O škodljivosti pretirane uporabe delovnih zvezkov – vsaj 15 let prepozno

»Ključa do pismenosti sta branje in pisanje. Za učenje pisanja otrok ne rabi delovnega zvezka, pač pa dobrega učitelja in veliko metrov praznega prostora v zvezku. Otroke lahko še naprej zasipamo z delovnimi zvezki, v katerih bodo tu in tam kaj podčrtali, kaj obkrožili, kaj povezali in marsikaj pustili prazno. A se potem ne bomo smeli čuditi rezultatom prihodnjih mednarodnih raziskav o bralni pismenosti,« je pred kakšnimi 15 leti napisal psiholog dr. Kristijan Musek Lešnik.

Na MMC-ju so pred dnevi pisali, da so opozorila glede škodljivosti delovnih zvezkov vse glasnejša. Otroci zaradi uporabe delovnih zvezkov vse manj pišejo v navadne zvezke, posledično pa težje oblikujejo samostojne stavke in daljša besedila. Vse to prispeva k slabši pismenosti – kar je opaziti med drugim tudi pri eseju na maturi. Da poenostavljene naloge vplivajo na upad bralne pismenosti, so potrdili tudi na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje – na to namreč opozarjajo tudi podatki različnih raziskav. Po poročanju nacionalke se na ministrstvu zato sprašujejo o potrebnosti delovnih zvezkov, še posebej v zgodnjem obdobju opismenjevanja. Direktor Pedagoškega inštituta in profesor retorike Igor Ž. Žagar je v Tedniku opozoril, da te vrste nalog – torej obkroževanje, podčrtovanje, povezovanje ipd. – zelo osiromašijo kognitivni razvoj otroka. Posebej škodljivo je to v prvi triadi, saj se branje in pisanje konsolidirata nekje do desetega leta.

S tem vprašanjem bi se morali začeti bolj resno ukvarjati že vsaj pred 15 leti

»Nisem jasnoviden. Ne vidim v prihodnost. Nikdar še nisem zadel na lotu. Stvar je samo v tem, da se ene stvari da s precejšnjo gotovostjo napovedati. Povezava med delovnimi zvezki in padcem bralne pismenosti ni stvar preroških videnj. Z nekaj več znanja, korajže, predvsem pa zdrave pameti in strokovnega uvida bi se s tem vprašanjem lahko dosti bolj resno ukvarjali že vsaj pred 15 leti, pa bi nas danes malo manj bolela glava,« je zapisal psiholog dr. Kristijan Musek Lešnik. Nadaljeval je, da prav zato toliko težje razume, kako je mogoče, da je takrat, ko je zelo jasno kazalo, kam pes taco moli, cvetober stroke jadral na čisto drugih valovnih dolžinah. Spomnil je na cvetko iz leta 2007, ko je bila razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek prepričana, da »pisati, risati, povezovati, vse te stvari se lahko učenec nauči le v delovnem zvezku.« »Če ugotavljamo, da imajo slovenski šolarji težave s pismenostjo, je edino pravo zdravilo drugačen pristop, več branja, več pisanja, več utrjevanja. Če damo otrokom več možnosti, da z vajo in utrjevanjem avtomatizirajo pisanje, bodo posledice, vsaj tako kažejo novejše nevropsihološke raziskave, širše kot zgolj lepši in bolj berljivi zapisi,« je poudaril psiholog.

Musek Lešnik je še izpostavil, da bi bilo za vzroke padca bralne pismenosti kazati zgolj na delovne zvezke daleč preveč poenostavljeno. Sploh zdaj, ko imajo že kobacajoči se malčki v rokah zaslone. Ampak za bolj resne analize je po besedah psihologa potrebna resna strokovna debata, precej znanja in uvida in tudi nekaj zdrave pameti. »Za začetek pa krajši odzivni čas na resne izzive kot je 15 let,« je bil jasen.

Učenci ne znajo oblikovati povedi ali pripovedovati o nekem problemu

»Prav gotovo so razlike v bralni pismenosti otrok, takih razlik v prejšnjih letih ni bilo. Predvsem je problematično branje z razumevanjem, pri nas mora biti vsak delovni zvezek, ki ga učitelj uporablja, tehtno argumentiran – zakaj se ga uporablja,« nam je povedala osnovnošolska učiteljica s 40 let izkušenj in dodala, da na njihovi šoli težijo k temu, da delovnih zvezkov ni pri vseh predmetih, po drugi strani pa, da čim več pojmovnih map, miselnih vzorcev zgradi učenec sam. Menijo namreč, da to sposobnost spodbuja miselne kognitivne in da učenec edino na tak način lahko postaja ustvarjalen, sicer pa je učenje le rutina, ki ne prispeva h kreativnemu znanju. Mnogi od delovnih zvezkov so narejeni žal tudi tako, da se samo ponavljajo vaje v najrazličnejših oblikah, ampak ne z namenom kreativnosti, gre le za utrjevanje,« nam je povedala učiteljica kemije Violeta Stefanovik. Dejala je, da razredi, ki jih ona poučuje, pri kemiji sicer imajo delovne zvezke, vendar so namenjeni le podpori določenim eksperimentalnim vsebinam. Sicer pa načrtovanje ekperimentalnega dela in eksperimentalne vsebine opravljajo učenci sami. »To seveda zahteva več priprav, ampak saj učitelji učimo na osnovi učnih načrtov, ne pa na osnovi učbenikov in delovnih zvezkov,« je pojasnila.

Učiteljico smo še vprašali, zakaj se tej problematiki ni posvečalo že pred leti, zakaj se je še naprej forsiralo delovne zvezke. »Mogoče pa smo bili leta 2015, ko so prišli tisti prvi rezultati, preveč samovšečni, ker smo bili takrat izjemno uspešni,« je spomnila na pretekle mednarodne Timss raziskave. »Takrat smo bili v samem vrhu, danes pa je katastrofa, smo v spodnjem delu,« je dejala in dodala, da nas je to morda nekoliko streznilo in smo začeli opažati, da se dogaja nekaj nenavadnega. Po pandemiji so pri učencih vse bolj začeli opažati težave, učenci ne znajo oblikovati povedi ali pripovedovati o nekem problemu. »Navajeni so le kratkih, enozložnih povedi, kar je zaskrbljujoče, saj imamo potem težave z argumentiranjem in utemeljevanjem,« je pojasnila in dodala, da morajo o tem učiti celo učence na višji predmetni stopnji. Včasih je bilo to samoumevno v petem razredu, zdaj pa to počnejo šele v osmem. »Po malici imamo rekreativne dejavnosti in pa tudi dejavnosti za učence, ki si želijo drugačno znanje. Imamo tudi učilnice za umerjanje, kjer otroci, ki želijo brati, sedijo in berejo.« je povedala učiteljica in poudarila, da je to pri najstnikih sicer skoraj misija nemogoče, zato je vesela, da njihova šola v okviru programa Rap vse to omogoča. »Odnos do slovenskega jezika je zame zaskrbljujoč,« je učitelja komentirala dejstvo, da najstniki vse bolj pogosto berejo knjige v angleščini in ne v slovenščini. »Rabimo mlade ljudi, ki bodo razmišljali s svojo glavo. Morajo znati poiskati in tudi prebrati informacije – kaj je res in kaj ni. To je tisto, kar potrebujemo,« je učiteljica še enkrat poudarila, da so delovni zvezki potrebni pri nekaterih zadevah, vsekakor pa ne za vsako stvar.