Opazite kakšno razliko med Ladislavom Troho in Jašo Jenullom?

Rok Čakš
Zajem slike: Youtube
Desant nekdaj medijsko opevanega »pojočega majorja« Ladislava Trohe in njegovih jurišnikov na nacionalno rtv hišo, ki so se s sumljivo lahkoto prebili vse do studia osrednjih poročil, bi v marsičem moral postati prelomen dogodek v aktualnem družbenem dogajanju. Morda so na RTV-ju po večmesečnem prisilnem prenašanju protestnikov pod njihovimi okni po tihem upali na kaj takega, da se nadležnih anticepilcev enkrat za vselej znebijo. A intervencija bo morala prinesti še kaj več od tega, denimo tudi kakšno posledico za početje tistih protestnikov, ki so na nacionalki precej bolje zapisani.

Čeprav se po medijski pozornosti in (upravičenem) zgražanju ter obsojanju dogodek morda zdi edinstven, pa so se v resnici primerljivi vdori v javne inštitucije dogajali že prej. Le kontekst obravnave je bil drugačen od "majorjeve" akcije.

Zvočni posnetek Čakševega komentarja je na voljo na dnu članka


Spomnimo na dva, zastavonoše katerih sta bila celo aktualna poslanca državnega zbora. Leta 2012 je nadebudni študent filozofije Miha Kordiš s svojimi revolucionarji zasedel Filozofsko fakulteto in postavil svoje zahteve po osvoboditvi univerze. Kordiševih revolucionarjev iz stavbe fakultete niso preganjali. Nasprotno, prednje sta se prišla zagovarjati tako dekan Černe kot tedanji rektor univerze Pejovnik. Mediji so desant na univerzo sprejeli s simpatijo ter Kordiša prikazali kot nekakšnega ljudskega junaka v stilu Che Guevare. Medijski boost je Kordiš kasneje kapitaliziral z uspešno kandidaturo za poslanca, vse ostalo je zgodovina.

Leto kasneje pa je med sejo občinskega sveta, skupaj z 80 prvoborci, v prostore mestne občine Maribor vdrl še profesor filozofije Franc Trček. Tudi ta poteza vstajnikov je bila pospremljena z veliko razumevanja in posluha osrednjih medijev. Takratno vstajniško dogajanje v Mariboru je "vrhunec" doživelo z medijsko dobro pokritim nadlegovanjem občinskih svetnikov na njihovih domovih ter izobešanjem lutk z njihovimi obrazi z Dravskega mostu. Kakšnih zgražanj in obsojanj tovrstno početje s strani mainstreama ni doživelo. Takratni vstajnik Trček pa je, tako kot Kordiš, na listi Levice vstopil v državni zbor.

Nekateri spominjajo še na nesankcioniran vdor protestnikov na sejo programskega sveta RTV Slovenija, kjer so se pridružili protestirajočim novinarjem s transparentom "smrt janšizmu", ki je služil za kuliso predsedniku sveta ter direktorici televizije.

https://twitter.com/Blaz01962009/status/1433895177312210973

Kriteriji pač morajo veljati za vse enako


Vrnimo se v bližnjo sedanjost in se, podobno kot pred tednom dni na nekem drugem primeru, vprašajmo, v kakšnem družbenem vzdušju se lahko neki protestniški skupini utrne ideja, da lahko samovoljno vdre v katerokoli javno inštitucijo, brez zavedanja o kazensko-pravnih ali drugih posledicah njihovega početja. Oziroma, od kod prepričanje, da jim medijski prostor, da predstavijo svoje »ideje«, kar tako pripada?
Lahko se nekateri še tako sprenevedajo, ampak dejstvo je, da je zaradi nekih drugih protestnikov, ki so levi politiki in medijem mnogo bližje kot Trohini anticeplici, toleranca do odklonskega vedenja protestirajočih nesorazmerno visoka.

Lahko se nekateri še tako sprenevedajo, ampak dejstvo je, da je zaradi nekih drugih protestnikov, ki so levi politiki in medijem mnogo bližje kot Trohini anticeplici, toleranca do odklonskega vedenja protestirajočih nesorazmerno visoka. Medijsko je bilo namreč treba nekako opravičiti nespoštovanje navodil policistov na petkovih protestih, ki so med drugim pripeljali do znamenitega Jenullovega tuljenja »au au, au, a snemaš?!?«. Prav tako je šlo skozi redno vandaliziranje stavbe Ministrstva za kulturo s črno barvo, kljukastimi križi, s politim rdečilom pred ministrstvom, pa žuganje uslužbencem in podobne akcije. Ali pa nedavno lepljenje propagandnega materiala ter kljukastih križev na pročelja sedežev političnih strank. Da bizarke na Kredarici sploh ne omenjamo.

Toleranco do množičnega združevanja in protestiranja v času epidemiološke nevarnosti širjenja nalezljivega virusa so odsevale tudi odločitve ustavnega sodišča, da je omejevanje združevanja nesorazmerno glede na stopnjo tveganja za javno zdravje.

Takšna sporočila so seveda voda na mlin vsem družbenim skupinam, ki jim je v koronavirusnem obdobju do protestiranja. In zato so si anticepilske skupine lahko neovirano privoščile tudi pljuvanje poslancev državnega zbora in navsezadnje zasedbo javne površine pred RTV Slovenija, ki so jo celo prijavile na Upravni enoti. Kriteriji pač morajo veljati za vse enako in s Trohinimi "uporniki" pač pristojni ne morejo ravnati drugače kot z Jenullovimi zgolj zato, ker so se prvi ugnezdili pod okni pisarn novinarjev nacionalne RTV in jim skačejo po živcih.

Prav tako nas ne sme čuditi, da so si Troha in njegovi po mesecih neuslišanih zahtev po medijski pozornosti vzeli pravico vstopiti v javni medij ter zahtevati medijski prostor zase – Jenullovim je namreč za podajanje njihovih sporočil v osrednjih informativnih oddajah odrejen že 73 petkov zapored. Troha verjetno ni edini, ki se sprašuje, zakaj eni ta privilegij imajo, drugim pa je kraten, medtem ko položnice za javno RTV plačujejo vsi enako.

Bralci odgovor seveda veste in o tem zato ni smiselno razpredati. Čeprav se najbrž vsi zavedamo, da med Ladislavom Troho in Jašo Jenullom v resnici ni kakšne bistvene razlike. Oba imata svojo predstavo o svetu, ki nima dosti veze z realnostjo: eden verjame, da virus ne obstaja, drugi pa, da živimo v diktatorskem režimu. Obema dol visi za epidemiološke omejitve. Oba menita, da jima prepričanje v lasten prav daje pravico, da s tem posiljujeta vse ljudi okoli sebe, četudi na nesramen in do okolice vsiljiv način. Oba se vidita kot izbranca s poslanstvom razsvetljevanja širših množic. In oba menita, da je policijska obravnava njunega početja refleks represivnega režima, uperjenega proti njuni resnici.

https://twitter.com/MTurjan/status/1271562161123397639

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Hamenej vsem protestnikom grozi s smrtjo
  • 10. 01. 2026
ZOI Milano-Cortina 2026: Med športnim sijajem in kaosom
  • 11. 02. 2026
Iranska teokracija v šoku – kje si, Evropa?
  • 10. 01. 2026