Vse več držav se sooča z nižjo stopnjo rodnosti. Tesnobe glede premajhne populacije vse pogostejše

Morda nas bega, da strahovi pred krizo premajhne populacije naraščajo, medtem ko se je svetovno prebivalstvo v samo 50 letih več kot podvojilo, svetovna stopnja rodnosti pa ostaja nad tako imenovano nadomestno stopnjo 2,1 rojstva na žensko. Toda glede na to, da približno dve tretjini svetovnega prebivalstva živita v državah oziroma na območjih s podnadomestno stopnjo rodnostjo, vse več držav pa se sooča z nižjo stopnjo rodnosti, so tesnobe glede premajhne populacije vse pogostejše, lahko preberemo na spletni strani Sklada Združenih narodov za prebivalstvo. 

Po vsem svetu je rodnost padla s povprečno 5 rojstev na žensko leta 1950 na 2,3 rojstva na žensko leta 2021, kar kaže na vedno večji nadzor, ki ga posamezniki – zlasti ženske – izvajajo nad svojim reproduktivnim življenjem. Skupna rodnost naj bi do leta 2050 padla na 2,1 rojstva na žensko.

Danes je edina regija na svetu, za katero se pričakuje, da bo v kratkem (med letoma 2022 in 2050) deležna splošnega zmanjšanja prebivalstva, Evropa, v kateri se pričakuje 7-odstoten upad. Prebivalstvo drugih regij – v Srednji, Južni in Jugovzhodni Aziji, Latinski Ameriki in na Karibih ter v Severni Ameriki – bo predvidoma še naprej naraščalo, vendar bo doseglo svoj vrh pred letom 2100. 

France sees lowest birthrate since WW2.

Follow: @AFpost pic.twitter.com/F7LsWPAYBp

— AF Post (@AFpost) January 17, 2024

Stopnje rodnosti pod ničlo so v mnogih delih sveta obstajale od 70. let 20. stoletja brez spremljajočega upada skupnega števila prebivalcev, in sicer ker se mnoge od teh držav soočajo z neto priseljevanjem. Dejansko naj bi v naslednjih nekaj desetletjih migracije postale edino gonilo rasti prebivalstva v državah z visokim dohodkom. 

Razlogi za upad rodnosti 

Povečana dostopnost in učinkovitost kontracepcije je ženskam omogočila preprečevanje neželenih nosečnosti. Poleg tega so izboljšane možnosti preživetja otrok, naraščajoč delež žensk v delovni sili, premajhno zanašanje na otroke za varnost v starosti in pomisleki glede kakovosti družinskega življenja skupaj zmanjšali število otrok, ki si jih ženske želijo. Stopnja porok se zmanjšuje, poroka pa se sklene v poznejši starosti ali pa je pogosto motena zaradi ločitve. Tudi to so dejavniki, ki omejujejo število rojenih otrok. 

Obstaja tudi več dejavnikov, ki vplivajo na plodnost in vodijo do povečanja neplodnosti moških in žensk, npr. življenjski slog, porast spolno prenosljivih bolezni, porast debelosti in okoljski dejavniki, povezani z urbanizacijo in urbanim načinom življenja. Poleg tega obstajajo socialno-ekonomski dejavniki, zaradi katerih ženske in pari odlašajo z rojstvom otrok. Pomanjkanje cenovno dostopnih stanovanj, prožnih delovnih mest za ženske s krajšim delovnim časom ter cenovno dostopnega in javno financiranega varstva otrok so prispevali k trenutni nizki stopnji rodnosti. Pari oziroma ženske odlašajo z osnovanjem družine, to pa privede do resničnega zmanjšanja ravni njihove plodnosti zaradi staranja jajčnikov in s tem povezanih razlogov, ki vodijo do zmanjšane možnosti zanositve. 

Še en pomemben dejavnik za upadanje rodnosti, vsaj v ZDA, je vse bolj individualističen etos, ki vključuje selitev staršev v države, ki so daleč od otrok, da bi se »upokojili«, in otroke, ki starše zapuščajo v domovih za ostarele, da bi se izognili odgovornosti. Ta miselnost »najprej jaz« je nadomestila tradicionalnejše družinske in skupnostne vrednote. Zanimanja za poroko in starševstvo je vse manj, zlasti med mladimi odraslimi, tudi tistimi, ki so finančno preskrbljeni. Mlade ženske in moški ne želijo žrtvovati časa in sklepati kompromisov glede svojega življenjskega sloga, kot to zahtevajo otroci. 

»To vse manjše zanimanje za otroke je posledica treh generacij zmedenih komercialnih in feminističnih sporočil, ki vztrajajo, da je kariera pomembnejša od družine. To je tudi posledica sodobnega pojmovanja, da materinstvo pravzaprav ni delo oziroma da je nekako manj vredno od kariere zunaj doma. Nekako nam je uspelo prepričati generacijo, da je delo za korporacijo od 9.00 do 17.00 plemenitejše od vzdrževanja in negovanja človeškega življenja«, trdi Erica Komisar, psihoanalitičarka in strokovnjakinja za starševsko usmerjanje. 

Po drugi strani, kot piše Fraser Nelson v prispevku na The Spectator o razpravi o padajoči rodnosti in njenih posledicah, »so različne ženske v občinstvu lepo povedale, da so pod statističnim mikroskopom. Kaj pa pomanjkanje moških, pripravljenih ustvariti družino? Preveč je moških fantov, ki igrajo videoigrice in raztegujejo brezskrbno obdobje svojega življenja pred prihodom otroškega vozička v vežo. Ženske potrebujejo moške, ki lahko svoje ›sranje‹ držijo skupaj. Bistvo je, da je nepošteno vso krivdo pripisati ženskam, če družba iz različnih razlogov ne dela primernih moških.«

Vedno bolj globalen problem