Realnost ameriških univerz: kjer naj bi se kresala mnenja in ideje, je bolje molčati

Foto: Pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK
Levo-liberalna usmerjenost izobraževalnih institucij v ZDA ni nekaj, kar bi bilo posebej novo in bi nas posebej presenečalo. Kar preseneča, je izjemen obrat, ki se je na tem področju zgodil v zadnjih dvajsetih letih. Vzdušje na univerzah, ki bi morale biti centri soočanja različnih idej, je postalo tako toksično, da se svoje mnenje bojijo izražati ne le konservativno misleči študentje, ampak že velika večina vseh.

Najhujše je običajno tam, kjer si uradno najbolj prizadevajo za raznolikost. A kot ugotavljamo v komentarju uredništva, ta raznolikost danes pomeni sprejemanje ljudi, ki izgledajo drugače od nas, pod pogojem, da razmišljajo enako kot mi.

Socializem in ateizem prevladujoča že v petdesetih


William F Buckley Jr. v svojem delu God and Man at Yale (Bog in Človek na Yale) dokumentira pretežno socialističen in ateističen pogled na svet, ki je v času njegovega zaključka študija dominiral na tej prestižni univerzi. Delo je nastalo leta 1951.

Pol stoletja kasneje, leta 2004, Ben Shapiro svojo izkušnjo na Univerzi v Kaliforniji opiše v knjigi Brainwashed (Oprani možgani), kjer med drugim zapiše, da je »dnevno spremljal levičarsko pranje možganov« ter da se »pod fasado visokega šolstva in objektivnosti skriva vseprisotna pristranskost«. 

Občutkom obeh avtorjev pritrjujejo tudi številke. Na ravni celotne države je bilo leta 1989 razmerje med levo-liberalno razmišljujočimi profesorji in konservativno razmišljujočimi 2 proti 1 v korist prvih, na najprestižnejših univerzah Nove Anglije (severnega dela vzhodne obale ZDA) pa že 5:1 v korist levo-liberalcev.

Do leta 2014 se je po podatkih Boston Globe razmerje na ravni celotne države spremenilo v 6:1, najprestižnejše univerze Nove Anglije pa že na 28:1. Med njimi posebej izstopa Harvard, kjer je razmerje že 82:1. 82 % osebja univerze se opredeljuje za levo-liberalne ali zelo levo-liberalne, medtem ko se le 1 % opredeljuje za konservativno misleče, prav nihče pa za zelo konservativno mislečega.

Harvard: zavezani raznolikosti, dokler razmišljate enako kot mi


Številka je prav v posmeh Harvardovi zavezanosti raznolikosti. V opisu šole je namreč moč prebrati: »Harvard je zavezan različnosti v vseh oblikah. To je ukoreninjeno v naših temeljnih prepričanjih, da je soočanje z neznanimi idejami, perspektivami, kulturami in ljudmi ustvarja pogoje za smiselno rast.« Kot ugotavlja Jeff Jacovy za Boston Globe, se raznolikost Harvarda omejuje le na področja, kjer je najmanj pomembna: rasa, spol, spolna identiteta, spolna usmerjenost, etnično ozadje, ne pa tudi na področju raznolikosti idej.

Podatkom Boston Globe pritrjujejo tudi izsledki raziskave inštituta AEI (American Enterprice Institute), kjer opozarjajo, da je na področje potrebno gledati celostno in raziskati tako vzdušje med študenti, kot med profesorji in podpornim osebjem na univerzah in kampusih.

Kot ugotavljajo, so bile univerze v levo nagnjene že dalj časa, večji zasuk pa se je zgodil po letu 2000. Leta 1989 je bilo 42 %  profesorjev usmerjenih levo-liberalno, 40 % sredinsko in 18 % konservativnih. Do leta 2016 je delež levo-liberalcev narasel na 60 %, delež konservativcev pa padel na 12 %.

V družbi v istem obdobju ni prišlo do večjih političnih premikov, zaznan je bil celo rahel trend v konservativno smer. Po podatkih AEI je bilo leta 1989 26 % Američanov liberalcev, 42 % sredinskih in 29 % konservativcev. Delež slednjih je do leta 2019 narasel na 31 %, medtem, ko se je delež liberalcev celo zmanjšal na 24 %, sredinskih je bilo 43 %.

Med študenti so razmerja pričakovano drugačna od splošne družbe, še vedno pa je 25 % konservativcev, približno polovica pa liberalcev.

Politično orientacijo še posebej kreira podporno osebje kampusov


Vzdušja na univerzi pa ne kreirajo le profesorji, ampak je odvisno od več faktorjev, ugotavljajo pri AEI, pri čemer poudarjajo tudi osebje, pritisk vrstnikov in družbena omrežja. Samo prepričanje profesorjev ni med največjimi problemi, saj resnično intelektualno pošteni profesorji študente izpostavijo različnim mnenjem, pri čemer sicer ugotavljajo, da mnogi tega ne počnejo.

Še bolj zaskrbljujoče pa je razmerje med podpornim osebjem. Med njimi je kar 71 % levo-liberalno mislečih, le 6 % pa konservativno. Podporno osebje namreč preživlja čas s študenti izven študijskih obveznosti, usmerja, pomaga pri učenju in skrbi za obšolske aktivnosti na kampusih, s čimer močno vpliva na študentsko življenje.

Ti z aktivnostmi kot so »Ostani zdrav, ostani prebujen (Stay Healthy, stay Woke), študij mikroagresij, in »razumevanje belega privilegija«  sporočajo študentom, katera vprašanja so primerna za debato in katera ne. Več škandalov na področju svobode govora tako v zadnjih letih ni nastalo v predavalnicah, ampak v prostorih, kjer študentje preživljajo prosti čas.

Univerze so postale kraji, kjer si več kot polovica študentov ne upa izraziti svojega mnenja


Zaskrbljujoč je delež študentov, ki si ne upajo izraziti svojega mnenja. Med konservativno mislečimi je takšnih, ki se počutijo utišane, kar 62 %. A tudi med liberalno in sredinsko mislečimi je 53 % takih, ki jim je neprijetno izražati svoja prepričanja.

Po raziskavi Knight Foundation se kar 68 % študentov počuti utišanih, ker se bojijo, da bi izražanje njihovega mnenja užalilo sošolce. Med republikanskimi študenti je takšnih 73 %, med demokratskimi pa 52 %. Vse večkrat na kampusih pride tudi do incidentov, ko skupine organizirajo predavanje vidnih mislecev, predvsem, kadar gre za konservativce. Pa tudi drugi se pogosto bojijo, da niso dovolj »woke – prebujeni« in da bodo zato njihova stališča neodobravana.

Kar 13 % liberalno usmerjenih študentov meni, da je nasilje za preprečitev dogodka ali govora na kampusu upravičeno, 25 % jih meni, da je nasilje v ta namen občasno sprejemljivo. Na drugi strani le 6 % konservativcev odobrava nasilje, 8 % občasno. Samocenzurira se tudi dve tretjini konservativno in ena tretjina liberalno usmerjenih profesorjev.

KOMENTAR: Peter Merše
V Sloveniji ni dosti drugače
V ZDA imajo bistveno več podatkov s tega področja kot v Sloveniji, a izkušnje slovenskih študentov pričajo, da pri nas nismo daleč za njimi, če sploh. Univerze so kraji, kjer se izobražuje bodoča elita naroda, ki glede na to potem usmerja svoje delo. Pogosto se zdi, da se tega premalo zavedamo in premalo razmišljamo o tem, v kakšnih institucijah se izobražuje prihodnost naroda. Nekateri rešitve vidijo v zaposlovanju enakomerno konservativno in levo-liberalno razmišljujočih profesorjev, spet drugi opozarjajo, da s kvotami še nikoli nismo kaj dosti rešili in tudi v tem primeru verjetno ne bi. Tako edina rešitev ostaja izgradnja izobraževalnih institucij, ki predstavljajo konkurenco osrednjemu miselnemu toku. Zato tudi ni presenečenje, da vodilna politika in osrednje univerze tako krčevito nasprotujejo vsakršni zasebni pobudi, ki bi jim predstavljala konkurenco. Spomnimo se samo sage uresničevanja ustavne odločbe glede zasebnih šol, ki še danes ni v polnosti rešena. Gradnja izobraževalnih institucij zahteva čas, zato je zelo pomembno že danes, kakšen izobraževalni sistem imamo, ne šele takrat, ko nimamo kam vpisati svojega otroka, če želimo zanj dostojno izobrazbo, pa naj bo to vrtec, osnovna, srednja šola ali pa univerza.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

ansambel, Stopar, narodno-zabavna, glasba
Vsak ne more biti muzikant
19. 5. 2024 ob 9:00
Čušin, šotor
Binkošti – Andrew Wyeth
19. 5. 2024 ob 6:00

Prihajajoči dogodki

MAJ
19
Prepevam ti v zahvalo
18:00 - 19:00