[Prejeli smo] Razkroj vladavine prava in posledičen zaton demokratičnih procesov bi bila usodna za življenja Slovenk in Slovencev.

Jedro slovenske in širše evropske ustavne identitete tvori sveta trojica: človekove pravice, demokracija in vladavina prava. Ali kratko, ustavna demokracija. Ta koncept v zgoščenem pomeni, da oblast izvršuje demokratično ljudsko voljo, kot je bila izražena na periodičnih, svobodnih in poštenih volitvah, pri čemer je le-ta omejena z ustavnimi vrednotami, utelešenimi v svoboščinah in človekovih pravicah. Ali, kot je reklo Ustavno sodišče v znameniti odločbi o Titovi cesti (št. U-I-109/10 z dne 26. 9. 2011), ravnanje oblastnih organov je pravno omejeno z ustavnimi načeli ter človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami.

Človek in njegovo dostojanstvo sta namreč v središču obstoja in delovanja Republike Slovenije. Vselej, ko se pred sodiščem v vlogi obdolženca pojavi katerikoli politik, sta na preizkušnji oba gradnika ustavne demokracije - vladavina prava in demokracija. Človekove pravice in vladavino prava namreč (v prvi vrsti) zagotavljajo sodišča, demokracijo pa svobodne in poštene volitve. Zloraba kazenske justice s ciljem odstraniti iz demokratičnega političnega procesa dominantni politiki nevšečnega posameznika je zato ustavno zavržna in človeško podla. Zavržna, ker razgrajuje temeljna postulata ustavne demokracije: najprej vladavino prava kot ključno metodo zagotavljanja mirnega sožitja, in nato, zaradi protipravne odstranitve predstavnika določene politične opcije, za katero stoji znaten del demokratičnega volilnega telesa, tudi demokratični proces kot način vzpostavljanja demokratične oblasti. Človeško podla pa je tovrstna zloraba, ker s človekom ravna kot s sredstvom za doseganje pritlehnih političnih ciljev, in ne kot ciljem samim po sebi. Naj spomnimo, da sta človek in njegovo dostojanstvo v srčiki slovenske ustavne istovetnosti.

Razlogov za strah, da bi se tudi v aktualnem procesu, poimenovanem »Trenta«, ponovila zloraba pravosodja, kakršna je bila v zadevi »Patria«, je kar nekaj. V obeh primerih gre za istega obdolženca, v obeh primerih se je dinamika razpisovanja narokov prilagajala stopnjevanju predvolilnih političnih napetosti v državi, v obeh primerih je šlo oziroma gre za še kako sporne obtožbe; v zadevi »Patria« za popoln konstrukt, tudi obtožba v zadevi »Trenta« se zdi naravnost absurdna. V obeh primerih smo bili tudi priča orkestriranega medijskega linča osrednjega obdolženca in poskusom njegovega človeškega razvrednotenja.

Za nameček se postopek v zadevi »Trenta« vleče že 11 let, kar znatno presega vse standarde sojenja v razumnem roku oziroma brez nepotrebnega odlašanja. Ves ta čas so obdolženci in njihovi bližnji izpostavljeni hudim duševnim pritiskom, napetostim, občutkom negotovosti, osebnim stiskam, tesnobi ter vsemu, kar običajno doživlja posameznik, ki se je znašel v kolesju kazenske justice.

V ZzR pozdravljamo oprostilno sodbo, ki jo je izreklo Okrožno sodišče v Celju. A ker kazenski postopek še ni pravnomočno končan, državna tožilca sta vztrajala pri obtožbi in predlagala dvoletno zaporno kazen, opozarjamo, da bi ponovitev pretresa, ki ga je Slovenija doživela v zvezi z montiranim političnim procesom »Patria«, vodila v nadaljnjo razgradnjo obeh temeljev ustavne demokracije. Razkroj vladavine prava in posledičen zaton demokratičnih procesov bi bila usodna za življenja Slovenk in Slovencev. Nadaljnja zloraba pravosodja bi imela v tem primeru, ko je kontekst notranjepolitičnega in mednarodnega trenutka neprimerljiv z onim izpred več kot deset let, bistveno hujše in usodnejše posledice. Ne dvomimo, da bi bila z njimi tlakovala pot v brezpravje in avtokracijo.

V Ljubljani, 18. 4. 2025

Zbor za Republiko, za Janez Remškar