Pravoslavni božič v Tatarstanu: bolj skromno in mimogrede kot pri katoličanih

Od novega leta je "cela Rusija" na dopustu. Šolarji, študentje, javni uslužbenci in tudi drugi zaposleni se v šolo ali v službo odpravijo šele po pravoslavnem božiču, ki se ga praznuje 6. in 7. januarja.

V Tatarstanu, kjer se med pravoslavce prišteva manj kot polovica prebivalstva, je praznovanje pravoslavnega božiča minilo veliko manj opazno kot praznovanje novega leta.

Na predvečer božiča so v Kazanu, prestolnici Tatarstana, kot tudi v drugih mestih podaljšali delovanje avtobusov, da bi se lahko verniki udeležili večernih obredov. Obrede je v glavni pravoslavni cerkvi v Tatarstanu, cerkvi Marijinega Oznanjenja v kazanskem Kremlju vodil kazanski in tatarstanski metropolit Feofan. Pred obredi so po republiki zavoljo požarne varnosti preverili več kot dvesto svetišč.

Sodržavljanom republike je za božič voščil tudi predsednik Tatarstana Rustam Minnihanov, sicer musliman. "Praznik, poln topline milosti in veselja materinstva," je izjavil in poudaril, da je božič še en razlog povezovanja prebivalcev Rusije v večnacionalni družbi in sodelovanja med narodi.

Manj opazno kot praznovanje novega leta

Za nov leto se državljani Rusije, ne glede na veroizpoved, temeljito pripravljajo, naj bo to z obdarovanjem pod novoletno jelko in prihodom Dedka Mraza ali pripravljanjem prazničnih jedi. Ob polnoči se vse ustavi (pa čeprav v različnih časovnih pasovih), da se prisluhne predsednikovemu govoru in zvonovom moskovskega Kremlja. Pravoslavni božič pa je vsaj v Kazanu šel mimo precej manj opazno.

Redki fenomen, ki ga v Kazanu nisem doživela pri nobenem drugem prazniku kot za novo leto, namreč da so trgovine svoja vrata zaprle prej, prvega januarja pa jih veliko sploh ni bilo odprtih; kaj takšnega se za božič ni ponovilo.

Da pravoslavni božič v Tatarstanu ni v središču novoletnih praznikov, so mi potrdili tudi tukajšnji znanci in prijatelji. "Praznika se ne praznuje tako na veliko kot pri katoličanih," mi je dejala 43-letna Jelena, ki sem jo srečala ravno pri praznovanju katoliškega božiča v Kazanu. "Doma ponavadi pripravimo kaj okusnega, kot tudi darila za svoje najbližje. Otroci obiščejo nedeljske šole."

"Za božič imamo morda zgolj malo bolj praznično kosilo, to je pa tudi vse," mi je dejala 19-letna Andželika. "Če že z družino spremljamo božične obrede, je to po televiziji. Kakšne posebne jedi za božič na mizi ni, zgolj za veliko noč," pravi 20-letni Jevgenij.

"Zdi se mi, da pravoslavni božič pri nas nima takšnega pomena, kot v Evropi," mi je dejala 20-letna Tatarka Nailja. Je za veliko noč kaj drugače? "Čeprav doma nismo preveč verni in se prištevamo med muslimane, za veliko noč vedno barvamo jajca in jemo kuliče," je sledil odgovor.

Božično vzdušje našla v ...

Praznično vzdušja pa se je nekje vendarle dalo občutiti. Nekaj deset kilometrov stran od Kazana že več kot 400 let stoji pravoslavni Raifski samostan Device Marije. Medtem ko je še nekaj tednov nazaj avtobus svojo pot prevozil napol prazen, se je na božični dan, pa čeprav ob minus 18 stopinjah Celzija, na njem komajda našlo prosto mesto.

Tudi pri samostanu avtomobilov in ljudi ni manjkalo, od dojenčkov pa do babušek. Zavoljo varnosti so predstavniki varnostnih služb preverjali torbe in nahrbtnike, česar ob mojem prvem obisku samostana decembra ni bilo. Verniki so čakali v vrstah, da bi uspeli poljubiti ikone in natočiti zdravilno vodo. Polne roke dela so imele tudi bližje gostilne.

Sicer povsod navzoče girlande z voščili za novo leto so tu nadomestile tiste z voščili za božič. Praznik je tako vsaj pri samostanu prinesel odmik od vsakdana in s tem nekaj božičnega vzdušja.