Slovenka sem, Slovenka bom ostala

Ob pogovorih v družini sem v Argentini spoznavala vrednote slovenske kulture, se učila ljubezni in spoštovanja do Boga, bližnjega in domovine ter njenih simbolov – zastave in himne. Pokončni, zavedni in visokoizobraženi Slovenci s širokim pogledom na svet so nam mladim v slovenski sobotni šoli z veliko ljubeznijo in domotožjem pripovedovali o lepotah slovenske domovine.  

Rodila sem se 8. februarja 1953 kot drugi od petih otrok slovenskim staršem, Jožetu Korošcu iz župnije Sveta Trojica na Blokah in Faniki Blažič iz Dolnjega Logatca. Življenjska pot mojega očeta ni bila vsakdanja. Čudežno se je rešil. Po koncu druge svetovne vojne leta 1945 je bil v skupini s slovenskimi domobranci in z drugimi Slovenci, ki so bežali v Avstrijo po zaščito in pomoč k Angležem, ti pa so jih izdajalsko izročili komunistom. Ko so jih na železniški postaji v Pliberku od Angležev prevzeli komunisti in jih nameravali odpeljati nazaj v Jugoslavijo, se je moj oče odločil, da jim bo ubežal. Uspelo mu je, skril se je na bližnji njivi, na kateri je rasla rž. Takrat je bila že tako visoka, da ga je zavarovala pred zunanjimi pogledi. Na tej njivi je oče ostal in počakal, da je vlak odpeljal, potem se je vrnil v Vetrinj in od tam odšel v Italijo.  

V Argentino 

Po enem letu bivanja v italijanskih taboriščih je tako kot mnogi drugi sotrpini odpotoval v Argentino. Mama je bila aktivna članica Katoliške akcije in zato »nevarna« novim povojnim oblastnikom, zato so tudi njo hoteli pokončati. Rešila se je tako, da je tik pred komunistično zasedbo Logatca odšla od doma. Tudi ona je bila odpeljana v taborišče v Italijo, tam preživela leto in pol in nato odpotovala v Argentino. Tam se je srečala z mojim očetom in 8. decembra 1949 sta se poročila. Argentina je bila edina država, ki je takrat sprejemala cele družine, tudi starejše in obolele. To je velika razlika v primerjavi s Severno Ameriko in Avstralijo, ki sta sprejemali samo mlado delovno silo. Oče in mama sta ljubila svojo domovino. Bila sta pokončna in ponosna Slovenca. Domovino sta morala zapustiti, da sta ohranila življenje.  

Oče in mama sta ljubila svojo domovino. Bila sta pokončna in ponosna Slovenca. Domovino sta morala zapustiti, da sta ohranila življenje. 

To, kar sta imela v svojem srcu in v kar sta trdno verovala, sta posredovala nam otrokom, to pa je ljubezen do Boga in domovine. Doma smo se veliko pogovarjali, še posebno takrat, ko so se nam pridružili še očetovi starši. Vsi pogovori so bili osredotočeni na življenje in ljudi v Sloveniji pred vojno in kako hudo je bilo po vojni. Pripovedovali so nam o napornem delu na kmetiji. Doma so imeli mlin in žago, kar jih je še bolj povezovalo s sovaščani. Bili so zelo napredni in razgledani. Niso bili šolani, imeli pa so široko znanje o življenjskih stvareh, saj so doma imeli zelo bogato knjižnico. Veliko so brali, tudi sosedje so si pri njih izposojali knjige. Tudi v Argentini smo se pogovarjali in peli samo po slovensko. Moji starši so čutili veliko domotožje in hkrati veliko ljubezen do domovine. Ponosni so bili na svoje korenine. Otroci smo vse pozorno poslušali in vse te pripovedi vpijali vase ter s tem oblikovali svojo identiteto. Vzgajali so nas v pokončne državljane in poštene kristjane. Iz pripovedi se je čutila ljubezen do domovine Slovenije, spoštovanje življenjskih vrednot in slovenskih navad. Slovenske navade in običaje smo doma živeli in jih ohranjali.  

Ob večerih, ko je bila zbrana vsa družina, smo skupaj molili rožni venec, potem pa prepevali slovenske pesmi, ki jih je bilo res veliko. Tudi pri petju se je čutilo veliko domotožje, zlasti pri prepevanju pesmi Oj, hišica očetova in Kje so tiste stezice. Ko smo peli te pesmi, so se mi orosile oči, brat pa me je spraševal, kaj mi je. Takrat nisem vedela, da sem vase vsrkavala hrepenenje staršev po Sloveniji. Ko sem leta 1975 prvič obiskala Slovenijo, skupaj s starejšim bratom, sem imela dvaindvajset let. Z vlakom sva se pripeljala iz Rima. Ko sva prispela na mejo, sem zagledala napis Slovenija in v grlu se mi je naredil cmok, po licih so mi pritekle solze. Takrat sem se zavedala, koliko hrepenenja in ljubezni do Slovenije in slovenstva sem dobila od staršev.  

Tudi pri petju se je čutilo veliko domotožje, zlasti pri prepevanju pesmi Oj, hišica očetova in Kje so tiste stezice. Ko smo peli te pesmi, so se mi orosile oči.  

Slovenski domovi in sobotne osnovne šole 

Spominjam se trenutka, ko sva bila z bratom v neki trgovini, kamor je prišla tudi mamica z malimi otroki, ki so se pogovarjali. Takrat sem bratu rekla: »Glej, tukaj še malčki govorijo slovensko.« »Logično, saj smo v Sloveniji,« mi je odvrnil brat. Že v begunskem taborišču v Italiji so se Slovenci zavedali, da se morajo, če želijo obstati, povezati v skupnost. »Čeprav so izgubili vse, tudi najdražje, so slovenski begunci znotraj nemogočih razmer uspeli organizirati nadpovprečno skupnostno življenje, ki je zbujalo zavezniško občudovanje. Njihova prva skrb je bila namenjena otrokom in mladini. Le nekaj dni po prihodu v Vetrinje je začela delovati ljudska šola, katere se je udeležilo čez tristo otrok.« To je bil začetek naše slovenske sobotne šole, ki jo je vodil prof. dr. Marko Bajuk. Že v taboriščih so pripravljali gledališke predstave in organizirali pevski zbor.  

Ko so naši starši prišli v Argentino, je bila njihova prva skrb, da bi zgradili poslopje, ki bi ga poimenovali slovenski dom, v katerem se bodo lahko srečevali, se družili in pogovarjali v slovenščini ter v slovenskem duhu vzgajali svoje otroke. Počasi so prišli do lastnih parcel in gradili skromne družinske hiše. Vzporedno s tem so začeli graditi tudi slovenske domove. Ni jim bilo težko darovati svojega prostega časa in deleža svojih skromnih plač za gradnjo teh domov. Medtem ko so moški zidali in opravljali obrtniška dela, so žene pripravljale malice. Na igrišču pa je bilo zelo živahno, saj smo se tam igrali otroci, ki nas ni bilo malo. Ti domovi, ki so jih starši zgradili, so bili podaljšek naših privatnih domov. V njih je potekalo in še danes poteka prostočasno življenje slovenskih družin določenega okoliša v velikem Buenos Airesu. V teh domovih potekajo slovenske sobotne osnovne šole, tu so tudi nedeljske svete maše, tu potekajo kulturne in športne dejavnosti, osebna praznovanja, tu praznujemo kulturne in državne praznike.  

Domovi so kraj prijateljskega srečevanja, so kraj, kjer se poslavljamo od naših rajnih. To je res dom, v katerem poteka življenje slovenske skupnosti ali velike slovenske družine. V času, ko nismo bili v argentinski šoli ali pa starši v službi, smo se družili v slovenskem domu, ki je za nas Slovenija v malem. Jaz sem svoje osnovnošolsko šolanje v slovenski sobotni šoli v slovenskem domu pričela s petimi leti. Takrat še ni bilo vrtcev. Vedno smo slovensko sobotno šolo pričeli z molitvijo, z dvigovanjem slovenske zastave in s petjem slovenske himne. V tej naši šoli smo spoznavali slovenski jezik in slovenske pisatelje ter njihova dela, zgodovino in zemljepis slovenskega nacionalnega ozemlja, vsestransko smo spoznavali slovensko kulturo in imeli smo pevski zbor, pri katerem smo peli slovenske pesmi. Tudi verouk smo imeli, tu smo se pripravljali na prejem svetih zakramentov.  

Vedno smo slovensko sobotno šolo pričeli z molitvijo, z dvigovanjem slovenske zastave in s petjem slovenske himne. 

V prvih letih po vojni so nas poučevali učitelji, ki so to delo opravljali tudi v Sloveniji pred in med vojno. Zelo mi je ostal v srcu spomin na učitelja Saša Pirca, ki za nas mlade ni bil le učitelj, ampak naš vzgojitelj za življenje in drugi oče. Vodil je mladinski pevski zbor, učil nas je plesati slovenske ljudske in družabne plese. Ob nedeljah popoldan je organiziral čajanke za družine, za otroke je pripravljal razne igre in srečelov. Ko smo mi vse to počeli, so se naši starši družili, se pogovarjali, pa tudi veliko peli. Za vse materialne potrebe slovenske sobotne šole so denar prispevali naši starši, vsa potrebna dela v domu pa so bila opravljena prostovoljno. Po zaključku osnovnošolskega tečaja v slovenski sobotni šoli sem nadaljevala srednješolski tečaj, ki je bil poimenovan po ravnatelju Marku Bajuku.  

V Buenos Airesu imamo šest domov, v katerih poteka slovenska sobotna šola. Vse slovenske sobotne šole smo poimenovali po pomembnih slovenskih možeh, kot so France Balantič, Josip Jurčič, Gregorij Rožman, France Prešeren, Anton Martin Slomšek in Ignacij Hladnik. Slednja je v slovenski vasi, v kateri je tudi cerkev Marije Kraljice in zavod slovenskih lazaristov. V centru Buenos Airesa obstaja še slovenska hiša, v kateri so pisarne vseh slovenskih organizacij in tudi slovenska cerkev Marije Pomagaj. Med zelo pomembnimi organizacijami, ki so skrbele za obstoj slovenske skupnosti v Argentini, naj omenim še Kulturno akcijo in Zedinjeno Slovenijo. Ti dve organizaciji sta skrbeli predvsem za razvoj in kakovost kulturnega življenja. Poskrbeli sta tudi za dobre učbenike za slovenske sobotne šole, ki so prva desetletja po vojni prihajali iz slovenskega zamejstva, iz Avstrijske Koroške ter iz Benečije. Kmalu smo začeli izdajati tudi lastne učbenike in knjige slovenskih avtorjev, ki so živeli v tujini ali so bili v Sloveniji prepovedani. Takšen primer je poezija Franceta Balantiča.  

Vse slovenske sobotne šole smo poimenovali po pomembnih slovenskih možeh, kot so France Balantič, Josip Jurčič, Gregorij Rožman, France Prešeren, Anton Martin Slomšek in Ignacij Hladnik. 

Slovenska zastava in križ 

S prazniki in praznovanji ozaveščamo ljubezen do domovine in države. Ko človek pride v hišo, takoj opazi, kaj je vredno ljudem, ki v njej prebivajo. Tudi v naših, slovenskih domovih se to opazi. Že pri vhodu v stavbo doma visita slovenska zastava in križ. Na vsaki prireditvi, ki jo organiziramo, najprej dvignemo slovensko in argentinsko zastavo ter ob tem pojemo slovensko in argentinsko himno. To je naš poklon obema domovinama. Ponosni Slovenci smo in obenem hvaležni državi Argentini, ki nas je velikodušno sprejela. Na vsaki prireditvi so številni otroci in odrasli oblečeni v narodne noše. Slovenci v Argentini smo do leta 1991 praznovali 29. oktober. Spominjali smo se 29. oktobra leta 1918, ko smo se Slovenci osvobodili izpod tisočletne nemške odvisnosti. Ta dan je, pravi Milko Kos, eden najbolj pomembnih datumov v zgodovini slovenskega naroda in ga postavlja kot enakovrednega pokristjanjenju Slovencev in izidu prve slovenske knjige. Slovenci v Argentini smo 29. oktobra praznovali tudi dan zastave. To nas je takoj povezalo tudi z našo drugo domovino Argentino. Tudi njej se vedno poklonimo.  

Slovenci v Argentini smo 29. oktobra praznovali tudi dan zastave. To nas je takoj povezalo tudi z našo drugo domovino Argentino. Tudi njej se vedno poklonimo. 

Argentina ni bila vedno svobodna; do leta 1810 je bila španska kolonija. Eden njenih najbolj zaslužnih mož za osamosvojitev je bil general Manuel Belgrano. On je 20. junija 1812 prvič izobesil argentinsko zastavo. Kot spomin na ta dogodek vsako leto osnovnošolci v argentinski šoli prisežejo zvestobo zastavi. Tudi jaz sem bila med njimi. Argentinska zastava je svetlo modra in bela, na sredini je na belem polju sonce. To so obenem Marijine barve in modrina svobodnega neba.  

V slovenski skupnosti je zelo velik poudarek na verskem življenju. Naš večji verski dogodek je vsakoletno romanje v največje Marijino svetišče Lujan, 70 km iz Buenos Airesa. Tja so romali že Slovenci, ki so v Argentino prišli že po prvi svetovni vojni, pridružili so se jim še Slovenci, ki so prišli po drugi svetovni vojni. To je vseslovensko romanje. V Lujan romajo Slovenci iz vse Argentine in tudi iz nekaterih sosednjih držav. To je za nas zelo čustveno. Ko v veliki katedrali zadoni Marijina pesem Bodi nam pozdravljena, domačini občudujejo red in disciplino, ki vladata med nami, ter našo mirno hojo v procesiji in zbrano petje, ki se razlega daleč naokoli. Tudi ljudje v narodnih nošah, čez dvesto različnih slovenskih noš, še poudarijo slovesnost procesije. Ko sem bila še otrok, sem govorila, da ko bom velika, bom narodna noša. In res, za petnajsti rojstni dan sem jo dobila. S ponosom sem jo oblačila dokler je nisem prerasla.  

Leta so minevala in prišel je čas za vpis v obvezno argentinsko šolo, v kateri pouk poteka v španščini. Zelo sem se veselila tega koraka. Prvi šolski dan sem z velikim veseljem oblekla belo haljo (v argentinskih državnih osnovnih šolah otroci in učitelji nosijo bele halje) in prišla v razred. A to veselje ni trajalo dolgo, saj sem takoj ugotovila, da se tam govori drugače kot v slovenski šoli. Španščine nisem znala nič. Dobro se spominjam, kako je učiteljica v šolo poklicala moje starše. Šel je oče, ki je še kar znal špansko. Bil je zelo vedoželjen; že na ladji, ko je iz italijanskega taborišča potoval v Argentino, se je z drugimi potniki učil špansko. Moj oče je torej prišel k učiteljici in ta mu je ukazala, da mora z nami, otroki, govoriti špansko in nas učiti ljubezni do domovine. Oče ji je takoj odgovoril: »Jaz bom moje otroke učil ljubezni do moje domovine, vi pa jih boste naučili ljubezni do Argentine.« In tako je tudi bilo.  

Ostaja mi hvaležnost 

Za to, kar danes sem, sem hvaležna vsem, ki so prispevali k temu mojemu bogastvu vrednot, ki jih črpam iz obeh domovin in kultur. Hvaležna sem obema domovinama, ki ju doživljam tudi prek njunih simbolov in ljudi. Ponosna sem na to, kar sem, in s ponosom reči smem: Slovenka sem, Slovenka bom ostala. 

Objavljeno v: Tednik Domovina, št. 160, str. 32-35.