Andrej Lokar: »Progresizem hoče ustvariti svet, v katerem bodo vladale agencije in nevladne organizacije«

Intervju: Andrej Lokar, prevajalec, publicist in družbeni kritik

Verjamem, da vas večina bralcev Domovine že pozna – ste prevajalec, pisatelj, politični filozof, publicist, scenarist, urednik ... tudi soustanovitelj Kulturno-umetniškega društva KUD KDO, urednik spletne revije KDO? in urednik založbe Kulturno-umetniškega društva KUD KDO. Sem kaj izpustila? Kako bi se sami opisali in s čim se trenutno najbolj aktivno ukvarjate? Pred kratkim je vaše društvo v Budimpešto povabila madžarska vlada – o čem ste govorili?

Ne vem, ali bralci Domovine poznajo delovanje Kulturno-umetniškega društva KUD KDO, založbe KDO?, spletne revije za umetnost in kulturo KDO? ter spletne revije za politično filozofijo Anamnesis, saj doslej ta medij ni pokazal pretiranega zanimanja za naše delo. Težko je opisati samega sebe, ker se fokus posameznikovega delovanja spreminja tudi glede na trenutne razmere. Zato bi bilo najbrž najustrezneje, če poskusimo najprej opredeliti te razmere.

Odločitev na plebiscitu je ob prekinitvi z zločinskim komunističnim režimom pomenila tudi sklep Slovencev, da se civilizacijsko umestijo na Zahod in da se odcepijo od Balkana. S tem so Slovenci potrdili to, kar v bistvu že so. Vendar, silno poenostavljeno, je to pomenilo predvsem dvoje: a) polnopravno članstvo v nekem civilizacijskem kontekstu, ki je v globoki krizi; b) ob številnih prednostih in vrlinah tudi prevzem prvin Zahoda, ki niso najbolj privlačne. Zaradi vsega omenjenega je tudi slovenska kultura, to se pravi utripalka naše narodne biti, prešla v obdobje hude krize, ki se kaže predvsem kot kriza individualne ter kolektivne identitete. Ker sem prepričani konservativec in pripadam tako imenovani »novi desnici«, pač menim, da ponuja konservativizem nek odgovor na omenjeno krizo. Zaradi vsega tega svojo nalogo vidim predvsem v tem, da storim, kar je v moji moči, da Slovenci to krizo prebrodimo tako kulturno kakor politično. S tem je bilo tudi povezano predavanje, ki sem ga imel v Budimpešti: zaradi vse večje »problematičnosti« širšega geopolitičnega in civilizacijskega konteksta (beri: EU), v katerem smo se znašli, se pri srednjeevropskih državah in narodih čedalje bolj pojavlja želja po centripetalnem povezovanju tega območja, po iskanju skupnih korenin v preteklosti in tudi skupnih ciljev za prihodnost. Zato sem tudi predaval o Srednji Evropi in o možnosti osnovanja nekega koherentnega srednjeevropskega konservativizma.

Teh tem se bova nekoliko dotaknila v nadaljevanju. Kakšen je odnos ministrstva do vašega društva? Večkrat sem zasledila podatek, da se je ta z nastopom aktualne vlade oziroma s prihodom aktualne ministrice za kulturo Aste Vrečko poslabšal. Mi lahko bolj točno razložite, kaj se je zgodilo?

Zgodilo se je to, da so se z volitvami, ki jih je slovenska desna sredina izgubila skoraj plebiscitarno (o vzrokih za to žal še ni opravila ustrezne analize), na oblast povzpele politične sile, med katerimi je samo stranka Levica neposredno zainteresirana za kulturo. Njeno zanimanje za kulturo pa je v skladu z njeno ideološko naravnanostjo. Kulturo v najširšem pomenu (od oglaševanja do filozofije, zgodovine in visoke umetnosti) razume predvsem kot delovanje, ki ga je treba podrediti emancipaciji človeka in družbe. Vse to je seveda posledica ekstremne sekularizacije zahodne civilizacije in posledičnega antropocentrizma kot njene temeljne drže. V konkretnih razmerah so se zahodne progresistične sile znašle pred sledečo dilemo: a) kako prikriti svoje sprejemanje izrazito neprogresističnih stališč na gospodarskem področju; b) kako kot (kljub neiskreno deklarirani demokratičnosti) bistveno revolucionarne sile politično preživeti znotraj nekega nerevolucionarnega političnega konteksta, a kljub temu ohraniti svojo revolucionarnost. Področje kulture ponuja neko idealno nišo, v kateri te sile lahko politično aktivno preživijo tudi onkraj pravil, ki jih določa sistem, v katerem živimo. In to na področju, kjer lahko prek svojega delovanja izsilijo radikalne politične spremembe, ne da bi pri tem omenjene sile morale prevzeti tveganje strankarskega političnega angažmaja (v katerem naposled prevlada volja volivcev). Samoumevno je, da je ob prevzemu oblasti morala slovenska politična levica te niše počistiti vseh elementov, ki niso sodili v omenjeni okvir. Mi smo pač sodili med tiste, ki jih je bilo treba likvidirati. Pri tem so kanonični kulturni kriteriji nekaj povsem postranskega. Lahko navedem primer iz našega delovanja na področju glasbe, te najmanj ideološke izmed vseh umetniških zvrsti: z neznanskim naporom nam je v zadnjih treh letih uspelo organizirati ciklus sakralne klasične glasbe »Sacrum convivium« v ljubljanski stolnici. To nas je stalo ogromno let dela in truda, vse smo delali na lastne stroške. Priredili smo nekaj vrhunskih koncertov. Ministrica Vrečkova je vse to z brezobzirnostjo barbarskega birokrata čez noč ukinila. Pisal sem ji in od nje nisem nikoli prejel nobenega odgovora, razen nekaj nesramnih mejlov s strani njene tajnice, ki je med drugim kandidirala za stranko Levica v Velenju.

V nadaljevanju o spornem delovanju ministrice Aste Vrečko, JAK in še čem - preberite kot naročniki.