Vsa čast, gospod Pačnik

Vir: Šaleška
POSLUŠAJ ČLANEK

Obglavili so Tita. Simbolno dejanje nad simbolom komunistične diktature. Žal je šestmetrski kolos tudi simbol Velenja, lokalne oblasti, končno tudi državne in medijske oblasti. Táko je danes stanje duha v Sloveniji. Vsaj zadnjih dvajset let, ko vzgojno-izobraževalni programi, politika medijskega informiranja in komentiranja, forsirana kulturna invazija jugonostalgije sistematično erodirajo slovensko identiteto – zgodovinsko, kulturno, jezikovno in končno ustavno.

Petintrideset let bo od slovenske osamosvojitve, ko smo v preambulo k Temeljni ustavni listini o samostojnosti in neodvisnosti zapisali, da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in da se v njej hudo kršijo človekove pravice, nacionalne pravice in pravice republik ter avtonomnih pokrajin. Kdo bi si takrat mislil, da se bo po petintridesetih letih vrnila propadla država v svoji groteskni obliki, ko na proslavah vihrajo jugokomunistične zastave, v Evropskem parlamentu slovenski poslanci govorijo v srbščini, na Prešercu pa v času adventa na hrup srbskih trubačev plešejo kolo, se bašejo s sarajevskimi čevapi in nazdravljajo s šumadijskim šamarom; da ne omenjam ekonomske politike, enormnega javnega zadolževanja, rekordnega proračunskega primanjkljaja ob manj kot odstotni gospodarski rasti, padanja na lestvicah svobode izražanja, ekonomske svobode, varstva človekovih pravic ter splošnega ugleda države.

Tile decembrski dnevi spominjajo na iztekajoče se leto 1989, a s to razliko, da se je takrat kritična masa Slovenk in Slovencev zavedala nevarnosti srbskega hegemonizma in je želela zapustiti v krvavo močvirje pogrezajočo se balkansko tvorbo. Če takratni partijci in cekajevci niso mogli več obdržati Jugoslavije (skupaj z vso njeno ideološko šaro) in je po zaslugi naših sosedov Hrvatov tudi nikoli več ne bodo restavrirali, potem so se njihovi ponosni nasledniki, kot vse kaže, namenili iz Slovenije narediti nekakšno mini Jugoslavijo, natančneje Srboslavijo – ideološko, politično, ekonomsko in demografsko. Zato jugokomunistična simbolika v zadnjih dveh desetletjih, najbolj pa pod aktualno oblastjo, dobiva osupljiv zagon. Razkol med osamosvojitvenim duhom, ki prežema ustavne dokumente, in novo stvarnostjo, kot jo oblikujejo mediji, vzgojno-izobraževalni programi ter drugi podsistemi (kulturni, športni, politični, kapitalsko-investicijski), postaja vse bolj nevzdržen in nepremostljiv. Slovenci in Slovenke smo se v zadnjih dveh desetletjih skuhali kot žabe. Taki so tudi odzivi na obglavljenje simbolne figure jugokomunizma.

Slovenci in Slovenke smo se v zadnjih dveh desetletjih skuhali kot žabe. Taki so tudi odzivi na obglavljenje simbolne figure jugokomunizma.

Simbolični tiranocid

Državljanu Miroslavu Pačniku, ki je storil simbolični tiranocid, formalno grozi večletna zaporna kazen. S pravno pozitivističnega vidika bi šlo za kaznivo dejanje poškodovanja ali uničenja stvari, ki so posebnega kulturnega pomena ali naravne vrednote (219. člen KZ-1). Strogo pozitivistično gledano to ne bi bil »hard case«. Ravnanje je na zunaj izpolnjevalo vse znake omenjenega delikta, vključno s protipravnostjo. Pozitivistična, natančneje, hiperpozitivistična pamet bi nam tu prišepnila: s kulturnozgodovinsko dediščino se ne ravna tako. Res je. A vprašajmo se, kje je ta dediščina bila, kaj je bila njena funkcija, kaj je sporočala in kaj poveličevala. Je samo opominjala na temne strani naše zgodovine in na zločine zoper človečnost, ki jih simbolizira danes oskrunjeni diktator, ali je sporočilo tega velikanskega kipa z vso svojo bitjo živo nasprotje vrednotam, zaradi katerih smo se osamosvojili, nato vstopili v demokratično in svobodno Evropo ter na prvo mesto postavili človekovo dostojanstvo? Razlagalec prava naj ne bo črkobralec; upoštevati mora pravni kontekst, h kateremu usmerja duh zakona, socialni kontekst in predvsem ustavo, duh ustavnosti ter v tej luči razlagati zakonsko pravo.

Miroslav Pačnik. Foto: Jaka Krenker / Domovina
Dejanje ni bilo storjeno nad kipom, ki bi stal v parku ali muzeju obeležij totalitarnega obdobja.

Dejanje ni bilo storjeno nad kipom, ki bi stal v parku ali muzeju obeležij totalitarnega obdobja, kakršne najdemo v drugih postkomunističnih državah. Ne, Titov kip se je šopiril v srcu Velenja, na trgu, poimenovanem po njem. Namenjen je bil idolatriji.

Obglavljenje tega kipa s funkcijo, ki jo je imel, in na mestu, kjer je stal, je zato simbolno dejanje najvišje oblike civilne neposlušnosti kot izraza pravice do upora. Civilna neposlušnost je ravnanje, ki se navzven kaže kot politično motivirana kršitev prava. To, kar je storil državljan Pačnik, je šolski primer nenasilne demokratične opozicije, kot civilno neposlušnost opredeljuje filozof John Rawls. V sebi združuje vse prvine moralno utemeljenega protesta. Bilo je nenasilno, ni poseglo v zasebno lastnino, brez ogrožanja kogarkoli, motiv zanj ni bila osebna korist, šlo je za javno dejanje, ki sicer pomeni namerno kršitev lupine ene od pravnih norm, vendar ne da bi bila s tem prizadeta spoštljivost do pravnega reda kot celote. Nasprotno, v apologiji državljan Pačnik javno razgrne svoj motiv, prepričljivo utemelji globoko moralno etično razsežnost svojega dejanja. Kot je pred več kot desetimi leti zapisal Andraž Teršek: »V moderni, pravni, demokratični in z idejo ustavništva utemeljeni državi civilna neposlušnost svojo upravičenost (in ne nazadnje celo pravnost) črpa iz legitimnih ustavnih temeljev političnega in pravnega sistema.«

Obglavljenje tega kipa s funkcijo, ki jo je imel, in na mestu, kjer je stal, je simbolno dejanje najvišje oblike civilne neposlušnosti kot izraza pravice do upora.
Vir: Bodo

Titovi zločini

Ti temelji so jasno artikulirani v odločbi Ustavnega sodišča RS v zadevi »Titova cesta« (U-I-109/10 z dne 26. 9. 2011), kjer je med drugim rečeno, da »s sprejetjem osamosvojitvenih dokumentov ni prišlo samo do prekinitve državnopravne povezave med Republiko Slovenijo in SFRJ, temveč je šlo za prelom s temeljnim vrednostnim konceptom ustavne ureditve«; da je o »protiustavnosti […] oblastnega ravnanja, ki ima simbolni pomen, mogoče govoriti takrat, kadar ta simbol z avtoriteto oblasti izraža vrednote, ki so v celoti nezdružljive s temeljnimi ustavnimi vrednotami, kot so človekovo dostojanstvo, svoboda, demokracija in vladavina prava«, in končno, da Tito »v največji meri simbolizira nekdanji totalitarni režim«. Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. julija 2025 o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji v 16. točki »poudarja, da bi bilo treba obsoditi vse totalitarne režime in da se njihovi simboli ne bi smeli poveličevati«. V tem duhu je tudi Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu.

Titovi zločini s tihim odobravanjem slovenske politične oblasti še vedno trajajo. Vprašajmo se, koliko je nepokopanih žrtev povojnih pobojev, ki jih je bil diktator med vrsticami napovedal v govoru z balkona ljubljanske univerze konec maja 1945, ko se je skoraj teden dni mudil v Sloveniji. Zločini, ki so bili potem storjeni, še trajajo – in bodo terjali vse, dokler ne bo zadnja žrtev dostojno pokopana. Povojna izvensodna usmrtitev brez obveščanja svojcev in prikrivanje grobišč namreč tako po ustaljeni sodni praksi ESČP kot po 24. členu Konvencije o zaščiti vseh oseb pred prisilnimi izginotji pomeni prisilno izginotje, ki pravno traja, dokler država ne razkrije kraja pokopa in ne omogoči dostojnega pokopa. Slovenija z dosedanjimi ukrepi (še) ni izpolnila svojih mednarodnopravnih obveznosti.

Medtem ko politična oblast prav v zvezi z zločini diktatorja Tita krši mednarodne obveznosti, tega istega zločinca glorificira, poveličuje in je vsa v krču, ker se je pogumen in človekovemu dostojanstvu ter vrednotam svobodne in demokratične Slovenije zavezan državljan odločil za civilno nepokorščino in kipu, posvečenemu čaščenju enega največjih zločincev prejšnjega stoletja, snel glavo. Njegovo dejanje ni protipravno. Vsa čast, gospod Pačnik, in moj poklon.

Koliko je nepokopanih žrtev povojnih pobojev, ki jih je diktator med vrsticami napovedal v govoru z balkona ljubljanske univerze konec maja 1945?

(D231, 47– 48)

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike