo? 

Ne vem, ali imamo sploh koncept zunanje politike s sosedo. Tanja Fajon je samo še v nekdanjih »neuvrščenih« deželah. Tudi nisem prebral nobenega stališča kakšnega slovenskega politika o Milanovićevi zmagi. Ne bi rekel, da je ponovna zmaga obrat v levo. Mislim, da na Hrvaškem kaj takega, kar se dogaja pri nas, ni možno. Postali smo otok. Mislim, da zmaga zelo velikih posledic, sploh glede na predsednikova pooblastila, ne bo imela. Kar se tiče Ukrajine, ima Milanović podobna stališča, kot jih ima pri nas trdi krog levice – Kučan, Aurelio Juri in podobni mirovniki. Pravijo, da morajo Ukrajinci položiti orožje in se v imenu miru predati Rusom. 

Kučan, Aurelio Juri in podobni mirovniki pravijo, da morajo Ukrajinci položiti orožje in se v imenu miru predati Rusom. 

(D184, 28-32)