Težnje po reformaciji 2.0 v Katoliški cerkvi

Tadeja Zabret
foto: pixabay
31. oktobra 1517 je duhovnik Marin Luter na vrata wittenberške cerkve nabil 95 tez za reforme takratne Katoliške Cerkve, kar je bil eden ključnih mejnikov reformacije, ki je privedla do razkola v Cerkvi in razmaha protestantizma, ki je imel številne posledice za celotno družbo. 

Nekateri poznavalci menijo, da se nekaj podobnega z novo reformacijo dogaja tudi danes, dobrega pol tisočletja kasneje. Je Cerkev pred novim razkolom?

Nove teze na cerkvenih vratih


Februarja letos so po Lutrovem zgledu predstavniki reformnega gibanja v nemški cerkvi Marija 2.0 na vrata cerkva v več nemških mestih nalepili svoje zahteve po enakopravnosti moških in žensk v Cerkvi, obračunu s spolnimi zlorabami, koncu zlorab moči, odpravi celibata in liberalnejši spolni morali.

Kot odgovor na zahteve tega in sorodnih gibanj v nemški cerkvi (npr. Mi smo Cerkev) je ta začela sinodalno pot, ki bo trajala do konca leta 2023 oz. leto dlje, kot so sprva predvideli.

Zahteve po spremembah od znotraj in od zunaj


Nemški katoličani so lasten sinodalni proces začeli ob hudi krizi lokalne Cerkve, ki množično izgublja vernike. Množica jih ne zaupa voditeljem krajevne Cerkve, ki so kljub neukrepanju ob primerih spolnih zlorab ostali na položajih. To se povezuje z nesposobnostjo pristopa do vernikov v času pandemije in splošne krize krščanstva na Zahodu.

Gibanja, ki so motor reformacije na Nemškem, trenutno predvsem vzklikajo in zahtevajo spremembe, a niti sami ne vedo, kako bi se jih lotili. Na nemški sinodi so tako prisotni škofje in predstavniki laikov med drugim glasovali tudi za ustanovitev skupine, ki bi se ukvarjala z vprašanjem, ali je v Cerkvi duhovništvo sploh potrebno. Pa čeprav se je prav reformno gibanje zavzemalo za to, da bi tudi ženske postale duhovnice. Sinodalni zbor pa je bil svoj zadnji dan celo nesklepčen, ker je preveč udeležencev predčasno odšlo.

KOMENTAR: Tadeja Zabret
Reforme
Zgoraj navedeno nikakor ne pomeni, da nemška Cerkev reform ne potrebuje. Nenazadnje jih potrebuje tudi celotna svetovna Cerkev. Njeni prenovi je namenjena tudi sinoda o sinodalnosti, ki jo je sklical papež Frančišek z namenom spoznavanja, kako »hoditi skupaj«, kot je to imenoval papež. Tudi ta bo potekala do leta 2023 in se ukvarjala tudi s tem, kako Cerkev prenoviti od znotraj in pritegniti tiste, ki so jo zapustili, ter vse druge »na obrobju«. Deloma so današnje družbene razmere podobne tistim pred pol tisočletja. Gre za čas velikih sprememb, pa tudi za čas krize vere. Sodobni svet (še vedno) išče smisel in hrepeni po presežnem. Reformacija v 16. stoletju ni bila le duhovna, ampak je posegla v vse sfere družbe in postavila temelje sodobne liberalne misli. Kot se je pred pol stoletja iz spoznanja vsebine evangelija začel rojevati sodobni svet, tako se moramo k istim koreninam vrniti danes. In ni treba, da je ta povratek nov razkol, lahko je le povratek k vrednotam, brez katerih ni prihodnosti. In če ste morda pomislil: »Ja, res je. A kaj naj jaz storim za usodo celotne civilizacije?«, vas lahko opogumi prav reformacija. Gibanje, ki se je začelo od spodaj navzgor, je vse svoje upanje usmerilo v navadnega, običajnega, tudi neukega človeka in njegovo sposobnost razmisleka, razumevanja in presojanja. Prav vsakdo je odgovoren, da pripomore k boljši (bolj evangeljski) Cerkvi, državi in družbi.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Primož Trubar: Prva slovenska knjiga je venec najlepših besed
  • 11. 04. 2026
Primož-Trubar.jpeg
Če ne zmoremo čutiti Trubarjeve ljubezni do slovenske besede, je njegovo čaščenje prazno
  • 31. 10. 2025
Je zahodna civilizacija na robu propada? Če verjamemo Glubbu, slabo kaže
  • 16. 04. 2026