Stanka Kovačič: »Boris ni bil samo moj mož, temveč tudi moj učitelj!«

Brodarjev trg na ljubljanskih Fužinah je takšno stanovanjsko naselje, da niti tisti z vhoda številka 15 ne vedo, kje stoji blok št. 6. Prebivalci so kot mravlje, ki živijo in dihajo skupaj, ne poznajo pa niti sosednjega mravljišča, kaj šele posameznika. Na št. 6 si je uredila prijetno družinsko gnezdece družina Kovačič, v njem pa zdaj sama prebiva nekdaj ena najbolj priljubljenih slovenskih pevk – Stanka Kovačič.

Pred leti je bilo dovolj, da si rekel Stanka, pa je bilo že jasno, da gre za tisto pevko, ki je med vsemi močno izstopala. Bila je predvsem velik idol mladih deklet, za mnoge poslušalce umirjene glasbe pa izjemna izvajalka romantičnih in večkrat tudi precej otožnih skladb.

Od Celja do Ljubljane

Stanka je po rodu Celjanka, že več desetletij pa živi v Ljubljani. Najprej je živela sama, nato z možem, zatem z družino, zdaj pa spet biva sama. Mož Boris, izjemen skladatelj, vodja ansambla, producent in mentor, predvsem pa Stankin mož in oče njunih dveh odličnih sinov, je odšel s tega sveta že pred več kot 25 leti. Zahrbtna bolezen je njegovo življenjsko nit prekinila pri dobrih 64 letih. A Stankina zgodba je kljub temu polna radosti in lepih spominov. Vse zaokroži v en sam stavek:

»O, kako je bilo lepo!«

Stanka je v Celju, kjer je obiskovala osnovno šolo, pela v zboru. V tercetu je tam že posnela nekaj skladb za Radio Celje, svojo pevsko pot pa je zastavila tudi s celjskim ansamblom Kamilo.

»Potem sem šla v Ljubljano. Rekla sem, da grem v širni svet. Pevsko pot sem nadaljevala pri ansamblu Veseli Šentviščani. Njihov mentor je bil znani glasbenik Janez Kuhar, najbolj znan po otroških pesmih. Tone Novak, vodja teh veselih fantov, ki so jo ubirali po Avsenikovih poteh, mi je povedal, da išče Boris Kovačič pevko.«

In tako se je začelo zares. Šentviščani so predvsem zaradi odhodov k vojakom kmalu nehali muzicirati, Boris pa se je popolnoma posvetil Stanki.

»Najprej je preizkusil moj pevski razpon. Potem je začel skladati melodije samo zame. Moj glas je bil res nekoliko drugačen od tedanjih ženskih glasov v narodnozabavni glasbi. Bil je veliko manj udaren kot recimo pri Avsenikih.«

Ob tem je zanimivo, da sta bila Vilko Ovsenik in Boris Kovačič sošolca z akademije za glasbo in sta torej oba dobro vedela, kaj počneta. 

»Da je Boris skladal tako nežne melodije, je bila verjetno – rečeno pogojno – kriva njegova mama, učiteljica, ki je zelo dobro igrala na klavir. Boris je zagotovo imel v podzavesti njene dunajske valčke in druge lepe melodije, sam pa je bil tudi zelo tankočuten in nežen ustvarjalec. Ustvaril je tudi veliko popevk. Nepozabna je recimo Leti, leti lastovka v čudoviti izvedbi Edvina Fliserja.«

Z Borisom in Stanko pa je nastala nova smer v narodnozabavni glasbi.

»Na začetku sva nekaj skladb, po vzoru Avsenikov, posnela skupaj z odličnim pevcem Danilom Čadežem, a je on kmalu odšel k Slovenskemu oktetu, midva z Borisom pa sva nadaljevala v svojem slogu. Pa tudi do poroke je prišlo in do dveh sinov. A naj poudarim bistvo: Boris ni bil samo moj mož, temveč tudi moj učitelj.«

Vitalova harmonika in Strniševa besedila

Ob tem je treba poudariti vsaj še troje. Boris je kot akademsko izobražen glasbenik zbiral same akademsko izobražene muzike, pa naj bodo to iz tedanjega Plesnega orkestra Radia Ljubljana in Slovenske filharmonije, v skupini pa je prvo mesto zasedal odlični harmonikar Vital Ahačič s kromatično harmoniko, ki je ansamblu dala svojstven zven in večjo polnost harmonij. 

»Tedaj smo tako rekoč vsi živeli za glasbo. Bili smo presrečni, da smo poslušalcem lahko nekaj podarili. Zelo rada se spominjam nedeljskih koncertov, ki smo jih prirejali po vsej Sloveniji. Večkrat tudi ob nedeljah dopoldne. Pri tem smo morali vedno paziti, da je bil koncert pred mašo ali pa takoj po njej. Ljudje so tedaj še veliko hodili k maši in so si življenje urejali po tem odločilnem dogodku.«

Glasbeniki so se tudi v zasebnem življenju veliko družili in tako rekoč noč in dan premišljevali o novih skladbah.

»Ko smo se nekoč z Borisom in Vitalom vračali s prečudovitih Kofc nad Tržičem – bile so vse v tako razkošnem cvetju, kot bi stopali po raju – je Boris pomislil na novo skladbo o rožah. Skladbo je z odličnim besedilom razširil eden vodilnih slovenskih pesnikov Gregor Strniša. In tako je nastala pesem, ki me je zaznamovala za vse življenje – Prinesi mi rože.«

Ob tem velja zmotno mnenje, da je Strniša zlagal verze za narodnozabavno in zabavno glasbo zaradi preživetja. V tistem času je bil res vodilni pesnik (v Drami so na primer igrali njegovo poetično dramo Samorog), z veseljem pa je ustvaril tudi veliko besedil za popevke in narodnozabavno glasbo.

»Gregor je bil izjemen. Z nekaj besedami je povedal prav tisto, kar je bilo treba povedati. Hkrati pa je bil vedno izviren, drugačen in izjemno ljudski. Za primer lahko vzamemo skladbo Tri planike. Danes jo pojejo tako pevci solisti kot mnogi planinci, ne da bi se pri tem sploh zavedali, da to ni narodna pesem.«

Ob tem je Stanka začudena, da se večletna Gregorjeva partnerica Svetlana sramuje pisanja tovrstnih besedil. Tudi ona je napisala več lepih tekstov.

Slava je odnesla veliko dobrih glasbenikov. Mnogi so se zapili, mnogi so se preveč ukvarjali z nasprotnim spolom, mnoge je pokvaril denar. Stanki pa slava ni nikoli stopila v glavo.

Od slave do umirjenega življenja

V času največje priljubljenosti Kovačičevih in Strniševih skladb je Stanka kot izjemna pevka dobivala na stotine pisem oboževalcev.

»Pravzaprav so mi pisala predvsem dekleta. Glede na Gregorjeva življenjska besedila je bilo med njimi veliko razočaranih deklet. Nekoč sem v zelo kratkem času dobila kar sto pisem, tako da sem komajda sproti odgovarjala nanje.«

 Slava je odnesla veliko dobrih glasbenikov. Mnogi so se zapili, mnogi so se preveč ukvarjali z nasprotnim spolom, mnoge je pokvaril denar. Stanki pa slava ni nikoli stopila v glavo. Pa tudi drugače se je dobro zavedala svojega poslanstva.

»Z možem Borisom sva več kot poldrugo desetletje vodila slovensko izpostavo RTB produkcije plošč in kaset. To sva bila tako rekoč prisiljena storiti. Boris je bil sicer soustanovitelj Založbe kaset in plošč RTV Ljubljana in vse je bilo naravnano v to smer, da bo postal njen direktor. Pa ni. Ker ni bil član komunistične partije. Tako je bil prisiljen vzeti torbo v roke in se kot akademsko izobražen človek podati na teren, prodajat plošče za RTB. Iz tega je potem zrasla tudi najina RTB produkcija.«

Boris je bil soustanovitelj Založbe kaset in plošč RTV Ljubljana in vse je bilo naravnano v to smer, da bo postal njen direktor. Pa ni. Ker ni bil član komunistične partije.

Stanka je bila v tej produkciji tajnica oziroma deklica za vse.

»O, kako lepa služba je bila to! Veliko sva se družila z glasbeniki, posneli smo veliko plošč in kaset ter jih z velikim zadovoljstvom poslali na slovensko tržišče. Boris je ob tem pomagal mnogim domačim ansamblom. Kakšne posebne hvaležnosti pa ni bil deležen. Edinole Henček ga je s hvaležnostjo omenjal v vsakem intervjuju.«

 Pred življenjsko odločitvijo je bila tudi Stanka.

»Ko sem rodila prvega sina, sem nehala javno nastopati. Od tedaj naprej smo snemali samo še studijsko. Rekla sem si: Najinih otrok zaradi moje pevske kariere ne bodo vzgajali tuji ljudje.«

Tudi sinova živita z glasbo. Simon je geodet in igra pri odličnem Ansamblu Petra Finka, Matej pa poučuje harmoniko na Glasbeni šoli Grosuplje. Sicer pa ima Stanka tudi že štiri odrasle vnuke, pa tudi pravnuk bo kmalu zagledal luč sveta.

»Zadnjič sem zapela prav na ohceti vnukinje Urše. Nevesta je bila tako presenečena, da je kar jokala od sreče. Zelo lepi so bili tudi nastopi z damami slovenske glasbe. V ta šopek nas je lepo povezala neutrudna Cita Galič.«

Sicer pa Stanki Kovačič življenje na Brodarjevem trgu teče zelo mirno. Pravzaprav povsem umirjeno. Komaj pa čaka, da jo zdajšnji partner Milan, otroška ljubezen iz Celja, popelje v Gradenc v Suhi krajini, kjer ima svoj zeleni kotiček sveta.

»Zadnjič sem zapela prav na ohceti vnukinje Urše. Nevesta je bila tako presenečena, da je kar jokala od sreče.«

(D198: 58-59)