Odvetnica Jasna Zakonjšek je ena od samooklicanih »varuhinj demokracije«, njen oče in poslovni partner, odvetnik Emil Zakonjšek, pa je kot sodnik v času komunizma grobo kršil človekove pravice

Pred kratkim so pri iniciativi Pravna mreža za varstvo demokracije sodelovali pri »ovadbi« ekonomista dr. Mateja Lahovnika na Komisijo za etična vprašanja Univerze v Ljubljani. Očitajo mu verbalni delikt, o čemer smo podrobneje že pisali. Ena najbolj izpostavljenih »varuhinj demokracije« iz omenjene iniciative, odvetnica Jasna Zakonjšek, ima glede teh zadev pravi vzor. Njen oče, odvetnik Emil Zakonjšek, je kot sodnik v času komunizma človeka obsodil na osem mesecev zaporne kazni zaradi verbalnega delikta zoper Tita in njegov režim.

Profesor z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani dr. Matej Lahovnik se je v očeh akterk iz Pravne mreže za varstvo demokracije pregrešil z zapisom na družbenem omrežju X. Šlo je za debato, kdo vse je upravičen do pravic dolgotrajne oskrbe. Iz obrazca za vlogo je razvidno, da so to tudi osebe s statusom begunca. Lahovnik je ob tem napisal, da bodo torej do dolgotrajne oskrbe upravičeni tudi tisti, ki niso nič vplačali v ZPIZ ali ZZZS, npr. bradati »otroci« in njihovi sorodniki iz Gaze, ki so zlorabili zdravljenje v Soči za azil. Dodal je, da je pri nas denar za vse, samo za tiste, ki 40 let pošteno delajo, ga zmanjka.

Besede o bradatih otrocih so se nanašale na poškodovane 'otroke' iz Gaze, ki so bili oktobra lani s spremljevalci pripeljani na zdravljenje oziroma rehabilitacijo v Slovenijo (rehabilitacijski inštitut Soča), pri čemer je iz fotografij razvidno, da je imel en »otrok« že brado. Trije spremljevalci in trije otroci so nato zaprosili za mednarodno zaščito in bili nameščeni v azilni dom v Logatcu, mati in otrok pa naj bi izginila.

Pri Pravni mreži za varstvo demokracije so se pohvalili, da so trem profesoricam z ljubljanske univerze (imen niso navedli) nudili pravno podporo pri vložitvi zahteve za presojo etičnosti ravnanja dr. Lahovnika na Komisijo za etična vprašanja Univerze v Ljubljani. Po njihovem je profesor svojo kritiko izrazil na način, ki ni skladen s temeljnimi vrednotami Univerze v Ljubljani ter določbami njenega Etičnega kodeksa. 

📝 PRIJAVA RED. PROF. DR. MATEJA LAHOVNIKA ETIČNI KOMISIJI UNIVERZE V LJUBLJANI
***
Dr. Matej Lahovnik, redni profesor na EF UL, je nedavno v kontekstu razprave o upravičencih do dolgotrajne oskrbe podal komentar, v katerem govori o bradatih "otrocih". /1 pic.twitter.com/CbYEWcNqas

— Pravna mreža za varstvo demokracije (@PravnaMreza) August 14, 2025

Resnica vredna osem mesecev zapora

Z drugimi besedami, storil naj bi verbalni delikt. V zapor ga sicer »varuhinje demokracije« ne morejo spraviti, bi pa eni od njih, odvetnici Jasni Zakonjšek, lahko kar njen oče odvetnik Emil Zakonjšek podrobno pojasnil, kako se obračuna z ljudmi s predolgim jezikom.

Jasna Zakonjšek je ena od najbolj izpostavljenih bork te iniciative, leta 2022 je bila tudi del ožje ekipe šestih članic, ki so bile zaradi svojih zaslug nominirane za »Slovenko leta« revije Jana. A njen oče (skupaj sta vsak polovični lastnik odvetniške pisarne Zakonjšek in Zakonjšek) ima temno preteklost, ki je v nasprotju z vrednotami, za katere se zdaj deklarativno zavzema hčerka.

Emil Zakonjšek je zdaj že prek 30 let odvetnik, a v komunističnem režimu je bil na funkciji kazenskega sodnika. In to zelo partiji zvestega sodnika, polnega želje po napredovanju. Tako je leta 1981 senat, ki mu je Zakonjšek predsedoval na Temeljnem sodišču v Ljubljani, občana P. R. (širši javnosti ni znana oseba) zaradi kršitve zloglasnega 133. člena Kazenskega zakonika (verbalni delikt) obsodil na osem mesecev nepogojne zaporne kazni. Pri obsojencu so našli, kot sta v obrazložitvi sodbe zapisala Zakonjšek in sodnica Vesna Žalik (kasnejša vrhovna sodnica, ki je sodelovala pri protiustavni obsodbi Janeza Janše v zadevi Patria), »sovražni material, namenjen za razširjanje, v njem pa so bile s pisano besedo s hudobnim namenom neresnično prikazane družbene in politične razmere v naši državi«.

Listine je sicer policija zasegla leta 1979, ko je bil predsednik Jugoslavije Josip Broz – Tito še živ (umrl je leto za tem). Toda obsojeni P. R. je dejansko pisal zgolj resnico. Med drugim, da lahko parlament v Jugoslaviji odloča le tisto, kar reče in želi Tito. Nadalje, da kabinet predsednika Tita – maršalat – ne nudi državljanom nobene zaščite pred zakonskimi in ustavnimi prekoračitvami in da je vsakdo, ki v Jugoslaviji skuša kaj izboljšati, zamenjati ali predlagati, protidržavni element, če se njegove želje ne skladajo z željami Tita. In še, da zato prave kritike sploh ni, nosilce takšnih misli pa doletijo nesreče ali pa jih dajo v bolnišnico.

Varuhinji demokracije Jasni Zakonjšek bi lahko kar njen oče odvetnik Emil Zakonjšek podrobno pojasnil, kako se obračuna z ljudmi s predolgim jezikom.

»Dokazovanje ni potrebno«

Nadalje sta Zakonjšek in Žalikova za sovražno propagando štela trditev, da milica protipravno prisluškuje PTT linijam, odpira uradno pošto, vdira v stanovanja, izsiljuje, pretepa in muči ter je država v državi.

Lahko rečemo, da se vse zapisano bere kot priročnik za delo tedanje tajne politične policije SDV. Sodnika sta P. R. očitala tudi navedbe v listinah, da ima jugoslovanska milica na vesti več umorov zunaj in znotraj države in da je v Jugoslaviji več tisoč političnih zapornikov. Senat je javnost izključil iz sojenja, ker »bi bilo neprimerno in v nasprotju s koristi družbene skupnosti, da bi se razširjala vsebina listine, ki je osnova za obtožbo.«

Z vprašanjem resničnosti zapisanega v listinah se Zakonjšek in Žalikova sploh nista obremenjevala, pač pa sta ugotovila: »da so vse te navedbe neresnične, ni potrebno posebej dokazovati.« Poudarila sta, da so razmere v Jugoslaviji prikazane s hudobnim namenom in nikakor ne gre za upravičeno kritiko posameznih dogodkov ali dela posameznih voditeljev, temveč za izredno grob napad na sistem. Zgrožena sta bila, ker »dokument poskuša Jugoslavijo prikazati kot obliko najbolj zaostale, nedemokratične diktature pod vodstvom tovariša Tita« in ker je iz njega izhajalo, da naj bi bile v uporabi najbolj brutalne metode nasilja.

Ugotovila sta, da »prikazuje dokument tovariša Tita kot diktatorja, ki na nasilen način s pomočjo milice uveljavlja svojo voljo ter se celo z njegovo vednostjo organizirajo umori.« Prepričana sta bila, da takšna vsebina predstavlja »sovražen odnos do naše stvarnosti in želi oškodovati politične in družbene koristi naše države«.

Pred 11 leti je Zakonjšek za tednik Reporter komentiral njegovo ravnanje kot sodnika leta 1981, torej kršenje človekovih pravic. Pojasnil je, da je danes preprosto za nazaj ocenjevati in vrednotiti ravnanja z današnjimi merili. Tedaj je bil šele 31 let star sodnik na začetku sodne kariere, morda bi z več izkušnjami našel drugo rešitev. 133. člen KZ je bil v tistem času pač veljaven zakon in sodniki vedno sodijo po veljavnem zakonu, njegovo tedanje ravnanje je bilo odraz razmer. Ne dojema se kot kršilca človekovih pravic, je poudaril.

Emil Zakonjšek: 133. člen KZ je bil v tistem času pač veljaven zakon in sodniki vedno sodijo po veljavnem zakonu.

Ko varuhinje demokracije zamižijo

Vsekakor pa se mu je njegov opisani angažma še kako izplačal. Že dve leti po tej sodbi je postal vodja ljubljanske enote temeljnega sodišča, leta 1987 že predsednik tega sodišča, kar je bil do 1990. Po demokratizaciji je šel med odvetnike, prijela se ga je tudi oznaka Kučanov odvetnik, saj je bil na primer pravni pooblaščenec nekdanjega predsednika Milana Kučana pri zaslišanju pred Pukšičevo komisijo državnega zbora o sumu zlorabe javnih pooblastil v procesu lastninskega preoblikovanja in privatizacije družbene lastnine. Za njegove nekdanje zasluge v nedemokratičnem režimu ga je sodni sistem demokratične Slovenije nagradil tudi s članstvom v Sodnem svetu (od 2018 do 2024).

Zanimivo, medtem ko je bil Zakonjšek še član sodnega sveta (vse do lani), so že »na polno« delale varuhinje demokracije skupaj z Jasno Zakonjšek. Toda niti z besedico ni Pravna mreža za varstvo demokracije opozorila na za demokratično državo popolnoma nesprejemljivo situacijo, da je član Sodnega sveta nekdo, ki je v času komunističnega režima kot sodnik grobo kršil človekove pravice.

So pa gospe, podobno kot je bil nekdanji sodnik Zakonjšek, očitno precej nestrpne glede pravice do svobode izražanja, zaradi česar bi po njihovem dr. Mateja Lahovnika morala doleteti sankcija univerzitetne etične komisije. 

Pravna mreža za varstvo demokracije ni niti z besedo opozorila na za demokratično državo popolnoma nesprejemljivo situacijo, da je član Sodnega sveta nekdo, ki je v času komunističnega režima kot sodnik grobo kršil človekove pravice.