Odgovornost

Odgovornost je beseda, ki jo danes pogosto slišimo, vedno bolj redka pa so obdobja, ko jo zares živimo. Na videz jo vsi zagovarjamo, v praksi pa bežimo pred njo hitreje kot pred kugo. Za otipljivo odgovornost iz mesa in krvi ni dovolj le govoriti, zanjo moramo tudi kaj narediti, se izpostaviti, včasih postaviti na kocko tudi privlačne privilegije.

Izjava poslanke Levice Nataše Sukič, da je šlo v primeru tragične smrti Aleša Šutarja za »neroden padec«, je sprožila burne odzive na družbenih omrežjih. Njene besede niso le neokusne, so tudi zelo nevarne, saj ne predstavljajo le izgovora, ki briše odgovornost, temveč nespodobno zmanjšujejo težo grozljivega dejanja. Namesto da bi družba iskala odgovornost in se spraševala, kako je mogoče, da človek umre v tako grozljivih okoliščinah, ki kličejo po razjasnitvi, poslanka v ospredje postavi bedasto opravičilo, ki popolnoma zamegli bistvo, hkrati pa se prefrigano izogne soočenju z resnico.

Zakaj so državljani tako pasivni?

O tem se velikokrat sprašujem. Celo dobri in pokončni posamezniki, ki jih cenim in spoštujem, raje molčijo, kot da bi spregovorili, ko je čas za to. Še huje: raje 'pogoltnejo drek', kot da bi se izpostavili. Na koncu postanejo, ne da bi se tega zavedali, tihi sostorilci anomalij, v katerih tonemo. Saj poznate tisti stavek: »Zlo zmaga le, ko si dobri ljudje zatiskajo oči in si mašijo ušesa.«

Veliko je tudi 'jebivetrstva', ki ga opazimo na vsakem koraku. »Nič se ne splača« je moto, ki se kot mantra ponavlja na vseh koncih in krajih. Raje pogledamo stran, češ, kaj me briga. Če sosed doživlja nasilje, upamo, da bo kdo drug poklical policijo. Še s sosedo, ki arogantno kuri vrtne odpadke na dvorišču, se nočemo prepirati, čeprav je njeno početje obsojanja vredno.

Odkar se o težavah z Romi na Dolenjskem malo več govori, smo izvedeli, da je samo letos v novomeški bolnišnici rodilo petnajst (!) mladoletnih deklic. Vsi so se zgražali, kako je to mogoče, nihče, ampak res nihče, pa ni poklical na odgovornost petnajstih moških (verjetno pedofilov), ki so te deklice izrabljali. Zakaj še niso za zapahi, če živimo v državi, v kateri se pedofilija preganja po členu številka 174, po katerem se storilec kaznuje z zaporom od enega do osmih let?!

Ideološko filtriranje informacij

Pred dnevi je odstopilo vodstvo BBC-ja. To se je zgodilo zaradi pristranskosti v poročanju o Trumpu. Največ burnih razprav je sprožil dokumentarni prispevek BBC Panorama, v katerem so bili deli Trumpovega govora januarja 2021 združeni na način, ki naj bi pri gledalcih ustvaril vtis, da spodbuja nasilje med napadom na ameriški Kapitol.

Kako pa je v Sloveniji? Kodeks novinarjev Slovenije s točko 20 določa, da se narodnost, rasa ali vera ne smejo omenjati, če to ni neposredno povezano z dejanjem, o katerem poročajo. Argument je, da bi omemba etničnega porekla lahko vodila v posploševanje in stigmatizacijo celotne skupine, ki ji morebitni nasilnež pripada. V praksi pa se to pravilo zaradi samocenzure pogosto uporablja selektivno. Veliko novinarjev in urednikov deluje v okolju, kjer so soočeni s tihimi pritiski politike, naj se o določenih temah poroča previdno, zlasti kadar bi lahko poročanje povzročilo »negativen odnos do t. i. ranljivih skupin. Takšno ravnanje opravičujejo z družbeno odgovornostjo medijev, v resnici pa gre za ideološko filtriranje informacij. Ko bralec začuti, da mu medij ne pove vsega, začne iskati resnico drugje, pogosto na spletu ali na portalih, ki delujejo zunaj mainstreama.

Mediji, ki izbirajo, katere resnice bodo povedali in katere zamolčali oziroma prilagodili, postanejo soodgovorni za razmere v družbi, saj s prikrivanjem ustvarjajo lažno sliko resničnosti. Namesto da bi mediji delovali kot varovalka demokracije, so v Sloveniji postali orožje politične korektnosti. Si predstavljate, da bi vrh kakšnega mainstream medija priznal svoje napake kot na BBC-ju in odstopil?!

Namesto da bi mediji delovali kot varovalka demokracije, so v Sloveniji postali orožje politične korektnosti.

Izgovori kot slaba šala

Z izgovori si kupujemo mir, opravičujemo neukrepanje, prelagamo krivdo. V trenutku, ko jim prižgemo zeleno luč, postanemo soodgovorni.

Hočemo ali ne, v resnici so izgovori le lepo zapakirana laž! Teh pa se je samo v preteklih treh letih nabralo za en velik voz gnoja! »Državljani bodo živeli v odprti družbi, kjer bo vsak lahko povedal svoje mnenje.« »Vrnili bomo vladavino prava in povečali zaupanje v institucije.« »Prekinili bomo s korupcijo.« »Če bi Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) ugotovila kršitev integritete, bom (Robert Golob) odstopil.« 10. avgusta 2023 je dejal: »Bili smo tudi v kontaktu s proizvajalcem montažnih hiš in možno je, da bi na mesec zgradili tudi do sto hiš.«

Dolgotrajna oskrba

Odgovornost od nas zahteva, da se soočimo z resnico tudi takrat, kadar ta ni ne prijazna ne lepa. Zaradi nje stopimo iz vrste, ko vidimo, da množica hodi v napačno smer. Kdor je odgovoren, ne išče izgovorov, ampak tudi druge spodbuja, da iščejo rešitve.

Že tri leta in še malo nam vladajo takšni, ki so pozabili, zakaj smo jih izvolili. Življenje caplja na mestu, za vse, kar se ne postori, pa je kriva prejšnja vlada. Zgovoren in celo zabaven primer je minister Maljevac. S sprejetjem zakona o dolgotrajni oskrbi je določeno, da od 1. julija 2025 začne veljati pravica do dolgotrajne oskrbe na domu in dodatne storitve: e-oskrba, storitev za krepitev in ohranjanje samostojnosti. Žal pa centri za socialno delo še ne morejo izdajati odločb, ker informacijski sistem ne deluje, prav tako je v domovih za starejše več kot 400 postelj nezasedenih zaradi manka zaposlenih. Minister se izgovarja na prejšnje vlade, hkrati pa meče 190.000 evrov skozi okno za kampanjo, ki naj bi državljane prepričala, da vse teče kot po maslu.

Skrivanje za množico ovc

Odgovornost ni težka zato, ker bi bila zapletena – težka je zato, ker nas razgalja. Tudi v vsakdanjem življenju bi bilo dobro, da bi si vsak dan postavili preprosto vprašanje: Kolikokrat sem danes iskal izgovore namesto rešitev? Kolikokrat sem pomislil: »To ni moja stvar,« čeprav sem vedel, da je? Kolikokrat sem se skril za množico ovc, da ne bi preveč izstopal?

Če bi vsak izmed nas sledil svoji osebni in družbeni odgovornosti, bi že jutri živeli v zelo drugačni družbi. Priznamo ali ne, odgovornost je orodje odraslih, izgovori pa so igrače otrok. Čedalje več odraslih se danes igra z igračami, skrajni čas je, da jim povemo, naj jih pospravijo v staro šaro.

Če bi vsak izmed nas sledil svoji osebni in družbeni odgovornosti, bi že jutri živeli v zelo drugačni družbi. Odgovornost je orodje odraslih, izgovori pa so igrače otrok.

(D226: 44-45)