Volitve leta 1945: Cinca, marinca, ta je zoper nas

»Na današnji dan leta 1945 smo Slovenke dobile volilno pravico!« Tako ponosno je včeraj na družbenem omrežju X navedla ena od uporabnic in pripisala ključnik #girlpower (moč deklet). Seveda se je usulo komentarjev, njihov skupni imenovalec pa: šlo je za volilno pravico ob uvedbi diktature, s katero so ukinili svobodne volitve »Težava pa je, da šolski sistem dejansko uči te neumnosti. Še vedno. Niso neumni ljudje, ki to pišejo, huje je,« je pripisal novinar in komentator Peter Jančič.

Ženske so volile že davno pred 1945

Peter Jančič je spomnil, da so se volišča za ženske na Slovenskem odprla že precej prej. 23. aprila 1911 je bilo za žensko volišče določeno poslopje dekliškega liceja na Bleiweisovi cesti, kjer je danes ministrstvo za zunanje zadeve.

Prisrčne čestitke! Verjetno vam je bolo toplo pri srcu, da imate volilno pravico v enopartijskem sistemu? 😀 pic.twitter.com/UZAnRtz5lc

— brutusReloaded (@brutus91101394) August 11, 2025

Še več, prve ženske so po besedah zgodovinarja dr. Staneta Grande volile že 1848 na Koroškem, a je bila volilna pravica odvisna od posesti. Je pa v tem primeru šlo za volilno pravico žensk, ki jo je v njihovem imenu moral izvrševati moški.

Volilna pravica, ki to ni

Splošna volilna pravica pa je bila uvedena leta 1945. Ker pa ogromno ljudi ni imelo volilne pravice, ker so bili pregnani ali v postopkih, pa o tem ne moremo govoriti v demokratičnem pomenu besede. Šlo je za referendum za oblast, saj druge izbire niti ni bilo, je pojasnil Granda.

Kot lahko beremo v prispevku zgodovinarja Martina Šteinerja, objavljenem v Zgodovinskem časopisu, je bilo že med 2. svetovno vojno na drugem zasedanju Avnoja v Jajcu leta 1943 sklenjeno, da se Petru II. Karadžordževiću prepove vrnitev v domovino, o vprašanju povojne ureditve v Jugoslaviji pa da bo po osvoboditvi odločilo ljudstvo.

Po koncu vojne je morala takratna oblast v skladu s sklenjenima sporazumoma med Titom in Šubašićem pripraviti volitve v ustavodajno skupščino, ta pa naj bi sprejela ustavo, s katero bi bila določena državna ureditev. Na tretjem zasedanju Avnoja, začasno preimenovanega v Začasno ljudsko skupščino, avgusta 1945, so bili sprejeti najpomembnejši zakoni za izvedbo volitev.

Pretresanje kroglic

Med drugim je zakon predvidel glasovanje s kroglicami v lesene skrinjice. Ker se je opozicija odločila, da na volitvah ne bo sodelovala, so z dopolnilom zakona uvedli še skrinjico brez liste, tako imenovano črno skrinjico, ki naj bi simbolizirala monarhijo oziroma kralja. A rezultat volitev je bil vnaprej znan, saj se glasovi, oddani v črno skrinjico, niso upoštevali. Tako so bili tudi tisti kandidati Ljudske fronte, ki so volitve izgubili, izvoljeni v skupščino.

In ne le to. Kot je pojasnil dr. Granda, so v Prekmurju, okolici Brežic in še kje, kjer je dejansko zmagala monarhija, kroglice pretresali iz črne v rdečo skrinjico. Zmaga torej ni bila tako gladka, tiste pa, ki so glasovali za monarhijo, so pozneje še politično preganjali, je povedal zgodovinar.

Cinca marinca ...

Mnoge črne skrinjice namreč za razliko od rdečih niso bile oblazinjene in volilni odbori so natančno vedeli, kdo je glasoval proti komunistom. »Cinca marinca, ta je zoper nas, u ta črna skrinca vrgu je svoj glas,« v znameniti pesmi prepeva Fran Milčinski Ježek, za katerega sicer velja, da je bil režimski človek.

»Kako je, ko komunisti štejejo, vemo,« je dodal zgodovinar dr. Jože Možina. Kot je pojasnil za Domovino, so pričevalci tudi njemu govorili o tem, kako so volilni odbori na Radgonskem pretresali kroglice iz ene v drugo skrinjico. »So bile volitve res svobodne,« je cinično pripomnil dr. Možina.

Pravice žensk pa take

Volilni odbori so bili sicer sestavljeni iz ljudi različnih nazorov, toda mnogi so bili po besedah dr. Možine naivni. Ko je bilo treba kroglice prešteti, so jim namreč zagovorniki oblasti dejali, da gredo lahko domov, da bodo oni prešteli glasove. »Ljudje se niso zavedali, da so lahko pri štetju zraven,« je dejal Možina, komunisti pa so seveda goljufali, če so le lahko.

In ko gre za pravice žensk: le nekaj mesecev pozneje, januarja 1946, je bilo po njegovih besedah med 431 pobitimi v Slovenski Bistrici tudi mnogo žensk. »Pobili so vso elito na Štajerskem,« je pojasnil. Tudi sicer pa po izsledkih raziskav zgodovinarke in publicistke Alenke Puhar nikoli v slovenski zgodovini ni bilo maltretiranih, zaprtih in pobitih toliko žensk kot v obdobju po drugi svetovni vojni.