Prepovedani dvom v "naš prav" smrdi po totalitarizmu

Priznam, da mi gre zadnje čase precej slabo. Mogoče sem mislil, da se bo po koncu epidemije vse izboljšalo, da bodo izginili vsi moji problemi, da bom živel samo še v rožicah. Pa se mi zdi, da se to ni zgodilo. Med epidemijo sem se naučil, kaj pomeni enochlophobia, zdaj pa mi gre tako zelo slabo, da si razne fobije izmišljam že kar sam. Izmislili sem si apisteophobio. Vam jo bom nekoliko pojasnil. Ampak pojdimo od bolj daleč, ker bolj daleč verjetno manj boli.

»Ti nedemokratični Kitajci«

Do leta 1997 je bil Hong Kong pod suvereno upravo angleške krone. Ko je bil vrnjen Kitajski, je bilo dogovorjeno, da bo vsaj še 50 let za to ozemlje veljala doktrina ene države in dveh sistemov. Že nekateri indici v preteklosti so kazali, da se Kitajska ne namerava odpovedati polni suverenosti pri uveljavljanju svojega režima na tem ozemlju.

Je pa v začetku julija v veljavo stopil nov varnostni zakon, ki med drugim iz knjižnic umika določena dela, katerih avtorji ali vsebina so označeni za subverzivne za javno moralo. Po poročilih je v prvih dneh vsaj devet naslovov šlo v »uradni pregled«.

Zgodba je praktično arhetipska in vzporednice bi lahko peljali vse do Sokrata, ki se je v Atenah pred dvema tisočletjema in pol zaradi »kvarjenja mladine« srečal s pikastim mišjakom – conium maculatum.

Imamo neko javno moralo, morda javni interes, prevladujočo ideologijo, fundamentalistično religijo, … in nimamo ravno preveč prostora za digresije od tega. Kritika je prepovedana, dvom nezaželen. Skrajno nedemokratično. In Zahod je nad Kitajci ogorčen.

Dvomim, da je edini pravilni način za družbeno akcijo ta, da prepovemo vsak dvom v naš prav.

»Zibelka sodobne demokracije v ZDA«

Sočasno v ZDA še vedno potekajo protesti za uveljavitev enakosti vseh pred zakonom. Skrajno demokratično. #Blacklivesmatter in bognedaj, da bi kdo o tem podvomil ali stvar relativiziral, četudi (ali še posebej) s tem, da bi dejal da #Alllivesmatter.

Ne želim slikati črno-bele (no pun intended!) slike. Razumem, da je lahko tudi #Alllivesmatter razumljeno kot provokacija. Razumem, da morda kdo to uporablja namerno, da bi minimaliziral prizadevanja za večjo družbeno pravičnost v odnosu do črnske populacije. In predvsem razumem, da to določeni pripadniki te manjšine doživljajo na ta način. Še vedno pa dvomim, da je edini pravilni način za družbeno akcijo ta, da prepovemo vsak dvom v naš prav. Da je vsaka razprava o ozadjih in paradigmah, na katerih so utemeljena naša stališča, subverzivna, da je apriori nestrpna. To mi diši nevarno preveč po totalitarizmu.

Zdi se mi, da je povsem na mestu, da se pogovarjamo tako o tem, kako moramo ohraniti vladavino prava tudi v »avtonomnih conah«, kot o tem, kako so sistemsko urejene stvari in kako prihaja do dejansko sistemske (čeprav ne v zakone zapisane) diskriminacije pripadnikov manjšin. In mislim, da se lahko pogovarjamo (tudi kritično) tako o delovanju policije kot tožilstva v ZDA, ne da bi s tem posegli v njihovo avtonomijo. In ne moti me, če to počnejo tudi voditelji večernih zabavnih oddaj.

Nekoliko pa me postane strah, ko ti voditelji preko svoje platforme neposredno nagovorijo državnega tožilca v Minnesoti, da vloži konkretno določeno obtožnico zoper konkretne določene štiri policiste v konkretnem primeru Georgea Floyda. To pa kaže erozijo družbenih podsistemov, ki je lahko za demokracijo v resnici nevarna. Tu te opevane avtonomije v resnici ni več. Če lahko TV voditelj dela to, kar bi moralo delati tožilstvo, potem tožilstva ne potrebujemo, ali pa voditelj prestopa določeno mejo.

In vseeno moramo priti tudi domov v Slovenijo

Po teh dveh zgledih iz tujine se sprašujem ali bi se morali bati dvoma, ali bi se morda morali bati strahu pred dvomom … Grški »apisteo« bi lahko prevajali kot odsotnost vere, dvom. In zame je dober lakmusov papir za vsako religijo, kaj počne s tem dvomom. Ga dopušča in vidi kot orodje rasti, ali ga zatira kot strah pred izgubo ortodoksije?

Podobno je verjetno tudi z družbo. Je mogoča razprava o vsem, ali moramo določene stvari preprosto sprejeti. Povedano bolj plastično – ali sta lahko tudi Milan Zver in Romana Tomc proti rasizmu, čeprav v evropskem parlamentu ne podpreta resolucije v podporo #Blacklivesmatter? Je možna samo ena alternativa, ali se lahko v sicer večkrat črno-belem svetu pogovarjamo tudi o sivinah?

Je dovoljeno podvomiti v delovanje družbenih podsistemov s točno določenimi vlogami? Se lahko sprašujemo, če policija deluje tako, kot je zanjo zamišljeno, če tožilstvo počne to, kar je njegova naloga? Odkrito moram priznati, da včasih doživljam to, kot da že izražanje dvoma v delo posega v avtonomijo, v neodvisnost teh podsistemov. In zato me je strah te apisteophobie. Vsakdo se mora zavedati, da je podvržen kontroli, da njegova neodvisnost ne pomeni tega, da za svoje delo ne odgovarja nikomur.

Kot me je strah (v ZDA ali v Sloveniji) neposrednega vnaprejšnjega vsiljevanja konkretnih navodil podsistemom in bi se mi zdelo skrajno neprimerno, da bi minister ali predsednik vlade ali novinar ali voditelj na TV konkretnim tožilcem, preiskovalcem naročali, kako naj delujejo in kaj konkretno počno, tako se mi zdi (v Sloveniji ali ZDA) nedopustno mišljenje, da se dela policije, tožilstva, sodišč, ne sme komentirati.

In tudi če stvar zagrabimo na drugem koncu (velja tako za Kitajsko kot Slovenijo) – strah pred dvomom ne more upravičiti prepovedi zborovanj, protestov, kritične misli. Po drugi strani pa ta zborovanja kljub vsemu ne morejo nadomestiti volitev. Ne morejo uzurpirati avtonomije tega »družbenega podsistema« izbire predstavnikov v zakonodajno vejo oblasti. Če ga, potem temu rečemo revolucija (in na tem mestu ne vem, če je ta v tem trenutku v resnici enako legitimna v Hong Kongu/na Kitajskem in v Sloveniji).

Ne vem, kako nam gre – kot družbi. Mogoče smo mislili, da se bo po koncu epidemije vse izboljšalo, da bodo izginili vsi naši problemi, da bomo živeli samo še v rožicah. Pa se bojim, da nekoliko dvomim v to. Morda se moramo o čem še malce pogovoriti.