Recept za Slovenijo so napisali v - Rusiji
Embed from Getty Images
Hrvaška nogometna zgodba ni le zgodba o uspehu. Je formula za uspeh. Za Hrvate, pa tudi za njih zahodne sosede. Za Slovence.
V nogometnem športu, ki pravzaprav ni več šport, ampak bolj posel, velikokrat ne zmagujejo najboljši. Včasih nogometne velesile klonijo pred slabšim tekmecem, ker je ta ekipno boljši. Dober tim povprečnežev premaga slab tim nogometnih zvezd. Se spomnite Katanca? Spet drugič nogometne velesile klonijo, ker nasprotnika podcenjujejo. V trenutku slabosti lahko prejmejo gol, ki jim posebej ob koncu tekme povsem zbije elan in tekmo, povsem nemočni, izgubijo.
To se je zgodilo v sredo nadutim Angležem. Spet drugič nogometni Goljat pade mrtev vznak, ker je obrambni zid, nogometni bunker, preprosto preveč trden.
Poleg vseh teh naštetih elementov je tu še en vvfaktor (velikokrat vidni faktor). Sveta Fortuna. Svetnica, ki dela nogometne čudeže. Čar nogometa je, da David velikokrat premaga Goljata. Tudi zato, ali predvsem zato, je nogomet najbolj popularen šport na planetu. Ali, drugače povedano, nogomet je najbolj popularna televizijska nanizanka na svetu. Število gledalcev mundiala se šteje v milijardah. Ja, nisem se zmotil. V milijardah.
V milijardah pa se meri tudi obseg nogometnega posla. V milijardah evrov, kakopak. Ne v milijardah ljudi. V tem milijarderskem okolju je letošnji hit Hrvaška. Naša soseda. Oziroma naša »južna soseda«, kot komentatorji tekem svetovnega prvenstva naše nacionalne televizije VEDNO omenijo.
Hrvaška reprezentanca je na mundialu doslej zmagala v prav vseh tekmah. Edina. Zaradi nje sta iz tekmovanja izpadli dve velesili, Argentina in Anglija. Svoje so naredili tudi drugi davidi in iz igre (zelo) zgodaj izločili velesile Italijo, Španijo, Brazilijo in Nemčijo ter vse Južnoameričane.
Zakaj ravno Hrvaška? In zakaj ne tudi Slovenija? Zakaj hrvaškim žogobrcarjem v odličnosti in izjemnosti ne sledijo tudi hrvaški gospodarstveniki in politiki?
Odgovor je zelo preprost. Hrvaški reprezentanti so praktično vsi iz najboljših zahodnoevropskih nogometnih klubov. Samo en reprezentant igra v hrvaški ligi. Tujci so hrvaške nogometne zvezde dolga leta vzgajali in talentu dodali zmagovalni duh. Iz odličnih igralcev so naredili zmagovalce.
To pa je ključna razlika med njimi in Hrvati, ki so ostali na Hrvaškem. To je tudi ključna razlika med njimi in nami, hrvaškimi alpskimi sosedi. Oboji, Hrvati in Slovenci, imamo ogromno talentov. To dokazuje zgodovina – Hrvatje so svetu dali kravato, Slovenci pa idejo, da vladarju oblast podeli ljudstvo. Če omenim samo dve stvari.
Zato je nenavadno, da so tako Slovence kot Hrvate po osamosvojitvi v razvoju prehitele mnoge druge postkomunistične države. Nenavadno je, da se obe državi utapljata v birokraciji, da doživljata beg možganov, da je v šoli vedno več gradiva in vedno manj ustvarjalnosti, da imata večinsko rdeče protirazvojne medije in da gospodarske firme iščejo možnosti, kako zapustiti državo.
Pa še ena skupna lastnost imata naciji, ki sta edini sosedi v Evropi in ki edini nista bili nikoli v medsebojni vojni. Kronično pomanjkanje samozavesti. Temu pojavu je Cankar rekel hlapci.
In ravno pomanjkanje samozavesti je tista ključna ovira, da državi ne zadihata s polnimi pljuči. Nizka samopodoba je vedno povezana z bolestno ljubosumnostjo na najbližje. Bolj kot je človek nesamozavesten, bolj je ljubosumen na sorodnika, soseda, znanca.
Res je, na Hrvaškem je vendarle nekolikanjce več samozavesti in ljubezni do samega sebe. Posebej, če pogledamo število zastav ob državnih praznikih. A treba je vedeti tudi, da samozavest ni isto kot bahatost. Bahavost pa je velikokrat nadomestek za kronično pomanjkanje samozavesti.
Zato se lahko od hrvaške reprezentance na mundialu ogromno naučimo. Začeti se moramo zavedati svoje resnične vrednosti. Kot posameznik in kot nacija. Jo primerjati s svetom. Ko vidiš svoj uspeh, postaneš ponosen. Samozavesten.
Edino to nam bo zmanjšalo komplekse manjvrednosti. Edino ta formula bo prinesla preboj. Ki si ga vsi želimo.
Hrvaška nogometna zgodba ni le zgodba o uspehu. Je formula za uspeh. Za Hrvate, pa tudi za njih zahodne sosede. Za Slovence.
V nogometnem športu, ki pravzaprav ni več šport, ampak bolj posel, velikokrat ne zmagujejo najboljši. Včasih nogometne velesile klonijo pred slabšim tekmecem, ker je ta ekipno boljši. Dober tim povprečnežev premaga slab tim nogometnih zvezd. Se spomnite Katanca? Spet drugič nogometne velesile klonijo, ker nasprotnika podcenjujejo. V trenutku slabosti lahko prejmejo gol, ki jim posebej ob koncu tekme povsem zbije elan in tekmo, povsem nemočni, izgubijo.
To se je zgodilo v sredo nadutim Angležem. Spet drugič nogometni Goljat pade mrtev vznak, ker je obrambni zid, nogometni bunker, preprosto preveč trden.
Čar Davida
Poleg vseh teh naštetih elementov je tu še en vvfaktor (velikokrat vidni faktor). Sveta Fortuna. Svetnica, ki dela nogometne čudeže. Čar nogometa je, da David velikokrat premaga Goljata. Tudi zato, ali predvsem zato, je nogomet najbolj popularen šport na planetu. Ali, drugače povedano, nogomet je najbolj popularna televizijska nanizanka na svetu. Število gledalcev mundiala se šteje v milijardah. Ja, nisem se zmotil. V milijardah.
V milijardah pa se meri tudi obseg nogometnega posla. V milijardah evrov, kakopak. Ne v milijardah ljudi. V tem milijarderskem okolju je letošnji hit Hrvaška. Naša soseda. Oziroma naša »južna soseda«, kot komentatorji tekem svetovnega prvenstva naše nacionalne televizije VEDNO omenijo.
Hrvaška reprezentanca je na mundialu doslej zmagala v prav vseh tekmah. Edina. Zaradi nje sta iz tekmovanja izpadli dve velesili, Argentina in Anglija. Svoje so naredili tudi drugi davidi in iz igre (zelo) zgodaj izločili velesile Italijo, Španijo, Brazilijo in Nemčijo ter vse Južnoameričane.
Zakaj ravno Hrvaška? In zakaj ne tudi Slovenija? Zakaj hrvaškim žogobrcarjem v odličnosti in izjemnosti ne sledijo tudi hrvaški gospodarstveniki in politiki?
Od hrvaške reprezentance se lahko ogromno naučimo. Začeti se moramo zavedati svoje resnične vrednosti. Kot posameznik in kot nacija. Jo primerjati s svetom. Ko vidiš svoj uspeh, postaneš ponosen. Samozavesten.
Postani zmagovalec
Odgovor je zelo preprost. Hrvaški reprezentanti so praktično vsi iz najboljših zahodnoevropskih nogometnih klubov. Samo en reprezentant igra v hrvaški ligi. Tujci so hrvaške nogometne zvezde dolga leta vzgajali in talentu dodali zmagovalni duh. Iz odličnih igralcev so naredili zmagovalce.
To pa je ključna razlika med njimi in Hrvati, ki so ostali na Hrvaškem. To je tudi ključna razlika med njimi in nami, hrvaškimi alpskimi sosedi. Oboji, Hrvati in Slovenci, imamo ogromno talentov. To dokazuje zgodovina – Hrvatje so svetu dali kravato, Slovenci pa idejo, da vladarju oblast podeli ljudstvo. Če omenim samo dve stvari.
Zato je nenavadno, da so tako Slovence kot Hrvate po osamosvojitvi v razvoju prehitele mnoge druge postkomunistične države. Nenavadno je, da se obe državi utapljata v birokraciji, da doživljata beg možganov, da je v šoli vedno več gradiva in vedno manj ustvarjalnosti, da imata večinsko rdeče protirazvojne medije in da gospodarske firme iščejo možnosti, kako zapustiti državo.
Hlapec je ljubosumen
Pa še ena skupna lastnost imata naciji, ki sta edini sosedi v Evropi in ki edini nista bili nikoli v medsebojni vojni. Kronično pomanjkanje samozavesti. Temu pojavu je Cankar rekel hlapci.
In ravno pomanjkanje samozavesti je tista ključna ovira, da državi ne zadihata s polnimi pljuči. Nizka samopodoba je vedno povezana z bolestno ljubosumnostjo na najbližje. Bolj kot je človek nesamozavesten, bolj je ljubosumen na sorodnika, soseda, znanca.
Res je, na Hrvaškem je vendarle nekolikanjce več samozavesti in ljubezni do samega sebe. Posebej, če pogledamo število zastav ob državnih praznikih. A treba je vedeti tudi, da samozavest ni isto kot bahatost. Bahavost pa je velikokrat nadomestek za kronično pomanjkanje samozavesti.
Formula
Zato se lahko od hrvaške reprezentance na mundialu ogromno naučimo. Začeti se moramo zavedati svoje resnične vrednosti. Kot posameznik in kot nacija. Jo primerjati s svetom. Ko vidiš svoj uspeh, postaneš ponosen. Samozavesten.
Edino to nam bo zmanjšalo komplekse manjvrednosti. Edino ta formula bo prinesla preboj. Ki si ga vsi želimo.
Zadnje objave
Alpski kvintet muzicira že šestdeset let
19. 4. 2026 ob 14:30
Spomladanska vrtna solata
19. 4. 2026 ob 12:00
[Duhovna misel] Dve poti spoznavanja Boga
19. 4. 2026 ob 6:00
[Nov posnetek] »Greš lepo na občino, pa vržeš bombo«
18. 4. 2026 ob 23:48
Jurij Vodovnik: Veselje moje vse je preč, ne morem se pomagat več ...
18. 4. 2026 ob 19:32
Križi s križankarstvom
18. 4. 2026 ob 17:00
Ekskluzivno za naročnike
Alpski kvintet muzicira že šestdeset let
19. 4. 2026 ob 14:30
Spomladanska vrtna solata
19. 4. 2026 ob 12:00
Jurij Vodovnik: Veselje moje vse je preč, ne morem se pomagat več ...
18. 4. 2026 ob 19:32
Prihajajoči dogodki
APR
20
APR
21
Pot vere – srečanja za odrasle
19:00 - 21:00
APR
22
Predstavitev monografije: Med tradicijo in moderno
11:00 - 12:00
Video objave
Izbor urednika
Domovina št. 247: Šolski sistem ustvarja družbo
15. 4. 2026 ob 6:10
Domovina št. 246: Inovacije se redko rodijo v coni udobja
8. 4. 2026 ob 6:16
Domovina št. 245: Droni so postali orodje upanja
1. 4. 2026 ob 6:10
Domovina št. 244: Volitve 2026 – Slovenija je izbrala
25. 3. 2026 ob 6:10
1 komentar
Teodor
Po pravici povedano, dokler nisem bral tega članka sploh nisem vedel za zmage "naših sosedov", kot jih imenuje avtor. Še za svetovno prvenstvo sem komaj slišal. Res pa je, da ne gledam televizije.
Članke na to temo pa ponavadi preskočim. Zanimivo je, koliko časa in energije nekateri, ali pa kar večina zemljanov, porabi za nekaj, kar bodo v dveh dneh po koncu prvenstva pozabili. Zanimivo je tudi kako zelo smo Slovenci obremenjeni s Hrvati. Ali bi bil ta članek napisan, če bi zmagovali naši sosedje Avstrijci?
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.