Vroča tema: Vladno norčevanje iz kmetijstva!

Pogajanja med kmeti in vlado ne prinašajo napredka, zato kmetijske organizacije napovedujejo organizacijo protesta. Zahtevajo namreč takojšnje izvzetje plačil iz obdavčitve za območja z omejenimi dejavniki – OMD, posluha s strani vlade pa ni. Kritična do iz leta v leto slabše politike do slovenskega kmeta sta bila v »Vroči temi« mladi kmet s hribovske kmetije Žiga Kršinar in direktor Kmečkega glasa Tevž Tavčar. Pričakovala bi več dialoga in razreševanje nakopičenih težav. Kritična sta bila do opazk, da kmetje živijo na račun subvencij. To ne drži, pravita, subvencije pomagajo, da kmetijstvo v državi preživi in da je država bolj samooskrbna. Prav tako opozarjata, da si vlada z ustanavljanjem takšnih in drugačnih delovnih skupin zgolj kupuje čas.

Ker kmetje oziroma kmetijske organizacije že nekaj časa niso organizirali skupnega protesta, so se pa ti zgodili v posameznih krajih po državi, smo Kršinarja vprašali, ali je med kmeti prišlo do nesoglasij: »Jaz temu ne bi rekel razdor, ampak bi rekel, da so se angažirali ljudje, ki so čisto navadni ljudje. Vsi vemo, da se v ozadju dogajajo določene igrive. Sam sem videl ta protest, ki ni bil neorganiziran, ampak ker sem zadeve spremljal bolj od zadaj lahko rečem, da so bile zadeve organizirane, tudi ni prišlo do nobenih težav, kar pomeni, da so bili protesti dobro izpeljani. Fantje so na lep način spet pokazali, da smo kmetje tisti, ki smo našo lepo Slovenijo vsa ta stoletja ohranili takšno, kot je.«

Direktor Kmečkega glasa Tevž Tavčar pa je opozoril, da »če en hribovski kmet ugasne, boste novega zelo težko dobili in s tem počasi izgubljamo kontrolo nad naravo in s tem nad kulturno krajino«. Nadaljeval je, da gre v Sloveniji v zadnjih desetletjih na področju kmetijstva marsikaj narobe. »Ne da bi pogreval zgodovina, ampak Sloveniji je rak rano v kmetijstvu naredil zemljiški maksimum 45 let po drugi svetovni vojni. Od leta 1945 do 1990 pravega razvoja kmetijstva ni bilo. Če pogledamo primerjave z Bolgarijo, Romunijo, Češkoslovaško, kjer so vso zemljo zadržali v državni lasti in jo potem v času privatizacije dali v najem, so iz komunističnega kmetijstva prešli v popolnoma kapitalistično kmetijstvo in so danes bistveno samooskrbnejši in boljši. Mi kmetijstva v komunizmu nismo uničili, nismo pa mu dali dihati, tako kot so mu dali v Avstriji in Nemčiji.«

Kršinar je opisal številne težave, s katerimi se sooča kot kmet, poleg birokracije je omenil tudi nenavadno pogosto satelitsko kontroliranje zemljišč. To po njegovih besedah počnejo samo še v Mehiki in državah, kjer je problem droga, in s satelitom iščejo, kjer imajo nasade maka in podobnih zadev. »Pri nas smo kontrolirani s satelitom vsake dva do tri dni. Meni se zdi to velika represija, saj prihaja do groznih anomalij. Osebno vem, da sem travnik pokosil, satelit pa sporoči, da travnik ni pokošen, ker je na njem preveč »nezelene« barve, ampak jaz na sušo, ki je bila dve leti nazaj, ne morem vplivati in sem avtomatsko moral poslati pojasnila, fotografije in imeti kontrolo na terenu. Se pravi trikrat sem bil »štrafan« za eno zadevo, ki je, po domače povedano, zelo logična.«

»Lejte kmetje smo kmetje. Mogoče sta dva odstotka kmetov takih, ki bodo zavestno delali škodo na zemlji, 98 odstotkov kmetov je pa takih, za katere sem prepričan, da vemo, kaj delamo, in svoje zemlje ne bi nikoli uničili, niti ne bi nikoli uničili tiste zemlje, ki jo imamo v najemu,« je dejal Žiga Kršinar.

Pravega sogovornika v kmetijstvu že dolgo ni, je opozoril Tavčar, ki je velik kritik državne uprave. Dejal je, da smo imeli v Sloveniji pred 30. leti na področju kmetijstva na enega uradnika, ki dela v tem sektorju, 800 kmetij, danes jih pride na enega uradnika zaradi povečanega števila zaposlenih zgolj še 197. Dodaja še, da je odzivnost državnih uradnikov zelo slaba. Kot študent je naletel na študijo, ki se je začela z uvodom, da sta v državi dva sektorja oziroma dva svetova: »En je državni in en je privatni.« Dejal je, da se morajo kot medijsko podjetje ves čas boriti za svoje bralce, saj od tega živijo, nekdo pa, ki pristane na ministrstvu kot uradnik, lahko tam počaka do odhoda v pokoj. »Država ta trenutek išče prihranke. Ampak prihranke samo pri razdeljevanju sredstev, nihče pa ne pogleda v notranjo organizacijo ministrstev in svojih inštitucij, kjer bi moralo priti do reorganizacije in racionalizacije poslovanja. In če pogledamo še naprej na odnos države: da za ministrsko funkcijo predvidi osebo, ki je do vstopa v politiko kuhala kavo v domačem bifeju, je več kot norčevanje iz kmetijstva.«

 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki