Protest pri maši za LGBT osebe: katoliški vdor med tiste, ki običajno precej radi vdirajo v katoliška prepričanja

Zajem slike s portugalske TV, ki je poročala o incidentu (vir: Twitter)


Svetovni dan mladih katoličanov je za nami. Sklenil se je prejšnjo nedeljo, 5. avgusta, s slovesno sveto mašo, ki jo je v Lizboni pred okrog poldrugim milijonom mladih daroval papež Frančišek.

V Sloveniji je celotno lizbonsko dogajanje precej izzvenelo s četrtka na petek, ko so se v naši domovini pojavila uničujoča neurja in poplave. Če smo tekom prvih dni avgusta še zasledili kakšno novico iz Lizbone, in to celo v t. i. mainstream medijih, se je to, razumljivo, takoj končalo, ko se je na tisoče Slovencev znašlo v stiski.

Pretekli teden sem se skozi pogovore z udeleženci, ki so se počasi vračali iz Lizbone, vendarle prepričal, da je moralo biti dogajanje v portugalski prestolnici izjemno zanimivo. Dogodek je pač služil kakor svojevrstno ogledalo različnosti Katoliške cerkve. Ko se na enem mestu znajde toliko vernikov iz celega sveta, je seveda treba pričakovati izjemno različnost. Tolikšno, da se utegne kaj celo zaplesti.

Eden takih dogodkov, ki je slovenski javnosti povsem ušel, po svetovnih medijih pa je požel kar nekaj pozornosti, se je v Lizboni zgodil v četrtek, torej že v teku Svetovnega dneva mladih. Tega dne je popoldne skupina konservativno nastrojenih katoličanov zmotila bogoslužje, prirejeno posebej za »romarje LGBTQ«.

Protestniki so s križi in rožnimi venci v rokah peli spravno molitev in pri tem seveda motili sam obred. Poklicana je bila policija, ki je »molitvene protestnike« pospremila iz cerkve Marije Vnebovzete v Ameixoeiri, okrožju Lizbone, in omogočila nemoteno nadaljevanje »svete maše za spolne manjšine«.

Protestniki so bili menda prepričani, da se bo maše udeležil jezuit James Martin, tekom sedanjega pontifikata glasen zagovornik pravic LGBTQ v Katoliški cerkvi, vendar temu ni bilo tako. Tam so našli – nekako v stilu dogajanja, ki ga je v svoji kolumni na temo SDM-ja ta teden omenil že Peter Merše – le duhovnika, napravljenega v mavrično štolo.

Eden od protestnikov, ki ga je policija skupaj z ostalimi priprla, je državne sankcije za Churchmilitant komentiral takole: »To je majhna cena za ljubezen in sledenje našemu Gospodu Jezusu Kristusu! Vsak od dvanajstih ljudi, ki so bili tam, je miren, vemo, da smo storili, kar je prav.«

Najprej je treba reči, da bi SDM-ju delali krivico, če bi dogajanje presojali zgolj po takšnih dogodkih. Vsekakor je bil to le majhen dogodek v morju ostalega dogajanja, kar so mi zagotovili tudi romarji, ki so mi po povratku pretekli teden navdušeno pripovedovali o zanosu, katoliškosti in priložnostih osebnega srečanja z Gospodom, ki so jih doživeli v Lizboni.
Za katoliško misel v splošnem dandanes mahanje z mavrično zastavo ne pomeni nič dobrega. Neredko gre za nekritično uvajanje ideologije v strukturo, ki ima jasno izražen nauk in prepričanja, katera pa bi nekateri radi na silo spreminjali.

Za katoliško misel v splošnem dandanes mahanje z mavrično zastavo ne pomeni nič dobrega. Neredko gre za nekritično uvajanje ideologije v strukturo, ki ima jasno izražen nauk in prepričanja, katera pa bi nekateri radi na silo spreminjali. Mahanje z mavrično zastavo v katoliškem območju običajno pomeni jasno izraženo željo po spremembi, nasilni vdor v katoliško misel, ki je glede nekaterih vprašanj precej jasna, pa naj bo to komu všeč ali ne.

Na drugi strani pa imamo v konkretnem primeru opravka z nekakšnim mavričnim otočkom, v katerega je na silo vdrla neka skupina, ki se je čutila poklicano »z mečem in ognjem« razrešiti svoje probleme. Paradoks je tukaj dvojen: zgodil se je katoliški vdor med tiste, ki običajno precej radi vdirajo v katoliška prepričanja. Če to kam vodi, ne vem, verjetno ne.

Prvič, to nikamor ne vodi, ker, dokler poteka katoliško bogoslužje, je to vendarle svet trenutek in ne prostor za izražanje osebnih mnenj udeležencev ali mimoidočih; drugič, ne vem, v čem je bistvena razlika med militarizacijo mavrične zastave in militarizacijo razpela; tretjič, gre za osebne zgodbe ljudi, zbranih v neki cerkvi, mnogi med njimi z občutkom odrinjenosti iz Katoliške cerkve. Eno je ideologija, ki se skriva za mavrično zastavo, nekaj povsem drugega pa so (neredko težke) osebne zgodbe ljudi.
Eno je ideologija, ki se skriva za mavrično zastavo, nekaj povsem drugega pa so (neredko težke) osebne zgodbe ljudi.

Točka, kjer se lomijo »katoliška kopja«


In na tej točki srečanja med naukom Cerkve in osebnimi zgodbami ljudi se, kakor smo že večkrat zapisali, dandanes lomijo »katoliška kopja«. Med drugim je tako precej prahu dvignil tudi nagovor jezuita Jamesa Martina mladim v Lizboni. Zbudil je precejšnje pomisleke staršev, ki se sprašujejo, ali je svetovni dan mladih primeren prostor za razpravo o LGBT vprašanjih.

Na koncu iz vsega tega ni bilo nič, ker je pater Martin mnogim zbranim mladim držal povsem običajno katehezo brez poudarjanja teh tem; hkrati pa je treba tudi priznati, da v primeru patra Martina – če bi že razlagal svoje ideje o potrebi po spremembi Katekizma glede LGBT tem – človek vsaj ve, kaj razlaga in se s tem lahko sooči. Za koliko drugih predavateljev na SDM-ju nihče ne ve, kaj točno so razlagali in ali so se povsem držali »katoliške moralke«.

Ja, SDM je po definiciji dogodek, ki pokaže vso različnost Cerkve, v nekaterih primerih lahko tudi usodno razklanost. In to kažejo tudi takšni, v preteklih dveh tednih izstopajoči dogodki. Na eni strani denimo mavrične zastave in bogoslužja za »spolne manjšine«, na drugi strani mahanje s križem po vzoru nekih drugih časov. Na eni strani predavanja nasprotnikov Katekizma, na drugi strani pa kateheze zelo katoliških, konservativnih avtorjev. To je pač realna slika Katoliške cerkve v 21. stoletju.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

slap rinka, narava
Čudoviti slap Rinka
9. 2. 2025 ob 9:00