Trgovinska vojna med EU in Kitajsko

Ameriški predsednik Trump se je vrnil v ZDA in razglasil 'največji' in 'najboljši' trgovinski sporazum s Kitajsko. Že dogovor o 27 milijardah ameriških dolarjev izvoza hrane, živine in poljščin je nižji od preteklega izvoza, ki je bil leta 2022 53 milijard ameriških dolarjev. Vprašanje je, ali bo Trumpu uspelo doseči vse napovedi, kajti že obljube o prodaji naprednih čipov Nvdie so misija nemogoče brez kongresne odobritve, predvsem pa zelene luči obveščevalnih in varnostnih agencij, do česa verjetno ne bo prišlo.

Kaj pa Evropa? Dnevni časopis South China Morning Post je objavil članek, ki govori o sporu med evropskimi in kitajskimi diplomati v Pekingu 17. maja, kar je šlo mimo glavnih novic zaradi Trumpovega obiska. Evropski diplomati so Kitajsko obtožili izsiljevanja in groženj, ki so nastale v zvezi z evropskim paketom omnibus, ki se osredotoča tudi na evropsko industrijo. Toda Evropa ni edina, ki je začela sprejemati zaščitne ukrepe v trgovinskih odnosih s Kitajsko; z enako težavo, torej kitajskimi presežki, se ukvarja cel svet.

Nova pravila EU – nova varnostna komponenta

Pod novimi pravili podjetja ne bodo smela biti odvisna le od enega dobavitelja, en dobavitelj pa bo lahko dobavil. To bo preprečevalo podobne krize kot v času kovida, ko so podjetja ostala brez surovin in komponent. Osnovna ideja je varnostna zaščita podjetij za preprečitev nenadnih zaustavitev proizvodenj in posledično manka ključnih produktov v EU. Jasno je, da zakon cilja predvsem na mnoga podjetja, ki so v večini ali celoti odvisna od kitajskih dobav. Ne pozabimo, da je Kitajska začela uporabljati dobavo surovin in komponent kot orožje za doseganje svojih ciljev.

EU se sicer zaveda, da bodo nova pravila podražila evropsko proizvodnjo, vendar se je komisija osredotočila na dva faktorja – varnost skozi zmanjševanje rizika in robustnost. Industrije, ki jih bo nova zakonodaja najbolj prizadela, so avtomobilska, kemična in petrokemična industrija, obnovljivi viri energije in napredna proizvodnja tehnologij.

Najpomembnejši vidik omenjenega zakona je zanesljivost evropske obrambne industrije, proizvodnje čipov in polprevodnikov, obnovljivih virov energije. Izkušnje iz preteklih let kažejo, da je Kitajska podprla Rusijo proti Ukrajini ne le z dobavami komponent in orožja, ampak tudi z omejitvami ključnih dobav Evropi. Zato je bilo nujno, da je EU začela razmišljati o varnostni komponenti evropske industrije.

Nova pravila EU uvajajo varnostno komponento v evropsko industrijsko politiko.

Sodelovanje na ravni EU in ZDA

Ne glede na besedne dvoboje med Trumpom in evropskimi voditelji pa v ozadju deluje diplomacija, ki koordinira ravno problem odvisnosti od Kitajske. Predstavniki EU in ZDA so se med sabo dogovorili o dobavah pred Trumpovim obiskom v Pekingu, kar je verjetno še dodatno botrovalo k bolj kislim nasmehom Šija. EU se je z ZDA že dogovorila z razširitvijo dobav redkih zemelj in ključnih komponent, enake razgovore pa ima z Avstralijo, Japonsko in nekaterimi afriškimi državami. Avstralija je namreč v dobavah redkih zemelj postala velik konkurent Kitajski, kaže se, da bo enako z ZDA v naslednjih letih.

Komisar za trgovino in ekonomsko varnost Maroš Šefčovič se je že sestal z ameriškim zunanjim ministrom Marcom Rubiom in podpisal partnerski memorandum za rezervacijo in prodajo redkih zemelj in kritičnih komponent, ki jih Evropa potrebuje v proizvodnji. Predstavniki EU sicer ne komentirajo načrtov v zvezi s Kitajsko in poudarjajo, da se bo uradna debata začela 29. maja v Bruslju. Jasno pa je že, da komisija načrtuje več mehanizmov za zmanjšanje trgovinskega primanjkljaja s Kitajsko, ki dosega 1 milijardo evrov na dan.

EU in ZDA v ozadju že usklajujeta strategijo zmanjševanja odvisnosti od Kitajske.

Kitajska jeza in napad

Kitajska je reagirala silovito in z vsemi topovi napadla EU, še preden je ta uradno formalizirala novo zakonodajo. Toda že dalj časa je jasno, da tako neuravnovešena mednarodna trgovina ne bo zdržala dolgo. Kitajski presežki so ogromni in za trikrat presegajo japonske presežke v 80. letih 20. stoletja, kar je nazadnje Japonsko spravilo v dolgotrajno recesijo. Glavno kitajsko vprašanje je kam prodati vso presežno proizvodnjo, zato se Kitajska poslužuje subvencioniranja podjetij, sivega bančništva, omejevanja izstopa tujih podjetij s Kitajske, omejevanja kapitala tujih podjetij, učinkovitega poplačila tujih investitorjev, ki se znajdejo v kitajskih stečajih, in industrijskega vohunjenja. Največja težava pa je kitajski potrošnik, ki ima od izvozne ekspanzije vedno manj.

Kitajski diplomati so zato na srečanju 17. maja z evropskimi kolegi v Pekingu popolnoma ignorirali evropske zahteve in ostali gluhi za rešitev medsebojnega trgovinskega spora. Srečanje je bilo agresivno in razborito, kitajski diplomati so evropske obtožili protekcionizma in groženj ter jih krivili za nastalo situacijo. Eno izmed predavanj je imelo naslov 'Odnosi med EU in Kitajsko, partnerstvo ali potapljajoča ladja', ko so kitajski predstavniki obtožili EU, da se je zaprla za Kitajsko.

Kitajski presežki so postali problem celotnega svetovnega gospodarstva.

To je zanikal šef Evropske gospodarske zbornice na Kitajskem Jens Eskelund, ki je odgovoril, da ni niti eno niti drugo, ampak velika, 400 metrov dolga ladja s 24.000 ladijskimi kontejnerji, ki se vrne na Kitajsko skoraj prazna. Prav tako je zavrnil kitajske obtožbe o protekcionizmu in povedal, da Kitajska predstavlja 42 odstotkov vsega uvoza. Evropski veleposlanik EU na Kitajskem Jorge Toledo je povedal, da kitajski mediji in vlada napadajo EU z vseh koncev, med prisotnimi v dvorani pa se je vnel spor z verbalnimi napadi na veleposlanika. Celotno srečanje je nakazalo, da bo med obema diplomacijama še zelo vroče.

Kitajska politika grabežljivosti in novi udarci proti EU

Evropska zakonodaja za zaščito domače industrije je ravno posledica kitajske grabežljivosti, ki je za prevzem mnogih industrij in nesluteno rast izvoza uporabljala vse, od industrijskega vohunjenja do groženj. Čeprav sama obtožuje EU protekcionizma pa je ravno Kitajska z lastnim protekcionizmom postala gigantska neto izvoznica in iz stečajev vrgla mednarodno trgovino. Ne gre le za Evropo, gre še za ostali svet, ki je končno ugotovil, da ne gre za prijateljsko trgovino, ampak kitajsko uporabo mednarodne trgovine kot orožja. Če Kitajska v preteklih letih ne bi uporabljala trgovskih prijemov, kot na primer zaustavitev dobavnih verig, kopičenje ladijskih kontejnerjev in grožnje z embargom izvoza redkih zemelj, potem verjetno ne bi prišlo do takšne obrambne reakcije ostalih držav.

Peking je evropske ukrepe označil za protekcionizem, medtem ko sam ohranja strogo zaščiten domači trg.

Peking je 15. maja kitajskim podjetjem že prepovedal upoštevanje evropske zakonodaje, ki se tiče poročanja o državnih subvencijah. To gre neposredno proti odločitvi EU, da postavi na evropskem trgu enako igro za vse, kajti evropska podjetja, ki po zakonodaji EU ne smejo prejemati državne pomoči, morajo tekmovati proti kitajskim, ki prejemajo več državnih pomoči. Državni ukaz Kitajske podjetjem je neposredna napoved vojne Evropski uniji, ki pa pripravlja še dodatne ukrepe – na primer enako varnostno zakonodajo za podjetja na obeh straneh, ki se tiče varstva potrošnikov, varnosti izdelkov in prepovedi vohunjenja.

Toda Kitajska se ne ukvarja le z EU, ampak tudi z drugimi državami. Velika Britanija je že napovedala nacionalizacijo giganta British Steel, ZDA so omejile in prepovedale prodajo in uporabo kitajskih občutljivih tehnologij v obrambnem, državnem in varnostnem sektorju, razširilo pa bi se lahko še na splošno za strateške industrije.

Odgovor EU na grožnje Kitajske

Visoka komisarka za zunanjo politiko Kaja Kallas je podala uradno izjavo, da bodo denarna sredstva iniciative Global Gateway dodeljena tudi z ozirom na to, ali država ali podjetje podpira Rusijo in Iran. V omenjeni izjavi Kitajska sicer ni omenjena neposredno, vendar se sredstva omejujejo tudi takrat, ko gredo konkurenci EU, kar pomeni ravno to. Poudari, da mora EU zaradi omejenih virov ravnati strateško in v dolgoročnem interesu EU. Prav tako je poudarila, da bi izključno dodatne subvencije delovale le kot dodajanje morfija raku, namesto da bi začeli zdravljenje s kemoterapijo, ki pa je v obliki neposrednih tujih investicij, javnih razpisov in diverzifikacije dobavnih verig.

EU se je zato usmerila tudi na dovoljenja za odprtje rudnikov v Evropi, kot na primer odprtje rudnika mangana na Slovaškem, najdišča pa so še – kobalt in vanadij na Švedskem, indij v Nemčiji, niobij na Norveškem in v Švici, volfram v Španiji in Franciji, antimon imamo celo v Sloveniji. Dokler Kitajska nadzoruje rafiniranje 90 odstkov redkih zemelj, EU ne bo niti neodvisna, samostojna, ali varna.

Toda avstralska vlada je končno dala dovoljenje za obratovanje rudnika v Bald Hillu, ki bo vsaj deloma sprostil cene litija. Na trg prihajajo še ZDA, ki imajo v tem trenutku le en rudnik litija, do leta 2030 bodo odprti trije novi, takoj pa bo sledilo še 13 rudnikov, vključno za rafinerijami. Za Evropo je pomembna še Afrika in skupne investicije v tamkajšnje rudnike.

Kitajska se je sama ujela v zanko

Največja težava Kitajske je njen aroganten odnos do sveta in uporaba trgovine kot orožja. Več ali manj je bilo jasno, da se bo svet prej ko slej zavedel kitajskih groženj in ukrepal. Več držav je v tem primeru stopilo skupaj in ustvarilo nekakšen blok, ki načeloma ni protikitajski, ampak obrambni – EU, ZDA, Avstralija, Japonska, Južna Koreja in več drugih držav. Kitajska politika do sveta je svet porinila v zavezništvo v strahu pred njenim predatorstvom. Toda Kitajska je v past spravila tudi lastno prebivalstvo, ki ima od izvoza vedno manj.

Največja težava Kitajske je njen aroganten odnos do sveta in uporaba trgovine kot orožje.

Realni dohodki družinam so v upadu, medtem ko Kitajci delajo relativno dolge delovnike v primerjavi s svojimi zahodnimi kolegi. Anksioznost mladih študentov, ki imajo vedno večji občutek, da so izrinjeni iz tekme za dobra delovna mesta, privilegirana podjetja, ki preko državnih subvencij preživijo na trgu, še vedno drage nepremičnine navkljub kolapsiranemu trgu, rast zadolževanja itd.

Kitajec dela povprečno 50 ur na teden in je vedno bolj nezadovoljen, na kar opozarja tudi ekonomistka Dandan Žang, kar se pozna na psihologiji in utrujenosti, medtem ko država zahteva vedno večji izvoz. Toda past je v tem, da bi zmanjšanje delovnih ur še podražilo strošek v podjetjih, zahtevalo več subvencij ter na koncu potisnilo dolg še bolj v višave.

Kakšna je rešitev

Kitajska bo dejansko morala sprejeti dejstvo, da je njena politika nesprejemljiva tako za svet kot zanjo. Evropska unija se mora zavarovati, sicer bo pristala v situaciji, iz katere ne bo imela več izhoda, enako pa razmišljajo tudi druge države.

Na koncu se bodo tudi Kitajci začeli spraševati, zakaj ob tako velikanski rasti izvoza kupna moč nazaduje, kar se pozna – v primerjavi z lanskim aprilom je bila rast v maloprodaji le 0,2 odstotka! Kitajska nastalo situacijo kompenzira z zadolževanjem in še več izvoza, toda presežno produkcijo nima kam več izvoziti. V preteklih letih se je poslužila trgovinskih vojn, ki so vodile do zmanjšanja proizvodnje v drugih državah, zato da je lahko našla trg za lasten izvoz. Toda svet je rekel stop.

Kitajska bo morala sprejeti dejstvo, da je njena politika nesprejemljiva tako za svet kot zanjo.