Smo pokojnega papeža sploh razumeli?

Kljub odhodu k Očetu je smrt papežev za katoličane velik stres. Verjetno bolj za evropske. Marsikje je smrt vsakega, posebno pa še izjemnega človeka, kot je bil Frančišek, predvsem možnost zahvale za milost, da smo takega človeka doživeli, da je bil del nas. 

Papeži, ki so bolj povezani s Slovenijo

Frančišek je bil tudi del slovenskega obnebja, saj je imel v rodbini Slovenko. O Sloveniji je vedel, če odmislimo Janeza Pavla II., Poljaka Karola Józefa Wojtyło, ki je slovenska besedila tudi bral, toliko, kot že stoletje pred njim nihče na njegovem mestu. Predvsem je v podrobnostih poznal slovensko povojno tragedijo, ki je pripeljala slovenske reveže v Argentino. Pred njim v poznavanju slovenskega ozemlja dobrega pol tisočletja poprej izstopa Enej Silvio Piccolomini, sodobnik znamenitega cesarja, likvidatorja Celjanov, Friderika III., ki je leta 1444 z njim prepotoval Koroško, Štajersko in Kranjsko, bil kasneje tržaški škof, bil vsaj dvakrat v Ljubljani in večkrat tudi po slovenskih krajih svoje škofije. 1458. leta je kot Pij II. postal papež. 1782. leta je Pij VI. na poti na Dunaj prepotoval slovensko ozemlje od Gorice preko Postojne, Ljubljane in Maribora. V Ljubljani je nekaj dni med potjo v Bolgarijo preživel Angelo Roncalli, kasnejši Janez XXIII. Še veliko spominskih momentov bi lahko našli. Tudi take, da je bil iz plemiške rodbine Barbo, ki je znana predvsem po gradu Rakovnik v Mirenski dolini, papež Pavel II. (rojen kot Pietro Barbo (1417- 1471), ki je povezan tudi z ustanovitvijo Ljubljanske škofije.

Slovenske povezave s Sv. sedežem imajo še številna druga, veliko pomembnejša dejstva, kot so fizični stiki z našim ozemljem, ki naj bi se začeli že v času Leona IX., ki je leta 1052 potoval čez Koroško in Štajersko na Ogrsko. Vatikanski arhivi, v katerih so doslej Slovenci raziskovali razmeroma malo, Hrvati so v tem pogledu daleč pred nami, hranijo gotovo še številne skrivnosti. Tudi iz novejše in osamosvojitvene zgodovine. Tako je »oče Združene Slovenije« Matija Majar Ziljski poslal v Rim posebno spomenico o položaju Slovencev v monarhiji, ki je doslej ni še nihče našel.

Seveda pa bi lahko našteli tudi manj vesele stvari, zlasti iz časa fašizma in položaja Slovencev pod Italijo. Posebno vprašane je položaj Beneških Slovencev in Rezijanov v Videmski nadškofiji. Tudi delovanje nekaterih nuncijev iz časov po slovenski osamosvojitvi bo v prihodnosti verjetno razburjalo našo javnost. Vsekakor nas preteklost obvezuje, da odnosom s Svetim sedežem v preteklosti namenjamo poglobljeno pozornost. Dogajanje ob osamosvojitvi nas postavlja v vlogo večne hvaležnosti.

Nekateri pokojnemu Frančišku ne štejejo v dobro, da kot papež ni obiskal Slovenije. Pozabljamo, da je 7. julija lansko leto obiskal Trst, ki ga je Peter Kozler še štel k Sloveniji in še danes tam bivajo avtohtoni Slovenci.

Papež Frančišek je prinesel veliko sprememb

Izvolitev prvega jezuita na mesto naslednikov sv. Petra, zlasti izbor imena po Frančišku Asiškem, je naznanjala svojevrstno revolucijo. Združil je na videz nekompatibilni praksi Ignacija Loyole in sv. Frančiška, aristokracije duha in sveta ljudske preprostosti. Cerkev in še bolj družba, ki zanemarja človeka kot vrh stvarjenja, sta se stresli kot že tisočletja ne. V uboštvu človeštva ni videl samo družbene krivice, ampak tudi moralno moč in bogastvo človečnosti. Zahtevo po obnovitvi ravnanja prvih kristjanov. Pri Slovencih izjemno priljubljeni svetnik, ustanovitelj frančiškanov, je človeka dojemal kompleksno, kot socialno in naravno bitje. Ni ga trgal iz naravnega okolja, ki je bistveni del njegove identitete. Obsojal je podrejenost ekonomiji in iz nje izhajajoče politike ter državne sisteme. Dejansko je človeka naravi in družbe nadredil. To pomeni odgovornost človeštva do narave in družbe do vsakega človeka, tako moškega kot žensko. V ženski ni videl samo vira življenja, ampak tudi steber družbe in posledično vere. V moškem in ženski je videl polnost stvaritve človeka. Človeka je vrnil v položaj začetka in konca človeštva, najvišje vrednote. Zanemarjati zadnjega v človeški skupnosti pomeni ignoriranje Stvarnika in stvarstva.

Svet je pretresel z doslej neznanim stiskanjem cerkvene hierarhije in neskončnim posluhom za probleme onih, ki so potrebni razumevanja in pomoči.

Začel je »na domačem dvorišču«. Svet je pretresel z doslej neznanim stiskanjem cerkvene hierarhije in neskončnim - brez zadržkov in pomislekov - posluhom za probleme onih, ki so potrebni razumevanja in pomoči sodržavljanov. Njihov položaj ga je, tudi zaradi domačih argentinskih izkušenj, tako pretresel, da ni ostro obsojal tudi njihovih iz revščine izhajajočih slabosti in napak. Tudi zato je bil proti smrtnim obsodbam. Revščino je razumel kot telesno in duhovno sužnost, zrcalno podobo samozadovoljnega in kapitalsko vedno nenasitnega kapitalizma. V bogastvu posameznikov ni gledal prvenstveno krivice, ampak sorazmerno obveznost do onih, ki so potrebni družbene in gospodarske pomoči. Dejavne ljubezni do bližnjega. Ker je tudi on produkt Božjega stvarjenja po Božji podobi. Ni postal socialni aktivist, ampak apostol ubogih, ponižanih in socialno zavrtih, onih, katerih položaj je največji skupinski greh človeštva. Krivda, če ne zločin vseh človeških inštitucij.

Kdo je bil Frančišek?

Frančišek ni bil znanstvenik kot njegov predhodnik. Tudi ne filozof ali socialni mislec. Bil je samo resnični in odgovorni vernik, ki je resnično veroval, da je Bog ustvaril zemljo in človeka in da je odgovornost za največja dosežka stvarjenja najvišja družbena zapoved. Najrevnejši, najbolj nebogljeni človek je vsaj enakovreden najbogatejšemu, najbolj vplivnemu. Tako mnenje je, če bi dobilo samo popolno podporo njegovih sovernikov, lahko družbeni dinamit, katerega uveljavljanje bi v temeljih spremenilo svet. Ni ga našel in ga je iskal tudi pri drugih, zlasti monoteističnih verstvih. Največji sovražnik človeštva so socialno neobčutljive družbene elite, ki za vzdrževanje svojega položaja izrabljajo vsa razpoložljiva ideološka, oblastna in materialna sredstva. Frančišek ni bil klasičen, ampak v Boga verujoči »revolucionar«. Zato je za svoje ideje iskal razumevanje tudi pri drugih monoteističnih verstvih, celo muslimanih, ki so zaradi njihovega sorodstva s krščanstvom do njega najbolj sovražni. Ni zahteval odprave elit, ampak, da sprejmejo kot najvišjo maksimo življenja odgovornost do sočloveka s prostorom, ki ga ta poseda. Mnenje, da je bil pokojni papež vest človeštva, je tipično za one, ki bi nekaj morali storiti, pa ostajajo zgolj pri besedah. Razkriva pripadnike oligarhije. Navadnim, ne milijonarskim zemljanom, ni bil vest, ampak predsmrtni krik po boljšem, človeka dostojnemu življenju. Ki izpolnjuje voljo in namen stvarnika.

Evropski katoličani tožimo nad praznino cerkvenih prostorov. Neverni nas opozarjajo, da nas je Frančišek vzpodbujal k »napredni in vključujoči Cerkvi«. To duhovičenje, ki ga prevzemajo tudi nekateri kristjani, obsedeni od »naprednosti« in »vključenosti«, dokazuje nerazumevanje njegovega pontifikata. Ne zmorejo razumeti transcendenčnega mišljenja. Pokojni papež je zahteval zgolj in samo resnično vero v Boga in popolno spoštovanje njegovega stvarjenja: narave in človeka v njej, ki naj jo odgovorno upravlja.

Pokojni papež je zahteval zgolj in samo resnično vero v Boga in popolno spoštovanje njegovega stvarjenja: narave in človeka v njej, ki naj jo odgovorno upravlja.

Preprostost papeževih besed kaže na veličino in globalnost njegovega pristopa do človeka in njegovega prostora. Oboje mora biti nad vsem. Nad ideologijami, zlasti pa nad državami in političnimi sistemi. Človek ni zaradi njih, še manj ekonomskih sistemov, ampak bi morali ti služiti človeku. On in samo on je merilo vsega, »ultimo ratio«, najvišji in zadnji argument, po katerem vse presojamo. Si lahko predstavljamo, kaj bi se na Zemlji zgodilo, če bi vsi ljudje dobili možnost za normalno življenje, šolanje in delo? Kakšni potenciali bi se v človeštvu sprostili, koliko genijev na vseh področjih bi se pojavilo? To bi bila dejanska svetovna nekrvava humanistična revolucija. Z njo nihče od privilegiranih ne bi veliko izgubil, človeštvo pa bi kot celota ogromno pridobilo. Ni problem bogastvo, dejstvo, da ima le nekaj odstotkov ljudi v lasti veliko večino premoženja, ampak revščina. Da je voljnim in sposobnim to onemogočeno, ker so se rodili na »nepravem koncu sveta« ali »nepravim« ljudem.

Človek mora biti najprej človek

Če sta, zlasti predhodnika papeža Frančiška, zahtevala novo evangelizacijo, najbolj jo je potrebna Evropa, je on postavljal na začetek humanizacijo družbe. Človek mora biti najprej človek, da je lahko še kaj drugega. Telo mora postati toliko samozavestno in gotovo življenja, da lahko razkrije svojo dušo.

Poleg vojn, papež jih zavrača kot vsako nasilno prekinitev življenja, pa naj bo splav ali evtanazija, dosledno tudi smrtno kazen, so osrednji problem sedanjosti migranti. Velik del javnosti vidi v njih največjo nevarnost za našo civilizacijo. Ne neupravičeno. Sedanje množične migracije so neustavljive. Zato se je treba z njimi realno in trezno soočiti. Evropa bi se morala spomniti preseljevanja narodov po zatonu antike in vse do konca II. svetovne vojne, ko so del takšnega problema bili tudi naši predniki in rojaki. Nas je zapustil zgodovinski spomin? Ali še vemo za irsko misijonsko akcijo? Kaj nam pomeni sv. Modest? Kje so danes Vandali, Visigoti, Normani, Pečenegi ...? Ne verjamemo v moč in privlačnost naše vere? Izjemna karitativnost Evrope in ZDA je premalo. Papež Frančišek je nakazal kompleksno rešitev. Tako pri viru kot njegovi končni posledici! So ga na Lampedusi pokončali?

Sedanje množične migracije so neustavljive. Zato se je treba z njimi realno in trezno soočiti. 

Papežev načelni na krščanstvu sloneč humanizem je bil strahotno brezobziren do tradicije in komoditete. Dokazal ga je pri odnosu do Palestincev, zlasti v Gazi, in seveda Ukrajincev. Enklavi strahotne, ne edine sodobne tragedije človeštva, sta razdelili svetovno javnost. Levica ignorira Ukrajino, desnica Palestino. V obeh primerih je papež postavil v ospredje svetost življenja. Zavzel, in to brezkompromisno, se je za oboje. Nebogljenega človeka je postavil nad ideologijo in politiko. V tem gledanju in ravnanju je bil tako osamljen, da je izgubljal kredibilnost pri velikem delu klasične demokratične javnosti. Zmogel je, ker je bil resničen vernik! Če ne bi tako ravnal, bi bilo vse njegovo tovrstno delovanje prazno.

Obetaven svet sloni na velikih posameznikih

Je bil Frančišek pripravljen zaradi svoje načelnosti iti v razkol? Ne! Ni bil Luter, bližji je bil Erazmu Rotterdamskemu. Imel je modrost, da je znotraj obstoječega komodnega, samozadovoljnega krščanstva začel vzpostavljati pravo, božjo Cerkev, ki bo v prihodnosti prevladala znotraj katoliškega, krščanskega ali celo verskega obnebja. Kot papež je, kot že stoletja ne pred njim, užival nesporen ugled tudi pri drugih verstvih. Razumljivo zanimanje za njegovega naslednika je žalostna podoba naše nepripravljenosti, da bi mu sledili. Dovzetni smo za dobre in velike ideje. Bog obvaruj, da bi se jih oprijeli. Ali v njihovem duhu ukrepali. Kot dokazuje pokojni sv. oče, niso vsi taki. Dober in obetaven svet je vedno slonel na velikih posameznikih, totalitarizem na ljudskih množicah.

Dober in obetaven svet je vedno slonel na velikih posameznikih, totalitarizem na ljudskih množicah.

Ni bil slučajno pred njim kot zadnji papež pokopan v Mariji Snežni veliki Leon XIII. avtor izjemne enciklike Rerum Novarum (O novih stvareh) iz leta 1891, nekoliko zapoznelega, zato pa toliko bolj pomembnega odgovora Cerkve na posledice prevlade kapitalizma.