Od partizanov umorjene ženske leta 1942 (6. del): Grozodejstva komunističnih partizanov avgusta 1942

Menim da takrat l. 42 ni šlo samo za maščevanje, bilo je načrtno. Ukazi veljakov na partizanski strani so znani in dokumentirani. Od tega, da ni važno če kdo preživi, važno je da je njihov, do tega, da bodo vodili upor le če bo zraven mogoča tudi revolucija. Žajdela tokrat opisuje predvsem umore žensk, ki naj bi jim po partizanski mitologiji predvsem slučajno stopile na pot. Vidimo, da to sploh ni res. Zanimivo je tudi, da so ob Italijanskih maščevanjih tega bili deležni predvsem ljudje, ki so bili politično bolj desno usmerjeni, da se je kdaj z Italijani kar javno pojavil tudi kak terenec. V vasi se je pač vedelo kdo je kdo in tudi čisto mirno se je sobivalo. Skoraj povsod so ljudje prve v hosti pozdravili in jim tudi pomagali, a z umori se je to spremenilo. Sicer pa dovolj o partizanstvu pove prva partizanska puška in tudi praznik, ki je bil celo dela prost dan. To bi najraje zanikali, čeprav je rojstni dan revolucije.

Kdor lahko bere takšne zapise neprizadeto in nadaljuje z opravičevanjem komunističnih zločinov, nima ne srca, ne pameti.

Mogoče bi bilo treba pri Žajdelovi kroniki partizanskega nasilja naglasiti dejstvo, da omenjeni pobiti, sploh pa ne mladinci, niso bili pobiti zaradi kakšne kolaboracije, celo zaradi svoje politične dejavnosti ne, saj se nobeden od njih ni šel politike. Očitno je šlo samo za poravnavo kakšnih privatnih nerazčiščenih računov, ki so jo komunisti opravičevali z "belogardizmom". Ali se je potem treba še čuditi, da so nastale vaške straže, ki so kasneje prerasle v domobranstvo, ko so komunisti po vaseh klali kar vsepovprek?