Zdravniki jasni glede evtanazije: Mi zdravimo, ne ubijamo pacientov

Poznamo različne dileme, povezane s končevanjem življenja, in na mnoge prakse, ki imajo v nekem trenutku družbeno soglasje, danes gledamo kot na kriminalna dejanja. Evgenika je denimo imela družbeno soglasje, pri njej so sodelovali zdravniki, je v začetku novinarske konference zdravniške stroke glede evtanazije karikirala predsednica zdravniške zbornice dr. Bojana Beović.

Zdravniki so jasni, pri vprašanju pomoči pri samomoru oz. medicinske usmrtitve na zahtevo, imenovane tudi evtanazija, gre za odločitev celotne družbe in ne zgolj zdravniške stroke. Se pa zdravniki dnevno pri svojem delu soočajo s trpljenjem in umiranjem ljudi, zato imajo vpogled v to vprašanje in so dolžni svoja razmišljanja posredovati ljudem in družbi, da bodo dobro informirani, ko bo prišlo do odločanja o teh temah.

Predstavili so mnoge skrite pomisleke, ki jih prinaša zakonski predlog, ki ga je v javnost posredovalo društvo Srebrna nit.

Srebrna nit v izjavi ob svojem predlogu zakona zagovarja, da želijo varovati pravico do avtonomije posameznika tudi glede lastne smrti, pri tem pa naj bi se opirali na ureditve držav, kjer je usmrtitev na zahtevo že uzakonjena. Prepričani so, da zakon vsakomur omogoča varen in dostojanstven konec življenja v krogu najbližjih, na kraju in v času, ki si ga izbere pacient.

A da pri tem nepovratnem postopku ni vse tako rožnato, kot prikazujejo predlagatelji, so prepričani zdravniki, ki bi te postopke bili primorani izvajati.

Slovenski predlog možnost usmrtitve na zahtevo širi do takšne mere kot noben drug zakon na svetu

Zdravnik in pravnik dr. Peter Golob opomni na tri pristope, ki so jih na tem področju ubrale države, ki so legalizirale oblike umetnega končanja življenja na zahtevo. Švica, Nemčija in Avstrija predvidevajo pomoč pri samomoru, kjer dejanje izvede bolnik sam, medtem ko Belgija, Nizozemska in Luksemburg omogočajo usmrtitev na zahtevo z opredeljenimi poklicnimi skupinami (zdravniki, medicinske sestre, farmacevti), ki postopek smejo izvesti, niso pa ga dolžni.

Samo ena evropska država (Španija) ima podoben pristop, kot ga predvideva predlog zakona Srebrne niti, da je zdravstveno osebje dolžno izvajati usmrtitve na zahtevo. Tudi v Španiji pa takšno ureditev še presoja Ustavno sodišče, saj je ureditev sporna z več vidikov.

Slovenski predlog povrh tudi najširše določa možnosti, kdo vse je do usmrtitve upravičen ter odpira polje subjektivnega dojemanja trpljenja do te mere, kot ne predvideva noben drug zakon na svetu, še opozarja dr. Golob.

Dr. Urban Vrtačnik opozarja na pomanjkanje pravnih analiz ter širše družbene razprave o vprašanjih kot je nedotakljivost in svetost življenja ter kako predlagane spremembe vplivajo na druge ustavne pravice.

Družinski zdravniki: Ne želimo sodelovati pri zaključevanju življenja bolnikov, ki smo jih zdravili celo življenje

Dr. Marija Petek Šter je predstavila vidik družinskih zdravnikov, ki bi v primeru sprejetja predlaganega zakona usmrtitve na zahtevo izvajali. Vsak družinski zdravnik ima nekaj neozdravljivo bolnih bolnikov – gre za bolezni, ki jih s trenutnim znanjem nismo zmožni zdraviti. Samo 3-4 % teh bolnikov je takšnih, ki bi si želeli pomoč pri končanju življenja, sama pa, kot pravi, takšnega bolnika še ni imela.

Družinski zdravniki s svojimi bolniki skozi leta in desetletja vzpostavijo dober odnos in spoštujejo njihovo avtonomijo, dodaja Petek Šterova, a avtonomijo imajo tudi zdravniki. In zdravniki so tisti, ki so te bolnike zdravili vse življenje, zato ne želijo biti tisti, ki bodo ta življenja zaključevali. Čeprav ne nasprotujejo apriorni možnosti, da bolnik konča svoje življenje, pa ne sprejemajo, da to dejanje pade na njihova pleča.

Na pomen paliativne oskrbe, ki bi se v primeru uzakonitve usmrtitve na zahtevo potisnila v ozadje, je opozoril dr. Jernej Benedik in dodal, da je še veliko treba postoriti pri odpravi predsodkov glede paliativne oskrbe. Bolnik namreč v paliativni oskrbi ni prikrajšan za nobeno obliko zdravljenja, le te pa se izbirajo tako, da ima bolnik največjo kakovost življenja.

Kot je dejal, imajo mnogi njihovi bolniki strah pred trpljenjem, ko pa se zavedajo celotnega delovanja paliative, pa moči skupaj z zdravstvenim osebjem usmerijo v oskrbo.

Kako preprečevati samomor, če ga družba dovoljuje?

Psihiater dr. Borut Škodlar je izpostavil še tri velike težave, ki jih prinaša legalizacija samomora s pomočjo in medicinske usmrtitve. Družbo sprašuje, katere so tiste oblike duševnih stisk, pri katerih pride v poštev končanje življenja in kako neko stanje proglasiti za ireverzibilno.

Iz kliničnih izkušenj namreč opozarja, da duševne krize nastopijo v valovih in takšna stanja niso dokončna. Kasneje, ko val mine, mine tudi želja po samomoru in na odločitve iz tistega časa človek nato gleda drugače. Kot tretje pa dodaja, da takšna zakonodaja zdravnikom jemlje vzvode za preprečevanje samomora in pomoč ljudem, da premagajo stiske stanja samomorilnosti.

V državah, kjer je podobna ureditev že v veljavi, beležijo porast mladih z duševnimi stanji, ki jih razglasijo za ireverzibilne, kar je vsekakor apel za široko razpravo. Ljudi bi morali pred tem zaščititi, je prepričan Škodlar, a zakon varovalk za to ne predvideva.

Pritisk na obrobne skupine

Strokovnjak medicinske etike dr. Matjaž Zwitter je opozoril, da so možnosti končanja življenja v primeru neznosnega trpljenja naklonjeni predvsem zdravi in mladi ljudje, zdravniki pa temu nasprotujejo, pri čemer gre za izrazito poenostavljanje vprašanja.

Na prvi pogled se zdi, da imamo neko zelo majhno skupino ljudi v neznosnih mukah, ki bi radi končali svoje življenje, in vse ostale, ki se jih to ne tiče, kar pa ne drži. Okrog te majhne skupine je ogromna skupina kroničnih bolnikov in drugih ljudi na obrobju družbe, ki bi nenadoma začutila ogromen pritisk, naj se umaknejo iz življenja. Prav naloga zdravnikov pa je, da te ljudi ščitimo, opozarja dr. Zwitter.

Ob tem dodaja, da je demokracija tudi spoštovanje pravic manjšine in v primeru, da bi vprašali invalidske organizacije, organizacije pacientov in paliativno medicino, bi dobili bistveno drugačen odgovor.

Namesto tega pa je bil zakon pripravljen brez sodelovanja zdravstvene stroke, ki pa se ji nalaga spisek nalog. Po Zwitterjevih besedah je tudi način priprave tega zakona povsem edinstven; na Nizozemskem denimo razprava med zdravniki, kako pomagati ljudem ob koncu življenja, potekala celo desetletje, preden so sprejeli takšen zakon. Pri nas te razprave ni bilo.

Zanašanje na nekaj zdravnikov

Predlagatelji se opirajo na približno 15 zdravnikov, ki podpirajo takšno ureditev, pri čemer je med temi petnajstimi nekaj takih, ki zadevo podpirajo načelno, ne bi pa drugemu vzeli življenja, nekaj takšnih, ki bi po tehtnem premisleku to storili svojemu lastnemu pacientu, skoraj noben pa ni tak, ki bi to naredil nekemu tujemu pacientu.

Zdravniki zato predlagajo, da se vrnemo na začetek in opravimo poglobljeno razpravo, kjer bo v ospredju tudi avtonomija zdravnika, ter da se naslovi tudi druga vprašanja ob koncu življenja, kot je denimo nepotrebno podaljševanje življenja z nesmiselno intenzivno terapijo.

Ugovor vesti, edini izhod, ki pa ni brez problemov

Zakon sicer predvideva ugovor vesti, a bi zdravnik, ki ga uveljavlja, še vedno bil dolžan iskati drugega zdravnika, ki ne uveljavlja ugovora vesti. Zakon pa na splošno predvideva obvezo izvajanja evtanazije, kar sicer ni redna praksa v tujini. Večinoma je praksa taka, da je dejanje dovoljeno, nihče pa ni dolžan, da ga opravi.

Zdravniki opozarjajo, da je zakon slab, in upajo, da ne bo sprejet v takšni obliki, kot je zapisan, ne želijo pa imeti enotnega stališča. Njihov namen je čim boljša informiranost ljudi, ki bodo o tem vprašanju odločali, je še zaključila dr. Beovićeva.

Na še več drugih problemov, ki se jih tokrat niso dotaknili, pa so zdravstveni in pravni strokovnjaki opozorili že konec aprila. Njihova opozorila najdete v članku na portalu Iskreni.