Slovenski škofje vernikom: Potrebujemo veselje nad tem, da smo kristjani

Že drugo leto živimo v vesoljni in naši krajevni Cerkvi poseben čas prenove. Papež Frančišek je oktobra 2021 povabil vso Cerkev, tako bližnje kot oddaljene, tako mlade kot stare, tako samske in poročene kot tudi laike, duhovnike, redovnike in škofe, da stopimo na skupno pot prenove svoje vere in poglobitve svoje podobe o Cerkvi. Odkrili smo, da so lahko lepe stvari zelo preproste, da se je lepo srečati, se poslušati in podeliti drug z drugim svoja spoznanja, svoje skrbi in svojo vero. Ugotovili smo, da je tudi med nami veliko neznancev in oddaljenih. A ti nenadoma postanejo bližnji, če se jim približamo s prijazno besedo, če iskreno spregovorimo o sebi in o svoji veri.

Eden od izzivov sinodalnega procesa je doseči obrobne in oddaljene ter odkriti njihovo doživljanje Cerkve, njihova iskanja in razočaranja. Tako bo Cerkev resnično lahko uresniče vala svoje poslanstvo biti pričevalka Božje ljubezni do vseh ljudi (prim. Lumen gentium 19). Pri tem smo odkrili, da smo se tudi sami marsikdaj precej oddaljili in ohladili. Zato se težko približamo in ogrejemo bolj oddaljene in tiste, ki so odšli. Potrebujemo veselje nad tem, da smo kristjani, veselje nad tem, da verujemo in smo Božji otroci. Takrat se bomo zavedali daru vere, bomo zanj hvaležni in ga bomo privoščili še drugim ljudem.

Postni čas je zato idealna priložnost, da se pustimo nagovoriti spoznanjem, ki so dozorela v tem prvem sinodalnem letu. Predvsem pa vas vabimo k zaupni veri v Božjo besedo, ki nas spremlja na naši konkretni življenjski poti. Odprite Sveto pismo, zapomnite si besedo, ki vas nagovori, prisluhnite besedam, ki jih slišite pri sveti maši. Po njih govori Sveti Duh tisto, kar v določenem trenutku moramo slišati.

Odprite Sveto pismo, zapomnite si besedo, ki vas nagovori, prisluhnite besedam, ki jih slišite pri sveti maši. Po njih govori Sveti Duh tisto, kar v določenem trenutku moramo slišati.

Ne razvezati, temveč dopolniti

V današnjem evangeliju Jezus spodbuja svoje učence, naj se ne prestrašijo poslanstva, ki ga prinaša njegovo oznanilo. Čeprav se zdi, da blagrovanje ubogih, žalostnih, krotkih in usmiljenih postavlja na glavo stare vrednote, ki so temeljile na jasni postavi in pravilih, na visoki morali in pravičnosti, Jezus s tem postave ne odpravlja. Želi se dotakniti človekovega srca, želi mu sporočiti, kako dragocen je v Božjih očeh.

Premalo je samo poznati zapisano postavo, v srcu pa živeti po svoji postavi. Premalo je zgolj izogibati se ubijanju in prešuštvu, v srcu pa preklinjati človeka ali se ga polaščati.

Premalo je samo poznati zapisano postavo, v srcu pa živeti po svoji postavi. Premalo je zgolj izogibati se ubijanju in prešuštvu, v srcu pa preklinjati človeka ali se ga polaščati. Ne koristi veliko, če se ustavimo samo pri črkah Svetega pisma in modrujemo o njihovem pomenu. Kot pismouki in farizeji, ki so kar tekmovali med seboj, kdo bo znal bolje razložiti postavo in kdo jo bo pravilneje in natančneje izpolnjeval.

Zato Gospod, ki pozna človekovo srce, odločno svari: »Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, ne pridete v nebeško kraljestvo« (Mt 5,20). Nihče ne more priti v nebeško kraljestvo, če se bo zanašal samo na svojo moč, na svoja dela in svojo vero. Nebeškega kraljestva si ne zaslužimo s pridnim izpolnjevanjem zapovedi, ampak ga lahko le sprejmemo kot dar življenja. Sprejemamo pa ga lahko le takrat, če priznavamo, da nismo bogovi, ampak Božji otroci, da nismo popolni, ampak potrebujemo drugega, da lahko napredujemo v veri in se bo rimo s svojimi človeškimi slabostmi.

Škofje se zavedamo, da s sinodo, ki smo jo začeli lani, nismo odpravili ali nadomestili vseh dosedanjih načrtov in prizadevanj za prenovo Cerkve, ampak jim želimo dati novega zagona. Poglobiti namreč želimo svoje zavedanje o nas samih, o tem, kaj in kdo smo Cerkev in kakšno je naše poslanstvo v tem konkretnem času in prostoru.

Klicati Svetega duha

Dragi bratje in sestre, papež Frančišek se ne utrudi poudarjati, da je glavni voditelj in usmerjevalec sinode Sveti Duh. O prepoznavanju Svetega Duha govori apostol Pavel danes v berilu. Slišijo ga tisti, ki ga z ljubeznijo iščejo. Modrim tega sveta je namreč težko razumeti, da Bog ljubi človeka in vztraja ob njem, tudi če ga ta prezira in žali. Kot pravi Pavel Korinčanom, se takemu Bogu eni posmehujejo, ker ne stopi s križa in ne pokonča svojih zasramovalcev, drugi se pohujšujejo, ker se daje v roke grešnikom in onečašča svetost Edinega in Vsemogočnega (prim. 1 Kor 1,23).

Vendar jih Pavel na nek način tudi zagovarja, ko pravi, da Jezusa gotovo ne bi križali, ko bi poznali, kdo Bog je in kakšen je njegov načrt za človeka. To spoznanje presega človeške moči, saj pravi Pavel: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2,9). Samo Sveti Duh, ki prihaja od Očeta, ki »preiskuje vse, celo Božje globine« (v. 10), nas lahko uči o tej resnični podobi Boga in njegove Cerkve. Zaslišali ga bomo, ko ga bomo klicali, ko bomo vztrajali z Božjo besedo, ko bomo iz vere in hvaležnosti delali vsaj majhne korake ljubezni.

Dragi verniki, škofje vas na začetku postnega časa spodbujamo, da poživimo svojo odločitev, da želimo biti živi člani občestva Cerkve, v katero smo bili vcepljeni s svetim krstom. Moč tega občestva ni človekova popolnost, ampak Kristus in novo življenje, ki je sad njegove daritve na križu. Poti prenove ne more nihče uspešno hoditi sam. Povezuje nas vera v Boga Očeta, ki nas ljubi; povezuje nas Sveti Duh, ki nam ga daje Oče, da bi lahko živeli njegove darove; in povezuje nas naša prošnja, da bi se prepoznali kot njegovi ljubljeni sinovi in hčere. AMEN.

Vaši Škofje

---

Vsaka zapoved v resnici postane zahteva ljubezni

»Dragi bratje in sestre,
v bogoslužju današnje nedelje nadaljujemo z branjem Jezusovega tako imenovanega 'govora na gori', ki je zapisan v petem, šestem in sedmem poglavju Matejevega evangelija. Po Blagrih, ki so Jezusov program življenja, je Jezus razglasil novo postavo, svojo Toro, kakor jo imenujejo naši bratje Judje. Saj naj bi Mesija res moral ob svojem prihodu prinesti dokončno razodetje postave. In prav to je Jezus razglasil: »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit«, potem se je obrnil k svojim učencem in dejal: »Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo (Mt 5, 17.20).«  Toda v čem je ta 'polnost' Kristusove postave ter ta 'večja pravičnost', ki jo On zahteva?

Jezus je to razložil z vrsto nasprotij med starodavnimi zapovedmi in načinom, ki ga je On prestavil. Vsako nasprotje začne: »Slišali ste, da je bilo starim rečeno ...« in nato zatrdi: »Jaz pa vam pravim ...«. Kot na primer: »Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo« (Mt 5,21-22). Šestkrat je Jezus tako rekel. Tak način govorjenja je na ljudi naredil velik vtis in jih prestrašil, saj je namreč s tem: »jaz pa vam pravim«, vzel za svoje avtoriteto Boga, ki je vir postave. Jezusova novost je v tem, da On napolni zapovedi z Božjo ljubeznijo, z močjo Svetega Duha, ki prebiva v Njem. Tudi mi se lahko po veri v Kristusa odpremo delovanju Svetega Duha, ki nas bo usposobil za življenje po božji ljubezni. Saj vsaka zapoved v resnici postane zahteva ljubezni.

Jezusova novost je v tem, da On napolni zapovedi z Božjo ljubeznijo, z močjo Svetega Duha, ki prebiva v Njem.

Vse se namreč združijo v edino zapoved: Ljubi Boga z vsem srcem in ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Sv. Pavel je zapisal: »Polnost postave je ljubezen« (prim. Rm 13,10). O tej zahtevi se lahko vprašamo tudi ob nesrečnem primeru štirih romskih otrok, ki so umrli prejšnji teden na obrobju Rima, v njihovi pogoreli hiši, ali ne bi mogla bolj bratska ter solidarna družba, bolj dosledna v ljubezni, bolj krščanska, preprečiti ta tragični dogodek. To vprašanje je namenjeno tudi drugim bolj ali manj znanim bolečim dogodkom, ki se vsakodnevno dogajajo v naših mestih, v naših deželah.

Dragi prijatelji, gotovo ni naključje, da se prva Jezusova velika pridiga imenuje: »Govor na gori«. Mojzes se je povzpel na goro Sinaj, kjer je prejel od Boga Postavo, ki jo je ponesel izvoljenemu ljudstvu. Jezus je namreč sam Božji Sin, ki je prišel iz nebes, da nas povede v nebesa, na nivo plemenitosti Boga, na pot ljubezni. Še več, On sam je ta pot: s tem, ko bomo hodili za Njim, bomo uresničevali Božjo voljo in vstopili v njegovo Kraljestvo, v večno življenje. Samo eno ustvarjeno bitje je že prispelo na vrh gore: Devica Marija. Zaradi povezanosti z Jezusom, je njena pravičnost popolna. Zaradi tega ji vzklikamo: Speculum iustitiae (Ogledalo pravičnosti). Izročimo se ji, da vodi naše korake v zvestobi Kristusovi postavi.

(Benedikt XVI., Angelus, 13. februar 2011)