Rezultati srečanja Trumpa in Xija

Pričakovanja obeh strani so bila pred srečanjem zavita v prijateljske geste in vzpodbudne besede, vendar niti ameriška niti kitajska delegacija nista javno razpravljali, kaj želita doseči s srečanjem. Objavili so teme pogovorov, torej Tajvan, Iran, Severna Koreja, carine, trgovski sporazum in umetna inteligenca (UI), vendar, kaj natančno si obetajo od srečanja, niso sporočili. Bolj je bilo jasno, da sta obe strani relativno odvisni ena od druge, torej nimata v rokavih asa, ki bi specifični strani dal moč nad drugo.

Srečanje je potekalo formalno, takšnega prijateljskega odnosa kot med prvim Trumpovim mandatom ni bilo čutiti. Med varnostnimi agenti obeh držav je bilo več incidentov, največji pred vstopom v pekinški Nebeški tempelj, ko sprva kitajski agentje niso dovolili vstopa ameriškim oboroženim agentom, zato je bil dogodek pol ure kasneje.

Dogovori o Iranu

Med ZDA in Kitajsko naj bi bil sklenjen dogovor, da Kitajska ne bo več oboroževala Irana. To je izjavil Trump za ameriško televizijo Fox News, kar pa uradno še nista potrdili ameriška administracija in kitajsko veleposlaništvo v Washingtonu, ki tipično poda uradne izjave sprejetih odločitev vrha Kitajske komunistične partije (KKP). Niti ni jasno kaj natančno pomeni kitajska zaustavitev oboroževanja Irana, saj Kitajska Iranu dobavlja komponente za izdelavo orožja in raketnih sistemov, ki jih potem Iran sestavi doma. Toda Xi je včeraj na dvostranskem srečanju pred večernim dogodkom javno izjavil, da Iran ne sme posedovati jedrskega orožja, kar je prva takšna javna izjava kitajskega predsednika.

Med ZDA in Kitajsko naj bi bil sklenjen dogovor, da Kitajska ne bo več oboroževala Irana.

Tajvan in Severna Koreja

Ena izmed bolečih točk pogovora je Tajvan, ki ga Kitajska šteje kot lastno ozemlje, medtem ko je Tajvan suverena država. Kitajska namreč Tajvanu oporeka suverenost, kar nakazuje tudi z grožnjami in vojaškimi vajami okoli Tajvana in simulacijami invazije na Tajvan. V preteklosti je bila to tema, kjer sta obe državi stali vsaka na svojem bregu, Kitajska pa je nasprotovala ameriškemu oboroževanju Tajvana. Trumpova administracija je prva, ki je nekoliko omejila prodajo orožja in opreme Tajvanu, vendar je še vedno na stališču, da je Tajvan suverena država z nedotakljivim ozemljem.

Xi je medtem odkrito zagrozil, da bo ameriško vmešavanje v razmere med Kitajsko in Tajvanom sprožilo med državama konflikt. ZDA se namreč bojijo, da bi lahko Kitajska že v letu 2027 sprožila nasilno združitev 'vrnitve' Tajvana k matični Kitajski. Zato so Demokrati v Kongresu že podali ostre izjave o Trumpu in ga obtožili izdaje zaveznice Tajvana, saj na Xijeve grožnje ni sprejel ostrega stališča, ampak je ostal tiho.

Zunanji minister je medtem odgovoril, da se ameriško stališče glede Tajvana ni spremenilo in da Trump ni podal odgovora, ker je to tema, ki jo kitajski predstavniki na srečanjih vedno sprožijo.

Xi je medtem odkrito zagrozil, da bo ameriško vmešavanje v razmere med Kitajsko in Tajvanom sprožilo med državama konflikt.

Obe državi pa sta se strinjali, da Severna Koreja, enako kot Iran, ne bi smela posedovati jedrskega orožja. V tem primeru se bo verjetno Kitajska morala zavezati, da bo 'prepričala' severnokorejskega predsednika Kim Jong Una o zaustavitvi jedrskega programa. Un bo v zameno vsekakor zahteval finančno in drugo pomoč od Kitajske.

Investicije med državama

Trump je dal izjavo, v kateri govori o 'fantastičnih' investicijah Kitajske v ZDA, govoril je o 'stotinah milijard' USD, ki naj bi bile investirane v prihodnjih letih v ameriško ekonomijo. Natančnega okvira omenjenih investicij ni podal, tudi ni jasno, katere industrije so del investicijskega programa, prav tako kitajske oblasti Trumpovih izjav niso komentirale oziroma podale uradne in bolj natančne izjave. Bolj realno je, da bi Kitajska uvozila za 37 milijard USD Boeingov in 12 milijard USD čipov iz Qualcomma. Kitajsko je obiskala velika ekipa ameriških podjetij iz Tesle, Appla, Mete, Nvidie itd.

Bolj problematično je, da se niso dotaknili, oziroma pogovor ni bolj natančno stekel v smeri varnosti, kopiranja in industrijskega vohunjenja, kar je bil razlog, da so prejšnje ameriške administracije prepovedale izvoz naprednih tehnologij, kot na primer čipov H200 iz Nvidie. Trump je obljubil, da bi morda prodajo omenjenih čipov sprostili za določena kitajska podjetja, vendar je to odvisno tudi od ocene ameriških obveščevalnih agencij in pristojnih organov v Kongresu.

Enako se niso lotili kitajskega izsiljevanja s prekinitvijo dobavnih poti, recimo redkih zemelj, ki so nujne za izdelavo modernih tehnoloških naprav. Po drugi strani tudni jasno, ali bo Trump umaknil vse dodatne carine iz leta 2025 ali le del carin v zameno za obljubljene investicije.

Zaradi verjetno močnega prisluškovanja in nadzora so bili vsi člani administracije pod embargom uradnih izjav, zato se bo ameriška politika glede Kitajske oblikovala v prihodnjih tednih in mesecih. To je verjetno razlog, da bolj natančnih izjav, kar se tiče varovanja naprednih tehnologij, industrijskega vohunjenja in podrobnosti o UI ni bilo.

Predvsem UI je tista kočljiva tema, kjer si ne nobena od obeh držav ne želi, da bi izgubila prednost, prodaja tehnologije pa lahko stori prav to – potisne v prednost drugo državo. Zato bo ključno sodelovanje varnostnih in obveščevalnih agencij pri odločitvi, katere tehnologije se lahko proda Kitajski, ta odločitev pa ne bo niti hitra niti lahka.

Trump je obljubil, da bi morda prodajo omenjenih čipov sprostili za določena kitajska podjetja, vendar je to odvisno tudi od ocene ameriških obveščevalnih agencij in pristojnih organov v Kongresu.

Kaj pri Kitajski sproža nelagodje

Kitajska je zelo nervozna, ko države odprejo teme človekovih pravic. Še vedno si ne dovolijo omenjanja Ujgurov, kjer velik del dela v koncentracijskih delovnih taboriščih, in uničenja hongkonške opozicije. Ob pridružitvi Hong Konga matični domovini je bilo obljubljeno, da bo ta spoštovala človekove pravice ter pravico do svobode govora in protestov, danes pa je jasno, da Kitajska ni nikoli imela takšnega namena.

Opozicija v Hong Kongu je bila brutalno zatrta, najlepši primer pa je politični zapornik Jimmy Lai, milijarder, ki se je monopolu KKP uprl. Demokratska stranka v Ameriškem kongresu je že obtožila Trumpa, da se ni zavzel za osvoboditev Laia. Kitajska je namreč zelo nervozna ob kritikah vladajočega komunističnega sistema, sistematičnih kršitev človekovih pravic in kratenja svobode govora.

Ob pridružitvi Hong Konga matični domovini je bilo obljubljeno, da bo ta spoštovala človekove pravice ter pravico do svobode govora in protestov, danes pa je jasno, da Kitajska ni nikoli imela takšnega namena.

Ena izmed največjih težav za zahod je kitajsko ekonomsko predatorstvo, ki je redko kritizirano ravno zaradi zahodne odvisnosti od Kitajske. Industrijsko vohunjenje, velikanske državne subvencije in izsiljevanje so modus operandi kitajske ekonomije, toda že ob manjšem uporu proti takšnemu sistemu se države srečajo s kitajskimi grožnjami. Danes lahko to opazujemo ob kitajskih grožnjah proti evropskemu predlogu paketa 'Omnibus', ki se tiče uvoza in subvencij iz drugih držav. Ostale države se sicer vedno bolj zavedajo kitajskega ekonomskega imperializma in so se začele pomikati k večji zaščiti dobavnih verig in osnovnih komponent.

Upad prihodka gospodinjstev na Kitajskem

Kitajska si predvsem prizadeva za močnejšega kitajskega potrošnika, kar ji nikakor ne uspeva. Prihodki gospodinjstev nikakor ne dosegajo rasti BDP, njegova rast pa je predvsem odvisna od izvoza. China Daily poroča, da so se v prvi četrtini leta prihodki gospodinjstev zmanjšali, potrošnja je v primerjavi z lanskim letom upadla za 1,8 %, potrošnja gospodinjstev pa za 1,8 %, kar je še huje, razlika med rastjo BDP in potrošnjo se je z letom 2025 še povečala.

Kitajska je ujeta v visoko rast BDP, ki ga poganja visoko zadolževanje in izjemno nizki profiti podjetij, kar veča državne izdatke za obresti. Državni dolg je sicer formalno nizek, vendar ga je Kitajska porazdelila med lokalne vlade in državna podjetja, kar se zavedajo tudi posojilodajalci. Ta način je sprožil ogromno zadolženost lokalnih vlad in državnih podjetij, ki preživijo le zaradi državnih subvencij, ki so po drugi strani ravno tako ključne za preživetje izvoznih podjetij. Izvozna podjetja pa se borijo z izjemno nizko profitabilnostjo in bi verjetno padla v hude izgube brez omenjenih subvencij. Kitajska zato potrošnje ne bo mogla dvigniti brez nižje rasti BDP, ali pa bo morala povečati zadolženost države.

Kitajska je ujeta v visoko rast BDP, ki ga poganja visoko zadolževanje in izjemno nizki profiti podjetij, kar veča državne izdatke za obresti.

Zato so zaskrbljujoči rezultati tudi skupnega družbenega financiranja, kar na Kitajskem meri finančna sredstva na voljo družbi, kot so krediti, obveznice in drugi načni kreditiranja. South China Morning Post poroča, da se zadolževanje podjetij in gospodinjstev upočasnjuje, kar je rezultat zmanjšanja prihodkov gospodinjstev in majhne profitabilnosti podjetij. V letošnjem letu se je skupno družbeno financiranje zmanjšalo za 0,4 % v primerjavi z lanskim letom, kar je prvič od leta 1995. To se dogaja navkljub državnim bonom, ki naj bi vzpodbudili potrošnjo.

Najbolj skrbijo bruto domači prihranki, ki so 43 % BDP, skoraj 20 % višji od svetovnega povprečja, kjer kitajski finančni sistem premoženje iz gospodinjstev kanalizira v lokalne vlade, državna podjetja, investitorje v infrastrukturo in nepremičnine. To znižuje dohodke prebivalstvu in drži pri življenju neprofitabline industrije ter vlade.

Kako naprej

ZDA in Kitajska sta zelo odvisni ena od druge, zato ne gre pričakovati, da bi se zapletli v nepotrebne konflikte, z izjemo ekonomskih vojn, kot so Trumpove carine in kitajske blokade dobavnih verig. ZDA potrebujejo kitajske dobavne verige, medtem ko Kitajska potrebuje ameriški trg za svoja izvozna podjetja, ki doma ne najdejo primernega trga. Verjetno lahko Kitajsko nekoliko bolj skrbijo protekcionistični ukrepi držav, recimo v EU in ZDA ter dejstvo, da si oboji prizadevajo za večjo neodvisnost dobavnih verig, kar bi dolgoročno škodovalo kitajskemu izvozu. Zato Kitajska meče bonbončke Trumpu z Boeingom in čipi ter grozi EU s sankcijami. Kaj natančno pa je to srečanje prineslo bo vsekakor znano še pred obiskom Xija septembra v Washingtonu, ko bosta obe državi bolj razkrili svoje karte.

ZDA in Kitajska sta zelo odvisni ena od druge, zato ne gre pričakovati, da bi se zapletli v nepotrebne konflikte, z izjemo ekonomskih vojn, kot so Trumpove carine in kitajske blokade dobavnih verig.