V parlamentu podpisi pod zakon za medicinsko usmrtitev. To so zgodbe iz držav, kjer že imajo podobno ureditev

Društvo Srebrna nit je v Državni zbor vložilo predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) ter potrebnih nekaj več kot 5.000 podpisov za začetek njegove obravnave. Prepričani so tudi, da zlorabe po tem zakonu niso mogoče.

A izkušnje iz držav, kjer so uzakonili podobne rešitve, kažejo nekoliko drugačno sliko. V nadaljevanju predstavljamo konkretne primere evtanazije iz Nizozemske, Belgije in Kanade ter ugotovitve iz teh držav.

Če izvzamemo nacistično Nemčijo, ki je bila prva država v zgodovini, ki je uzakonila evtanazijo, jo danes najdlje poznajo na Nizozemskem, kjer so jo uzakonili leta 2002. Istega leta tudi v Belgiji, kasneje pa še v Kanadi, Španiji, Avstriji in nekaterih drugih državah.

Vodja skupine za pripravo zakona Andrej Pleterski je prepričan, da zakon rešuje problem ob koncu življenja ter da so možnosti zlorab nične. Zakonu sicer ostro nasprotuje slovenska zdravniška stroka. Kot je za Radio Ognjišče povedal prof. dr. Pavel Poredoš "velika večina slovenskih zdravnikov nasprotuje temu zakonu, ki nas postavlja v vlogo rabljev". Opozarja tudi na množico zlorab, ki se dogajajo v bolj urejenih državah, kot je Slovenija, ter da se tudi do tretjina evtanazij zgodi brez ustreznih soglasij. Opozarja tudi na finančne motive in interese svojcev, predvsem v primeru psihiatričnih bolnikov, otrok in oseb, ki niso opravilno sposobne.

Ljubljana, Trg republike.
Izjava za medije avtorjev zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ob oddaji zbranih podpisov volivcev in volivk v zakonodajni postopek. Foto: STA

Varovalke, ki se kasneje razvodenijo

Predlog Srebrne niti določa, da ima pacient pravico do evtanazije, če "doživlja zanj neznosno trpljenje, za katerega ne obstaja za pacienta sprejemljiva možnost lajšanja in ki je odraz terminalne bolezni, hude trajne bolezni s stalnimi ali ponavljajočimi se simptomi ali druge okvare zdravja, katere zdravljenje ne daje utemeljenega pričakovanja na ozdravitev oziroma izboljšanje zdravja", pravice pa da ni mogoče uveljaviti zgolj na podlagi duševne motnje.

S podobno, celo bolj strogo ureditvijo sta začeli tudi Nizozemska in Belgija leta 2002 in Kanada leta 2015. A že po nekaj letih je bila iz pogojev umaknjena terminalna bolezen ter neizogibnost smrti v kratkem času. Tako se je lahko evtanaziral vsakdo, če življenje zaradi bolezni ali oviranosti zanj ni več bilo sprejemljivo, četudi bi sicer živel še leta. Sčasoma so evtanazijo omogočili tudi duševnim bolnikom, nato otrokom od dvanajstega leta starosti, zdaj pa že od prvega leta starosti (Nizozemska).

Izjemen porast, evtanaziran že vsak trideseti

V prvem letu po legalizaciji je bilo evtanaziranih 24 Belgijcev. Leta 2019 že 2.655. Še večji porast je beležila Nizozemska, kjer je evtanazija vzrok za smrt že pri preko 3 odstotkih umrlih, v resnici pa je teh verjetno še bistveno več, saj se ocenjuje, da je približno tretjina evtanazij izvedenih brez ustrezne prijave ter soglasij.

Raziskovalci univerze v Gentu ugotavljajo tudi, da so standardi postali povsem subjektivni, saj se vsak posameznik sam odloča, kdaj življenje zanj ni več sprejemljivo, zdravniki pa lahko samo upoštevajo pacientove zahteve, druga mnenja pa se pogosto ignorirajo, polovica članov komisije, ki prošnje obravnava, pa je odkritih zagovornikov evtanazije.

Prav tako ne deluje monitoring. V prvih dvajsetih letih od uzakonitve je bil samo en primer suma zlorabe podan državnemu tožilstvu. Ob tem pa iz teh držav prihajajo grozljive zgodbe.

Družina držala starko med vbrizgavanjem smrtonosne tekočine

Ena takšnih je primer 74-letne starke. Zdravnik ji je najprej vbrizgal uspavalo v kavo, nato pa prosil družinske člane, da so jo pritisnili ob posteljo, medtem ko je vbrizgaval smrtonosno tekočino, saj se je močno branila. Usmrčena je bila dementna, zato ni mogla podati soglasja za evtanazijo, naj pa bi v preteklosti enkrat ustno izjavila, da se jo lahko evtanazira, če bo dementna, nikoli pa ni podla pisne izjave. So pa zaposleni v domu starejših ocenili, da neznosno trpi zaradi svoje bolezni. Kasneje je tudi vrhovno sodišče razsodilo, da zdravniki lahko izvajajo evtanazijo brez strahu pred pregonom.

Ta postaja vse bolj razširjena. Nizozemec Mark Langedijk se je zanjo odločil, ker ni več prenašal svojega življenja kot alkoholik. 23-letna Belgijka je bila depresivna že od srednje šole. Kasneje je bila priča terorističnemu napadu na bruseljskem letališču in pri 23. letih se je dala evtanazirati. Podobno tudi nizozemsko dekle, žrtev spolne zlorabe, ki je zaradi tega trpela za depresijo in anoreksijo.

Med primeri razlogov za evtanazijo se pojavljajo tudi »neznosno trpljenje zaradi izgube svojca« vse več pa je tudi dvojnih evtanazij. Belgijska dvojčka sta se dala evtanazirati po diagnozi, da bosta sčasoma oslepela, vse več pa je tudi parov, starih tudi le 64 let, ki se za medicinsko usmrtitev odločijo skupaj. Od leta 2012 na Nizozemskem in v Belgiji to lahko opravijo kar mobilne enote za usmrtitev, ki ostarele in hudo bolne obiščejo na domu, pogosto v družbi svojcev.

Pisatelj Ivan Sivec v pogovoru za portal Iskreni pove zgodbo svojega sorodnika, ki je z dolgoletnim delom v rudniku v Belgiji razvil kronično pljučno bolezen. Za 80. rojstni dan svoje matere se je vrnil v domovino, nato pa ga je nečak odpeljal nazaj v Belgijo, kjer so praznovali njegovega abrahama, naslednji dan pa se je dal kar na domu evtanazirati.

Finančni motivi?

Dogaja se tudi, da svojci pred izvedbo evtanazije sploh niso obveščeni. Belgijka Godelive De Troyer je trpela za kronično depresijo. Ko je bila leta 2012 evtanazirana, so njene otroke obvestili šele dan po tem, ko je že umrla. Zdravnik, ki je opravil postopek, je bil sicer velik podpornik evtanazije, pokojna pa je tik pred smrtjo njegovi organizaciji donirala 2.500 evrov.

Interes po evtanaziji se kaže tudi v bolnišnicah in domovih za starejše, kjer bi tako hitreje izpraznili postelje in jih napolnili z donosnejšimi pacienti, mnogi pa v evtanaziji vidijo tudi priložnost za pridobivanje organov za presaditev, saj je vse več evtanaziranih pacientov telesno povsem zdravih.

V 21 % primerov evtanazije na Nizozemskem, ki so jih pregledali strokovnjaki univerze Kingston, je edini razlog intelektualna oviranost ali duševno stanje. V dodatnih 42 % primerov je to glavni razlog. Zdravniki v primeru avtizma in drugih duševnih bolezni enostavno ugotovijo, da za te bolnike ni možnosti za izboljšanje, saj za njihovo oviranost ne obstaja zdravljenje, bolniki pa vidijo v svoji evtanaziji rešitev svojih težav in težav svoje družine.

Kanadska vlada celo odkrito priznava, da je s prvotno uvedbo evtanazije letno prihranila 86,9 milijonov ameriških dolarjev (77,42 milijonov evrov), z razširitvijo še na duševne bolnike pa še dodatnih 62 milijonov dolarjev (55,24 milijonov evrov) vsako leto.

V smrt zaradi neustreznega stanovanja ali brezdomstva?

Kanada omogoča evtanazijo tudi za nemedicinske pogoje. Če je nekdo dovolj reven, da se njegove razmere ne morejo izboljšati do stopnje, ki bi bila zanj sprejemljiva, lahko zaprosi za evtanazijo. 51-letna Kanadčanka iz Ontaria se je dala evtanazirati, ker v dveh letih ni našla ustreznega in dostopnega stanovanja, kje bi lahko živela kljub svojim alergijam na nekatere kemikalije, s katerimi se je soočala v bloku, kjer je živela. Druga ženska se je v smrt podala zaradi dolgov, zaradi katerih si ni mogla privoščiti zdravljenja.

Moški z nevrodegenerativno boleznijo pa poroča, da ga je medicinsko osebje v bolnici skušalo v evtanazijo prisiliti, ter da so mu grozili, da ga bodo sicer vrgli iz bolnišnice ter da bo zaradi stroškov zdravljenja bankrotiral.

Prestari? Nič zdravljenja za vas

Evtanazirajo se tudi že brezdomci. Evtanazijo brezdomcev podpira že 35 % Kanadčanov. Raziskave javnega mnenja iz Belgije pa ugotavljajo, da 40 % Belgijcev podpira ukinitev vitalne oskrbe starejših od 85 let. 35 % ukinitvi nasprotuje. Podoben odstotek bi odpravil tudi draga zdravljenja, ki podaljšujejo življenje za starejše od 85 let.