Se Cerkev vmešava v politiko?

Privzeta profilna slika
Ema Španovič
Cerkev sv. Martina, Teharje. Vir: Shutterstock
POSLUŠAJ ČLANEK

Slovenijo je v zadnjih tednih razdelila razprava o referendumu glede zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Vanjo se je vključila tudi Katoliška cerkev – ne kot politični igralec, temveč kot glas vesti, ki ne more molčati, ko je ogrožena svetost življenja. A prav ta glas je postal tarča napadov. Del medijev, aktivistov in političnih osebnosti ji očita, da se vmešava v politiko. Toda Cerkev je del naroda – skupnost ljudi, ki verujejo, mislijo in čutijo. Ko govori, to počne iz dolžnosti vesti, ne iz želje po oblasti.

Cerkev niso le škofje in duhovniki. Cerkev je vsak kristjan. Hodi v službo, šolo, živi v družinah, bolniških sobah in domovih za ostarele – tam, kjer se človek sooča z bolečino in osamljenostjo. Ko Cerkev spregovori o svetosti življenja, o tem ne govori hierarhija, temveč skupnost, ki pozna trpljenje in upanje. Njen glas izhaja iz izkušnje ljudi, ki spremljajo umirajoče, tolažijo in pomagajo. Če bi molčala, bi izdala človeka.

Napadi, ki razkrivajo stanje duha

Ko je Cerkev spomnila, da zakon o pomoči pri samomoru nasprotuje zapovedi »Ne ubijaj«, so sledili očitki, češ da je agresivna in se vmešava v državo. A vprašanje je, zakaj je njen glas moteč.

Prijave in obsodbe, da naj bi presegla meje dovoljenega, so poskus utišanja tistega, ki še govori o svetosti življenja. Ne gre za pravno vprašanje, ampak za strah pred resnico, ki ne sledi duhu časa. Družba, utrujena od resnice, se ustraši tistih, ki resnico govorijo. Napadi na Cerkev niso dokaz njene šibkosti, temveč živosti. Le živa Cerkev moti. Mrtva bi bila tiho.

Cerkev kot vest naroda

Cerkev ne govori proti nikomur, ampak za človeka. Njeno sporočilo ni obsodba, temveč povabilo k premisleku: kaj pomeni dostojanstvo, če se odrečemo svetosti življenja?

Ko Cerkev spregovori, ne išče prepirov, ampak prebuja vest. Spominja, da človek ni predmet odločitev, ampak bitje z neizmerno vrednostjo. Zato njen glas ni političen, ampak človeški – glas skrbi in služenja.

Pogum sredi pritiska

Cerkev se ne sme ustrašiti – ne napadov, ne posmeha. Vsak pritisk je preizkus zrelosti vere. 

V sosednji Hrvaški se je večkrat znašla pod podobnim pritiskom, pa vendar ni molčala. Njena jasnost in spoštljivost sta ji prinesli verodostojnost – tudi med tistimi, ki se z njo ne strinjajo.

Tudi slovenska Cerkev mora stati pokončno: vera ni udobje, ampak pričevanje. Ko svet kriči »utihni«, naj vztraja z govorjenjem.

Napadi niso usmerjeni le proti škofom, temveč proti vsem vernikom. Vsak kristjan nosi del odgovornosti za pričevanje. Ko se napada Cerkev, se napada našo pravico, da govorimo iz vesti.

Izbrano za naročnike
Predsedničine zgode in nezgode iz vile Čira čara
Pooblastil je že sedaj dovolj, a se ne izvajajo
Festival svobodnjaškega sprenevedanja
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Žena naj bo doma
  • 27. 12. 2025
ku4c0_evtanazija-210-l.jpg
Politiki smrti
  • 23. 07. 2025
[Video] Branko Cestnik: »Krščanstvo je nadsovražnik slovenske levice že od Tita naprej!« (Vroča tema, 30. 11. 2025)
  • 01. 12. 2025