Upor proti okupatorju je tudi upor proti komunistični diktaturi

27. april je od osamosvojitve Slovenije v koledarju označen kot »dan upora proti okupatorju«. Vendar pa se – kot je že mnogokrat opozoril tudi zgodovinar dr. Jože Možina – v resnici 27. aprila 1941 ni zgodilo nič usodnega, pač pa so se dan prej v Vidmarjevi vili sestali nekateri člani društva prijateljev Sovjetske zveze.

Komunistični prvoligaši ne tem nepomembnem sestanku niti niso bili prisotni. V vili Josipa Vidmarja so ustanavljali Protiimperialistično fronto (PIF), uperjeno tudi proti antifašistični Angliji in Franciji – kar ne preseneča, saj so bili komunisti po paktu Hitler – Stalin (oziroma pakt Ribbentrop-Molotov) in po razkosanju Poljske v kolaboraciji z nacional socialisti. Tisk slovenskih komunistov po navedbah dr. Jožeta Možine takrat trdi celo, da je vojno začel Zahod, z namenom da razkosa Nemčijo. Vse se je spremenilo po 22. juniju 1941, ko je Hitler napadel Stalina, komunisti pa so postali sovražniki nacistov. Torej ne, ko je bila napadena domovina Jugoslavija (Sile osi so Kraljevino Jugoslavijo napadle 6. aprila istega leta), ampak ko je bila napadena Sovjetska zveza – šele takrat na ukaz Stalina razglasijo upor proti okupatorju. Manj pomembnemu sestanku 26. aprila (ko so zgrešili še datum) so atribute upora dodali kasneje, da bi prekrili pasivnost v času pakta Hitler-Stalin, kar je priznal tudi Edvard Kocbek. »Ta datum je nastal manipulativno. Kidrič je potreboval ta datum in zato so pač nek debaterski sestanek pri Vidmarju proglasili za zgodovinski datum ustanovitve OF,« so bile njegove besede. Upor je temeljil na vzoru in idealiziranju Stalinove sovjetske ureditve, prikrivanju diktature ter revščine. Kar je kasneje priznal tudi Ivan Maček Matija, ko so mu tovariši po vojni očitali, da jim je zamolčal resnico o Sovjetski zvezi. »Če bi takrat jaz tebi pripovedoval, kaj sem tam videl, kakšno je dejansko stanje, ti danes ne bi bil več v Partiji, bil bi na drugi strani, bil bi naš sovražnik,« je slišati njegovo priznanje v posnetku, ki ga ja v prispevku prikazal Možina in opozoril, da je 27. april eden od ponesrečenih mitov prejšnjega režima – za demokratično Slovenijo se takrat ni zgodilo nič.

Pazite to, budni "varuhi pridobitev" na TVS so nocoj preprečili objavo tega mojega prispevka o 27.4. 1941
v TVD. Očitno z namenom da gledalce "obvarujejo" pred skušnjavo da bi izvedeli več. Zato le poglejte in prosim za RT, saj gre za fakte. https://t.co/j553WfBQKo pic.twitter.com/HPP3VKIOw5

— Jože Možina (@JozeMozina) April 27, 2023

Frank Waddams, britanski diplomat, ki je deloval v Jugoslaviji, je v svoji oceni stanja v Jugoslaviji leta 1946 – dokument je objavil portal Nova24tv – med drugim zapisal, da so Osvobodilno fronto (OF) od samega začetka vodili komunisti – ogromno dokazov je kazalo na to, da je bil glavni cilj komunistov ustvariti pogoje, v katerih bodo lahko po vojni prevzeli oblast in vzpostavili totalitarno diktaturo. Veliko je tudi dokazov, ki kažejo na to, da so bili komunisti pri doseganju svojih ciljev pripravljeni sodelovati z okupatorji, torej z Nemci in Italijani. V letu 1943 so se recimo spajdašili z Italijani, z njihovimi topničarji premagali vaške straže na Turjaku in jugoslovansko vojsko v domovini v Grčaricah. Nekaj časa je očitno obstajal tudi dogovor z Nemci, glede železniške proge Ljubljana-Trst, ki je bila glavna povezava med Avstrijo in Italijo – pa je partizani niso napadli – v zameno, da Nemci niso napadali partizanskih utrdb. Komunisti so bili torej pripravljeni uporabiti vse zločinske metode, od umorov, do ovadb, pa tudi kolaboriranja – če je bilo to potrebno pri dosegu ciljev. »Kar pa seveda ne pomeni, da je to veljalo za večino partizanov – mnogi med njimi so bili zavedni in dostojni Jugoslovani,« je izpostavil Waddams. Mnogim Jugoslovanom se je upiralo, da bi sprejeli pogoje, ki so jih od njih zahtevali komunisti, da bi se pridružili partizanom. Mnogi so raje pobegnili pred njihovimi napadi in mnogi so bili nato po vojni obtoženi kolaboracije z okupatorji. Nekateri, ki so v tistem času živeli v Sloveniji, so pričali o tem, da ni šlo za osvobodilni boj, pač pa za državljansko vojno med komunisti in protikomunisti, revolucijo in protirevolucijo. In tako, kot je prva skupina padla v roke ekstremistov, se je zgodilo tudi z drugo. V želji, da bi se znebila svojih sovražnikov, je – če je bilo treba, paktirala tudi z okupatorji.

Vzporedno z vojno tujih sil proti slovenskemu ljudstvu je izbruhnila tudi državljanska vojna Slovencev proti Slovencem

Pozimi 2022 je na simpoziju z naslovom »1942 – začetek obglavljanja slovenskega naroda« zgodovinarka dr. Tamara Griesser-Pečar spomnila, da je bila Komunistična partija, ki je povsem obvladovala OF, pred vojno ilegalna stranka, ob začetku vojne pa je imela le 1280 članov. Ker je bila prešibka, da bi se lahko sama uveljavila, je potrebovala zaveznike. OF tudi ni zastopala večinske volje prebivalstva, čeprav je bila velika večina ljudi do okupatorja sovražno razpoložena. Griesser - Pečar je izpostavila pomen odlokov, ki so bili sprejeti 16. septembra 1941 na tretjem zasedanju vrhovnega plenuma OF in po njeni oceni pomenijo formalni začetek državljanske vojne. S sklepom so določili, da je vsako organiziranje izven okvira OF slovenskega naroda v času tujčeve okupacije škodljivo borbi za narodno svobodo, z zaščitnim odlokom pa so poskrbeli za uvedbo strogega disciplinskega in kazenskega sistema.

»Z odlokom naj bi slovenski narodnoosvobodilni odbor prevzel kazensko oblast, legitimiral naj bi likvidacije Slovencev, ki niso sledili načelom, ukazom in zapovedim OF oz. partije; z njim je bilo mogoče neljube nasprotnike razglasiti za izdajalce in jih obsoditi na smrt,« je pojasnila zgodovinarka, ki je o tem govorila tudi v pogovorni oddaji Razdvojeni na RTVS. Opozorila je, da je vzporedno z vojno tujih sil proti Jugoslaviji in s tem proti slovenskemu ljudstvu izbruhnila tudi državljanska vojna Slovencev proti Slovencem. Prilaščanje monopola oziroma izključne pravice OF do odpora je zastrupilo ozračje med Slovenci v času, ko bi bilo nujno združevanje vseh sil proti okupatorju, tako socialističnih kot krščanskih in liberalnih. Na eni strani so torej slovensko ozemlje zasedli okupatorji, na drugi pa je prišlo do boja med Slovenci samimi, ker so komunisti neposredno povezovali upor proti okupatorjem z bojem za revolucijo in nov socialistični red.

»Po mojem se sedaj začenja tista vrsta vojne, ki je že napol državljanska in v kateri ujetniki ne obstajajo niti kot pojem niti kot dejstvo, to je, ko se kolje vse, kar pride pod nož,« so besede Edvarda Kardelja, na katere je opozoril Možina. Med drugim je tudi pojasnil, da so VOS in eksekucijske partizanske skupine na podeželju s terorjem in ustrahovanjem dajale revolucionarnemu taboru zagon in vpliv, po drugi strani pa so povzročile razkol, ostro nasprotovanje in odpor. Vrstili so se umori vidnih predstavnikov in mnenjskih voditeljev, pa tudi ljudi, ki niso imeli javne vloge. Širjenje strahu pred partizani je bilo po besedah Možine zavestno, strah med ljudmi pa je bil upravičen. Komunistična stran je sicer že leta 1941 začela pobijati svoje nasprotnike. Ubijali so predvsem katoliške ljudi, ki so jim bili nevarni, ker so bili vplivni. Do kapitulacije Italije septembra 1943 je komunistično partizansko gibanje pobilo več kot tri tisoč prebivalcev Slovenije.

»Osvobodilna fronta je bila partijski trojanski konj. Prikazovanje Osvobodilne fronte kot koalicijo strank in vseljudsko narodno gibanje je omogočilo partiji zapeljati ljudi v komunistični blok v prepričanju, da je edini namen borba proti okupatorju, v resnici pa so bili zlorabljeni za izvedbo sovjetske revolucije,« sta opozorila tudi dr. Ivan Čuk in dr. Aleks Leo Vest, ki sta v svoji knjigi »Prevarani sokoli« zapisala, da trda jedra komunistično partijske ideologije skušajo s pomočjo ideološko pravilno naravnanih zgodovinarjev za vsako ceno preprečiti odkrivanje resnice o dogodkih in ozadjih, ki so povzročili največjo nesrečo in razklanost slovenskega naroda. Sedanjost in prihodnost bremeni dejstvo, da so komunisti uspeli ohraniti mehanizem reproduciranja komunističnih vernikov, ki komunistične ideološke konstrukte in potvorbe dojemajo kot neizpodbitne verske dogme. 

Komunistični upor oziroma stalinistična revolucija ni prinesla svobode

»Odločitev za upor proti okupatorju je bila največja odločitev tistega časa in je zahtevala prelom s preteklostjo. Zahtevala je jasno opredelitev do narodnega obstoja in do tega, da narod vzame usodo v lastne roke,« je na državni proslavi pred dnevom upora proti okupatorju v Tržiču dejala predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič. Med drugim je tudi poudarila, da resnice o Osvobodilni fronti, narodnoosvobodilnem boju in osvoboditvi izpod jermenov okupatorja ne smemo žaliti s potvarjanjem zgodovinskih dejstev in dodala, da je zgodovinska resnica, da so bili partizani – med njimi tudi slovenski partizani – ob koncu vojne del zmagovale koalicije, ki je porazila fašizem in nacizem.

»Neverjetno je, da morajo zadnji predsednik slovenske partije Milan Kučan in njegova neostalinistična kamarila poslušati neko bitje brez spomina, ki izreka strašno revizijo: pozablja komunistično partijo, ki vodi partizansko gibanje, izzove državljansko vojno in v najhujšem bratomoru v slovenski zgodovini izvede stalinistično revolucijo ter prevzame oblast. In še huje je, da zadnji predsednik slovenske Zveze komunistov sedi v prvi vrsti in ob teh norih potvarjanjih zgodovine molči kot grob. To je res izdaja revolucije in resnice,« je dr. Jože Dežman komentiral govor predsednice Državnega zbora. Dežman je dodal, da bi jo v starih časih komunistični veterani in partija z Milanom Kučanom vrgli iz partije ali celo dali zapreti – danes pa so za to, da se ohranijo pri koritu, pripravljeni pozabiti stalinistično revolucijo, samoupravljanje, Jugoslavijo, neuvrščenost. To je ob 4406 km2 zemlje tisto, kar nam je prinesel titoizem – torej predvsem svoj zgodovinski poraz »Norčevanje iz države za katero so zadolženi, se najlepše kaže, da prvih demokratičnih volitev pred 35 leti, torej res osvobodilnega tektonskega dogodka – se pravi prehoda iz enopartijskih, represivnih, totalitarnih časov v demokracijo – ne zaznamujejo,« je v nadaljevanju Dežman ocenil vedenje vladajočih in opomnil, da so prve demokratične volitve pokazale, da imajo Slovenci samoupravnega socializma in komunizma več kot dovolj – s komunisti vred. Volitve so bile po njegovih besedah velik upor proti režimu, ki ga je vzel hudič. »Izsiljeni dan upora proti okupatorju se imenitno veže z zmago nad tem komunističnim okupatorjem,« je Dežman nadaljeval, da z uporom proti okupatorju pridemo tudi do pojma svoboda. »Komunistični upor oziroma stalinistična revolucija ni prinesla svobode,« je Dežman spomnil tudi na besede dr. Franceta Bučarja, ki je zapisal, da so bili v tej vojni poraženci bolj ali manj vsi; edini zmagovalec in dobitnik je bila komunistična partija v najvišji vodstveni strukturi – glavni poraženec pa je bil in ostal slovenski narod. »A pred 35 leti smo vendarle imeli upor, ki je prinesel svobodo,« je Dežman dejal, da se ta praznik splača praznovati, vendar pa mu je treba dati širšo vsebino. Upor proti okupatorju je tudi upor proti komunistični diktaturi.