Politika kot lepotno tekmovanje?

Formalno sicer še ne, dejansko pa smo že dolgo v predvolilni tekmi. Vsaj od odločitev o božičnici in podaljšanju vinjet naprej … Volitve so instrument demokracije, ko lahko državljani izberejo in odločijo, kdo jih bo zastopal v parlamentu. Predvideva se, da so državljani pred tem dobro informirani ter svoje predstavnike izbirajo na podlagi razmisleka o programih političnih strank, o kompetentnosti kandidatov, o preteklih (ne)izpolnjenih obljubah ter o (ne)realnosti obljub, ki so dane v predvolilni tekmi. 

Toda o vsem tem lahko – vsaj v mainstream medijih – državljani zelo malo izvemo. Če spremljamo soočenja, je kandidatom tam za odgovore strogo odmerjen smešno kratek čas, v katerem dejansko ne morejo povedati nič o svojem programu, še manj o njegovi uresničljivosti ter o viziji prihodnosti ali usposobljenosti ekipe. Takšen koncept izjemno kratkih odgovorov je gotovo premišljeno izbran – dobri se ne morejo izkazati, slabi se pa ne razkrinkajo, da so samo fasada.  

V soočenjih v naših mainstream medijih sta še posebej pomembni dve vprašanji. Prvo vprašanje je komentar ali analiza anket, ki vsakih nekaj dni navajajo, koliko glasov bi dosegle politične stranke. Včasih je prav smešno opazovati, kako različne ankete – odvisno od tega, kdo in kdaj jih dela – kažejo različne in včasih povsem neverjetne rezultate. Slutiti je manipulacijo rezultatov in metodologije (sugestivna vprašanja) ali pa vzorcev raziskav, ki so izbrani izmed tistih, za katere se vnaprej predvideva, kako bodo odgovarjali. Vedno je zaznati podoben dramaturški lok – precej pred volitvami največji stranki na desni kaže odlično, največji na levi pa slabo. Potem pa se razlika topi in v zadnjih dneh pred volitvami je razlika le še nekaj odstotnih točk. Točno toliko, da lahko pride do množične mobilizacije levega volilnega telesa. Že velikokrat videno in prav je, da razumemo pravi namen: tovrstne ankete niso namenjene merjenju, ampak ustvarjanju javnega mnenja in aktivaciji volivcev. 

Če spremljamo soočenja, je kandidatom tam za odgovore strogo odmerjen smešno kratek čas, v katerem dejansko ne morejo povedati nič o svojem programu, še manj o njegovi uresničljivosti ter o viziji prihodnosti ali usposobljenosti ekipe. 

Drugo in najpomembnejše vprašanje, ki ga gostje na soočenjih dobijo, pa je, ali bodo šli v vlado z Janezom Janšo. To je za levo politiko (ki sicer uradno prisega na sodelovanje, ker se to lepo sliši) najbolj bistveno, saj bi lahko vreča, ki jo tako marljivo polnijo z našim denarjem in katere vsebina je namenjena le njihovim izbrancem, prišla v druge roke. Bojijo se namreč, da bi se vsebina razdelila bolj pravično, kar bi pomenilo manjši delež zanje … Kot je v intervjuju za Reporter povedal (skoraj zagrozil) tudi Milan Kučan, je največji sovražnik obstoječega sistema Janez Janša. Tako je tudi vsak, ki bi si drznil sodelovati z njim, pahnjen na sovražni pol. Pri tem pa nikdar ne izvemo česa bolj konkretnega o teh grožnjah z Janezom Janšo (razen da so grožnja obstoječemu sistemu, za katerega sicer vsi vemo, da je poguben). Kaj se nam torej tako groznega lahko zgodi pod vlado Janeza Janše?  

Obe vprašanji, pogosta analiza anket pred volitvami in razpravljanje o sodelovanju z Janezom Janšo, bi morali biti brezpredmetni za odločanje na volitvah. Gre za preusmerjanje pozornosti od bistvenih stvari k banalnim. To je manever, da se resnično pomembne teme ne odprejo in da se pod fasado lepih besed, katerih pomen so v zadnjih letih povsem postavili na glavo (npr. svoboda, iskrenost, enakopravnost, sočutje, demokracija), skriva gora laži ter en sam namen – ohranjanje trenutne politične opcije na oblasti in pri denarju. 

Obe vprašanji, pogosta analiza anket pred volitvami in razpravljanje o sodelovanju z Janezom Janšo, bi morali biti brezpredmetni za odločanje na volitvah.

Še imamo čas, da se poglobimo v programe političnih strank. To je naša dolžnost, ne zgolj pravica ali možnost. Poiščimo prave informacije in prevzemimo odgovornost za volilno odločitev v svoje roke. V tem dobrem mesecu lahko premislimo, kaj resnično potrebuje naša država, da bo obstala in se razvijala. Preverimo, kako imajo politiki namen uresničiti svoje obljube; kje bodo dobili denar zanje, kdo bo plačal, kdo bo delal in kdo bo imel koristi od tega. Pomislimo na vzdržnost sistema, ki nam ga obljubljajo – ali je možno, da preživi več kot le do naslednjih volitev? 

Pametno bi bilo, da se volivci nehamo obnašati, kot da gledamo resničnostni šov, in da resno premislimo, komu zaupati svojo prihodnost. Ali je dovolj, da ima politik všečno barvo oči, frizuro, barvo šminke ali čevljev, dolžino krila? Ali je dovolj, da ima lep nasmeh, goste lase in zna prijazno komunicirati? Ali je dovolj, da zna v 40 sekundah, kolikor ima časa na soočenju, izreči všečen stavek, pa četudi je laž ali povsem brez smisla? Politika ni in ne bi smela biti lepotno tekmovanje. In parlament ni namenjen zabavnim ali športnim prireditvam. 

Ljudje, ki jih bomo izbrali, bodo odločali o našem življenju, naši prihodnosti. Odločali bodo, ali bomo lahko prišli do zdravnika, ali bomo na sodišču našli pravico, ali bomo imeli podjetja, ki bodo omogočala dobre zaposlitve, kako bodo vzgajani naši otroci in kako jih bomo skozi šolski sistem pripravili na življenje, ali bomo smeli govoriti in pisati, kako visoke davke bomo plačevali in kako bo zbrani denar porabljen. Odločali bodo o kakovosti našega življenja. Si v državnem zboru želimo zabavljače, manekenke, lažnivce ali resne ljudi, ki znajo razmišljati, načrtovati, se odločati in imajo vizijo? 

(D237, 3)