Spomin na sestro Karmelo: umreti je morala, ker je spodbujala versko življenje

Vojna vihra je že davno minila, a komunistična revolucija, nabita z nasiljem, se še ni izdivjala. Januarja 1949 so pripadniki Udbe ugrabili, zverinsko mučili in posiljevali, nato pa ubili Antonijo Premrov, sestro Karmelo iz Martinjaka. Umreti je morala, ker je kot organistka in vodja zbora skrbela za pestro versko življenje v cerkniški župniji. Sinoči so se je spomnili pri maši za svetniške kandidatke in kandidate, žrtve revolucionarnega nasilja.

V zapisniku sveta je vse spravljeno

Serija 30 maš za svetniške kandidatke in kandidate, ki so bili žrtve revolucionarnega nasilja, se je prevesila v drugo polovico. Pri frančiškanih na Tromostovju v Ljubljani je včeraj potekala 16. po vrsti, tokrat za Antonijo Premrov oziroma sestro Karmelo iz Martinjaka. Somaševal je Janez Žerovnik, kaplan iz župnije Cerknica, v kateri se je Antonija Premrov rodila in kjer je bila tudi umorjena. S pesmijo je mučenko predstavil Gregor Čušin, pri maši je sodeloval tudi pevski zbor cerkniške župnije.

Pobudnica projekta Vseposvojitev Romana Bider je v kratkem nagovoru izpostavila, da je v »zapisniku sveta« shranjeno celotno življenje Antonije Premrov, njeno ustvarjanje, njena ljubezen njeno trpljenje. »Četudi se kaj izgubi iz naše zavesti, je v zapisniku sveta vse spravljeno. Vse ostaja za večno zapisano v svet. Zapisnik sveta je tak, da ga ni mogoče izgubiti. To nam daje tolažbo in upanje,« je pojasnila.

Ukinili samostan

Zgodba Antonije Premrov je ena tistih, ki dokazujejo, kako so si komunistične oblasti prizadevale počistiti z vsem, kar se ni skladalo z njihovo revolucionarno teorijo, tudi s tistim, kar je dišalo po spodbujanju verskega življenja.

Antonija Premrov, rojena 12. junija 1912 v Martinjaku pri Cerknici, je še pred drugo svetovno vojno odšla v samostan Vincentinum v Ljubljani, v Družbo Marijinih sester čudodelne svetinje. Tam se je usposobila za bolniško sestro, poučila se je tudi o glasbi. V samostanu je ostala, vse dokler ga komunistična oblast leta 1947 ni ukinila. Domov je prišla ubožna, imela ni niti obleke.

Sorodniki se po pisanju zgodovinarja in publicista Iva Žajdele spominjajo, da so nekega večera leta 1947 iz Cerknice ponjo prišli dr. Pušenjak, dr. Lunaček in dr. Merčun in jo prosili, da bi v Cerknici stregla starejši gospe. Tam je dobila začasno stanovanje. Na prošnjo tedanjega župnika je prevzela tudi mesto organistke in vodila pevski zbor. Postala je priljubljena in zbor, ki so ga povečini sestavljali mladi, je lepo uspeval, piše Žajdela.

Svarila, ugrabitev, posilstvo, umor

Opozorilo, da je oblastem očitno trn v peti, je sestra Karmela dobil na božič leta 1948, ko ji je nekdo skril partituro s skladbo, ki jo je hotela igrati pri maši. Še pred tem pa so v noči na 1. novembra 1948 domači aktivisti na hišo, kjer je bivala, metali kamenje.

Slabe tri tedne po božiču se je zgodilo. Člani zbora so 14. januarja 1949 prihajali na vaje, a jih je župnik napotil domov. Antonije, ki je bila ponavadi v župnišču prva, namreč tokrat ni bilo. Po pripovedovanju so jo, ko je tistega večera iz Martinjaka prišla do prvih hiš v Cerknici, z avtomobilom pričakali sodelavci Udbe in jo porinili vanj. Po pisanju Žajdele so je po ugrabitvi še več dni mučili in posiljevali, nato pa ubili in vrgli v jezero.

Domači je niso smeli niti pokopati

Njeno truplo je dve leti in pol pozneje, avgusta 1951 med košnjo na obrobju Cerkniškega jezera našel sosed Ludvik Žnidaršič. Domači so jo prepoznali po verižici, delih plašča in po zobovju. A ko je za to izvedela milica, jim je odvoz in pokop preprečila. Ostanek trupla so naslednji dan pobrali in odpeljali. Nekateri pravijo, da so jo pokopali na postojnskem pokopališču, drugi pa, da so jo odvrgli na neznanem kraju. Žajdela, ki je v zapisu strnil pripovedi sorodnikov in znancev, sklepa, da je bil motiv umora prav cvetoče versko življenje v župniji, k čemur je ogromno pripomogla tudi Antonija Premrov. Kot sposobna organistka in voditeljica uspešnega cerkvenega pevskega zbora je namreč združevala veliko mladih vernikov.