Odnosi med katoličani in evangeličani: od trnja do zvezd

Danes je dan reformacije. Praznujejo ga naši sodržavljani evangeličanske vere kot spomin na začetke svoje vere in obeležujemo ga tudi vsi ostali iz spoštovanja do njih in kot spomin na pomembne evangeličanske može, ki so našemu narodu dali neprecenljivo kulturno bogastvo.

Odnosi med katoliško in evangeličansko cerkvijo so danes na visokem nivoju. Sodelovanje tako na škofijskih kot tudi povsem lokalnih nivojih je zelo dobro in zgledno. Nazivamo se z »bratje evangeličani« ter »bratje katoličani«.

Včasih pa ni bilo tako. Poglejmo razvoj slovenskih katoliško-evangeličanskih odnosov skozi zgodovino do danes.

Razcvet reformacije 

Reformacija se je na Slovenskem pojavila že v dvajsetih letih 16. stoletja, torej kmalu po 31. oktobru 1517, ko je Martin Luter poslal 95 tez, s katerimi je kritiziral početje Katoliške cerkve, ki je prodajala odpustke za grehe. Cerkveno odpuščanje grehov za denar ne more imeti nobene avtoritete nad Božjo besedo, kot je zapisana v Svetem pismu, zato je prodajanje odpustkov prevara vernikov, je bil prepričan Luther.

Kar nenazadnje kaže tudi na to, kako zelo smo bili Slovenci v tistem času povezani z aktualnim dogajanjem v svetu. Ključna oseba reformacije pri nas je bil seveda Primož Trubar. Protestantizem se je v slovenskih krajih najprej širil med meščanstvom, pozneje pa tudi na podeželju. V veliki meri je zasluge za to pripisati slovenski protestantski književnosti in še posebej Trubarju. Velik pomen je imelo seveda tudi bogoslužje v domačem jeziku in pa protestantsko šolstvo.

Protireformacija je slovenske evangeličane zdesetkala

Katoliška Cerkev se je kmalu organizirala na tedanji globalni ravni in začela močno protireformacijo, ki je v Sloveniji povsem zdesetkala evangeličane. Pričelo se je preganjanje, izganjanje protestantskih pridigarjev, uničevanje knjig …  Evangeličani so se ohranili predvsem v Prekmurju, a še to zaradi odročnosti in ker so sodili pod takratno ogrsko oblast, ki je bila nekoliko tolerantnejša do drugih veroizpovedi.

Trubarjeva Cerkovna ordninga velja za pomembno tudi zato, ker naj bi postavila temelje za osnovno, elementarno šolanje otrok obeh spolov na Slovenskem. »Izobraževanje oziroma izobraževanje deklic je bil širši ideal, na katerega naletimo v tej ali oni obliki že v predprotestantski dobi. Znano je, denimo, delo O izobraževanju kristjank humanista Juana Luisa Vivesa iz leta 1523. Pri označevanju nečesa za prelomno, napredno in podobno je nasploh treba biti zelo previden. Kar zadeva protestantizem in katolištvo v 16. stoletju, je še vedno razširjeno pretirano poenostavljanje: protestantizem naj bi bil prinašalec napredka, katolištvo pa njegov zaviralec. Slika zagotovo ni tako črno-bela,« je opozorila arhivistka Lilijana Žnidaršič Golec v intervjuju za portal RTV Slovenija.

Lepši časi za evangeličane so se v naših krajih začeli s cesarjem Jožefom II, ki je s Tolerančnim patentom leta 1781 končal verska trenja in ponovno dovolil organiziranje evangeličanskih cerkvenih občin. Šele leta 1922 pa je bila odpravljena priključenost madžarski evangeličanski cerkvi. Po drugi svetovni vojni je bil ustanovljen Evangeličanski seniorat v LR Sloveniji, ki je združil vse cerkvene občine v Sloveniji.

Danes – sodelovanje in spoštovanje

Evangeličansko cerkev v Sloveniji ima danes okoli 20.000 vernikov, vodi pa jo škof Leon Novak. O tem, kakšne odnose imajo s sodobno katoliško Cerkvijo je v intervjuju za naš portal povedal: »Mi vsi verujemo v enega Boga, priznavamo krst, imamo isto Sveto pismo, ki nas uči, da se moramo ljubiti in spoštovati in to mora biti del našega delovanja in sožitja. Tukaj v Prekmurju imamo zelo lepo in dolgo tradicijo ekumenskega sožitja. Znano je, da so se že leta 1910 redno na skupnem sprehodu po Murski Soboti dobili katoliški dekan, judovski rabin in evangeličanski duhovnik. Skupaj so se sprehajali po mestu, se pogovarjali in na ta način tudi meščanom pokazali, da če se mi spoštujemo in pogovarjamo, tudi vi tako delajte. To je obrodilo bogate sadove in imamo res lepo sožitje in medsebojno spoštovanje med vsemi verskimi skupnostmi. Zavedajmo se, da si moramo tudi mi, naša generacija, prizadevati, da bo tako ostalo še naprej.«

Povedal je še, da imata obe cerkvi nekatere skupne ekumenske obrede, blagoslovitve (recimo mrliških vežic, gasilskih vozil, praporjev …) in da je to sodelovanje zelo dobro. Prav tako pa ne smemo pozabiti, da imamo vsako leto Teden krščanske edinosti, ko kristjani skupaj molimo, obhajamo bogoslužja in se tako spoznavamo ter zbližujemo. Seveda se tudi družimo in se preko pogovora in osebnih prijateljstev še bolj povežemo.

O zgoraj povedanem priča tudi dejstvo, da so tradicijo tako imenovanih ekumenskih sprehodov in medsebojnega druženja v javnosti po mnogih desetletjih leta 2021 ponovno obudili. Od evangeličanske cerkve preko Luthrove ploščadi in Trubarjevega drevoreda ter po ulicah v središču mesta Murska Sobota so se na sprehod odpravili katoliški in evangeličanski škof dr. Peter Štumpf in Leon Novak ter superintendent Evangelijske binkoštne cerkve Daniel Grabar.

Sodelovanje na lokalni ravni je že dolgo dobro 

Medtem ko je pri zgodovinskih bojih med katoličani in evangeličani imela velik vpliv tudi politika, pa so ljudje v svojih med sosedskih in osebnih odnosih znali živeti ekumenizem, že veliko preden je postal »uradna politika« obeh cerkvenih ustanov. Tako je še danes. Kot je za naš portal povedal dolgoletni (od prekratkim nekdanji) župnik v versko mešani župniji Grad na Goričkem Marko Magdič, se to lepo vidi znotraj versko mešanih zakonov: »Veliko je bilo in je mešanih zakonov. Včasih je veljal madžarski zakon. Če sta se poročila predstavnika različnih veroizpovedi, so imeli sinovi vero po očetu, hčere pa po materi. Potem se je to spremenilo in so vsi otroci vero dedovali po gospodarju hiše. Če je prišel h katoliški hiši evangeličanski zet, so vsi otroci bili krščeni kot katoličani in obratno. Danes je vse to precej izbirno. Pri mešanih zakonih je danes opazno, da za praznike skupno kombinirajo obe verski skupnosti. Grejo na sveti večer recimo k polnočnici v katoliško cerkev k sveti maši, na božični dan pa na evangeličansko božično bogoslužje. Večinoma vse to sodelovanje danes poteka spontano in dobro. Od tega, da pridejo evangeličanske snahe iz katoliških družin pomagat čistit ali krasit tudi katoliško cerkev, do tega, da se finančno podpirata oba duhovnika.«

Sicer v spominu ljudi še ostaja, dodaja Marko Magdič, da to sodelovanje v preteklosti ni bilo vedno tako gladko: »Pogosto je vladalo nezaupanje, strah pred drugačnostjo in zato tudi predsodki. Posledično je bilo ob porokah tudi več prestopov v vero gospodarja hiše. Pred nekaj desetletji so se po župnijah pogosto uporabljale knjige konvertitov oz. spreobrnjencev. Danes tega skoraj ni več. Redko se zgodi, da kakšen ženin ali nevesta ob poroki prestopi v vero svojega partnerja.«

Sodobne skupne težave

Danes se oboji, katoličani in evangeličani, bolj kot z notranjimi trenji soočajo s težavo mlačne vernosti in upadom vernikov. Je morda sodelovanje tako zelo dobro in na tako visoki diplomatski ravni, ker ima vera vedno manjši vpliv na osebna življenja vernikov? Pravo vprašanje zato morda več ni, katera vera je bolj ali manj pravilna, ampak kako sodobnim Evropejcem najbolj učinkovito prinesti Kristusovo sporočilo. Morda bo v prihodnosti treba za izpolnitev te naloge strniti vrste, kar se delno na globalni ravni že dogaja, ko kristjani različnih ver skupaj stopajo za življenja nerojenih otrok, proti evtanaziji, za vrednote evangelija in človeškega dostojanstva.