[Prejeli smo] Neznosna lahkost političnih izjav o Gazi

Našo javnost že dolge tedne vznemirjajo ne le strahote v Ukrajini in Gazi, ampak tudi čedalje bolj nepremišljene poteze in izjave vrha naše politike, zlasti ministrice Fajonove in predsednika vlade ter predsednice države, glede položaja v Gazi. Stvari so mnogo bolj kompleksne, kot jih dojemajo naše politične elite. Prostor me omejuje pri širšem prikazu protiargumentacije. Vseeno pa naj opozorim na nekaj skoraj popolnoma spregledanih dejstev.

Nobene potrebe ni, da se tako silovito, izven skupnih zunanjepolitičnih potez EU in v nasprotju s stališči Nemčije, Italije ... s svojimi solo akcijami, izpostavlja deželica, ki ima prebivalcev le za kakšen kvart Dunaja ali večjo ulico Berlina; pogosto tudi skupaj s prav tako nepomembno Malto, neverodostojno Španijo in nevplivno Irsko. Španija je slovela kot najokrutnejša konkvistadorka, ki je brutalno iztrebila veliko avtohtonih ljudstev; v dobi frankizma pa z državljansko vojno ustvarila številna grobišča, mnoga še neodkrita; nazadnje pa vse prej kot demokratično zatrla Katalonijo na poti do /referendumske/ samostojnosti. Sedaj se skupini približuje še Nizozemska, ki se zlepa ne bo znebila pečata grozovitosti, ki jih je zagrešila v svojih kolonijah takoj po drugi svetovni vojni, in strahopetnega obnašanja njenega kontingenta UNPROFOR-ja v Srebrenici.

Lahko bi se zavedali, da smo v vseh pogledih nepomemben akter, katerega soliranje lahko državo drago stane. Morda nas niti plašč EU ne bo ščitil pred diferencirano višjimi carinami kot za druge članice, ko bo Trumpu dovolj naših domislic. Kanada je že dobila lekcijo zaradi Gaze.

Judje močan faktor razvoja

Nekorektno se pozablja na skozi stoletja dolgo sovraštvo in pregone Judov po celotni Evropi. Tudi na našem zgodovinskem območju bi spomin lahko vsaj glede starejših krajev ohranil védenje, da so bili praktično v vseh teh krajih od poznega srednjega veka dalje prav Judje izjemno močan faktor razvoja, saj so se praviloma ukvarjali predvsem z denarništvom in trgovino. V Dravogradu, ki se v listinah omenja že leta 1161, so Judje med leti 1380 in 1411 zelo razvili denarništvo. David von Traberg je s posli segal celo na Dunaj, kamor se je kasneje preselil. Arabci pa so nam skupaj s Turki skoraj 300 let prinašali poboje, zasužnjevanja in uničenja premoženja.

Nekorektno se pozablja na skozi stoletja dolgo sovraštvo in pregone Judov po celotni Evropi.

Izraelska kultura je v vseh pogledih pomemben sestavni del evropske. Morda mnogi ne poznajo starožidovskih verskih in hermetičnih besedil, kot so Pentatevh oz. Tora, Talmud, Sefer Yetzirah, Kabala ... Poznajo pa premnoge vrhunske znanstvenike, filozofe, književnike, filmske igralce ... Kdo ni slišal za Karla Marxa, Alberta Einsteina, Sigmunda Freuda, Stefana Zweiga, Marilyn Monroe, Elizabeth Taylor, Harrisona Forda, Stevena Spielberga?

Koga pa mi poznamo od Palestincev? Niti ne gre za to – bistveno je, da je v mednarodni politiki od pamtiveka znano, da so zgolj velesile poklicane za dogovore o najvažnejših strateških vprašanjih. Prav tako je iz doktrine mednarodnega prava znano, da se kot države ne priznava ozemelj, ki so v ruševinah, ko za del države velja oblast teroristične skupine, kot sta Hamas in Hezbolah, ki so ji tuje vsakršne pravice in svoboščine državljana in ko vsenaokoli vladata splošni kaos in nasilje.

Bistveno je, da je v mednarodni politiki od pamtiveka znano, da so zgolj velesile poklicane za dogovore o najvažnejših strateških vprašanjih.

Teroristični napad in srhljivi prizori nečlovečnosti

Vsi, ki danes sočustvujejo z Gazo, imajo prav. Tudi sam pretreseno opazujem te srhljive prizore nečlovečnosti. Vendar si ne zatiskam oči pred dejstvom, zakaj je do tega prišlo. Zakaj se pozablja, da je Hamas pred 22 meseci, 7. oktobra 2023, zverinsko napadel Izrael? Izstrelil je nekaj tisoč raket na vojaška oporišča in ubil okoli 1.200 ljudi, več kot 800 civilistov, ter z okoli 1.000 teroristi vdrl v Izrael, kjer so pobijali vse ljudi, na katere so naleteli. Na veliki festivalski prireditvi so ubili ogromno mladine in ugrabili okoli 250 talcev, tudi žensk in otrok.

V tem je največja razlika med Ukrajino in Gazo. Prva je bila žrtev napada, Hamas pa je v Gazi uprizoril pošasten pokol, verjetno s spodbudo svojih glavnih mentorjev in financerjev, zlasti Irana. Tega, kar je vsemu svetu vseskozi znano, ne vedo samo največji diletanti. Izrael je kot ena vojaško najmočnejših držav na svetu vselej in brez izjeme že desetletja reagiral, praviloma s takojšnjimi povračilnimi zračnimi napadi na položaje islamskih enot Hezbolaha, PLO, Fataha, Brigade mučenikov Alakse in drugih terorističnih skupin, kadarkoli so napadli ozemlje Izraela. So mar ti naivneži mislili, da bo strahovita kazen za najbolj nečloveški teror izostala?

Finančna podpora Palestini

Javnost dolgo ni imela nobenih informacij o kilometrih predorov in utrdb Hamasa pod bolnišnicami, šolami ... Kot da naenkrat ta premodra Evropa ne more več razumeti, kaj pomeni bivati v majhni deželi, obdani s skoraj polmilijardnim islamskim morjem, katerega velik del je še vedno impregniran z idejo džihada in surovo jasno grozi s popolnim uničenjem države in kot dokaz tega besno nepopustljivega sovraštva vsakih nekaj let doživljati teroristične bombne ali raketne napade.

Zdi se, da tudi mukotrpna pot nastanka izraelske države puhti iz našega spomina. Morda bi morali naši vsevedni politiki prebrati izjemno argumentirano knjigo Milovana Baletića Povratak židova u zemlju Izraelovo. Verjetno smo tudi mi z neodgovornimi finančnimi podporami Palestini pomagali nakupovati morilsko orožje in graditi predore Hamasu. Izprijenost te teroristične skupine terja streznitev in nauk pri pomoči deželam, ki so v vojnih spopadih.

Verjetno smo tudi mi z neodgovornimi finančnimi podporami Palestini pomagali nakupovati morilsko orožje in graditi predore Hamasu.

Izven Evrope bi morala biti pomoč le strogo humanitarna (zdravila, hrana, šotori, pomoč pri razminiranju …), sicer bomo po nepotrebnem soodgovorni za tuje zločine. Posebej bistveno je vprašanje, zakaj Hamas tako zlobno dolgo ne izpusti talcev in si s tem pred svetovno ter izraelsko javnostjo vsaj malo ne popravi podobe. Za talce si je brutalno vzel tudi vse prebivalce Gaze, ki nimajo ne volje ne moči, da bi to teroristično gnezdo z notranjim uporom nevtralizirali.

Palestino naj bi v septembru na zasedanju skupščine OZN priznala Francija, ki ji z napovedjo sledita Britanija in Kanada. Pri dve imata po mojem mnenju zgolj in samo politično-volilne razloge. Macron obupno potrebuje širšo volilno pomoč, brez katere bo država zanesljivo zdrsnila močno v desno, njega pa bo odplaknilo. Britanski liberalci pa zdaj, ko vsa Evropa drvi v desno, tudi nimajo razlogov za optimizem, če velika skupina islamskih priseljencev ne bo podprla njihove stranke. Mnogo arabskega življa v obeh državah je upoštevanja vreden bazen, ki utegne obdržati te oblastnike na vladi.

Potencirano poročanje presega informiranje

Tisto, kar pri naših politikih in medijih glede Gaze najbolj moti, je dejstvo, da jim težko verjamemo v iskreno dojemanje tegob trpečega ljudstva. Predvsem zato, ker se je Slovenija sama po drugi svetovni vojni gibala v grozovitih nečlovečnih pokolih, ki so zapustili ogromno še vedno nerazkritih grobišč. Mimogrede, dvomljivcem priporočam vpogled v knjigo prof. dr. Mate Šimunđića iz leta 2001 Hrvatski smrtni put, ki srhljivo argumentirano obravnava poboje okoli 125.000 Hrvatov na ozemlju Slovenije v prvih dveh povojnih mesecih.

Zdi se, da dnevno potencirano poročanje o Gazi, ki močno presega informiranje o Ukrajini, kjer je žrtev mnogo več in ki nam je v vseh pogledih kot evropska država blizu, naši politiki ustreza za  odvračanje pozornosti od nakopičenih razvojnih problemov. To so nizka rast BDP, katastrofalno slabo koriščenje sredstev EU, lažne volilne obljube, razrast korupcije ...

Drugi, ne dosti manjši razlog za impregniranje javnosti z grozotami Gaze pa se skriva v pretirano tolerantnem odnosu do migrantov, ki so potencialna volilna baza levih strank, čeprav so iz naši kulturi povsem tujih držav. Spomnimo, Tony Blair je drugi mandat dosegel kljub lažnim obljubam zaradi »uvoza« ogromnega števila migrantov.

Vedno bolj se krepi zaznava, da problem Gaze potencirajo tudi naši ruso- in putinofili, da bi se Ukrajina pomikala v ozadje pozornosti. Izjave nekaterih pomembnežev so skoraj groteskno napačne. Tako je nekdanji predsednik Türk ne tako dolgo nazaj v Delu »poznavalsko« izjavil, da je Ukrajina že premagana. Dr. Borut Stražišar pa je v članku Javno dobro — paradoks politike Nata in EU podobno »modro« nanizal vrsto trditev, ki so že na prvi pogled v nasprotju z elementarnim spoštovanjem pogodbeno vzpostavljenega članstva v obeh institucijah, ko med drugim pravi: »Mogoče bomo počasi dojeli, da fiktivni občutek varnosti, ki ga ponujata Nato in EU, ruši naša vzpostavljena omrežja in slabi sposobnost slovenske družbe za njen odziv v izrednih razmerah.« Res predrzno devalviranje občutka varnosti, ki ga mali deželici, ki nima pravih prijateljev niti med sosedami, dajeta prav EU in Nato, in to v sedanjih kaotičnih svetovnih razmerah.

Prihodnost Bližnjega vzhoda

Kakorkoli obračamo, je Izrael vendarle demokracija, s katero nas veže nemalo skupnih vrednot, ki se tudi tokrat predvsem in samo s pravico do samoobrambe brani. Če gre v tem predaleč naj sodijo za to poklicani (velesile in visoka mednarodna sodišča) in ne mi.

Končno kultivirano pokopljimo svoje mrtve in svojim desetletja nevidnim Romom zagotovimo normalne bivalne pogoje, primerne zaposlitve in boljše možnosti za integracijo v družbo in končno tudi v praksi za vse svoje državljane malo bolj udejanimo ves spekter ustavnih pravic, ne le z leporečno retoričnimi floskulami oblastnikov.

Problem Palestine je v tem, da se znotraj njihovih oblastnih struktur vedno znova formirajo radikalizirana teroristično-vojaška krila, ki jih  sponzorirajo Iran, Kuvajt in drugi in ki vedno znova grozijo z uničenjem Izraela. Žal bo tako še dolgo.

Problem Palestine je v tem, da se znotraj njihovih oblastnih struktur vedno znova formirajo radikalizirana teroristično-vojaška krila.

Niti najmanjše garancije in možnosti ni, da bi se ustvarili korektni pogoji sobivanja obeh držav in da bi se Palestina sploh lahko kultivirala v smeri neke vsaj približne demokracije z minimalno vladavino prava, človekovimi pravicami in izbiro vladajočih na svobodnih volitvah. Oblast bo tu vedno oblast na take ali drugačne dinastije, oligarhije, kalifate, strankarske poglavarje, verske voditelje, diktatorje in preroke, za katere je in bo ljudstvo zgolj  poslušen »gmain folk« tretjerazrednega kova.

Topoumne države razvitega zahoda pa bodo bolj kot njihovi arabski bratje po veri, kulturi in geografski bližini znova in znova financirale obnove razdejanih mest ter pošiljale vso drugo pomoč. S tega vidika je pismo predsednici republike in predsedniku vlade (Delo, 2. avgust 2025), zlasti pa vladno priznanje Palestine, posebej sporno.

dr. Ferdinand Blaznik