Begunci kot priložnost

Kdo bi si ob odpiranju šampanjca ob vstopu v 2. tisočletje mislil, da bo Evropa na začetku 21. stoletja osamljena oaza miru, okoli katere bodo gorela vojna žarišča, njene meje pa se bodo šibile pod težo izziva beguncev? Takšna zelo poenostavljena slika stare celine – ker ne upošteva niti nacionalnega požara na domačem dvorišču v Ukrajini niti socialnoekonomskega pogorišča v lastni zibelki v Grčiji – je duševni potret Evrope, ki pritiska na evropsko zavest in nas navdaja z različnimi občutji: s strahom in negotovostjo, pa tudi s pogumom in upanjem.

Klici k solidarnosti

Moralne in politične avtoritete, ki prebivajo v najvišjih nadstropjih naše družbene zgradbe – višje, ko si, dlje in bolj jasno naj bi videl – so se poenotile, da se mora Evropa na begunsko krizo odzvati na način, ki v ospredje postavlja človekovo dostojanstvo.

Poziv papeža Frančiška, da naj vsaka evropska župnija sprejme begunsko družino, pomeni konkretno priložnost za evropske kristjane, da se namesto za zapiranje v geto odločijo za misijonarski pogum nove evangelizacije. Poziv prvega med Evropejci Junckerja, da »odrivanje čolnov s pomolov, zažiganje begunskih taborišč ali odvračanje pogleda od revnih in nemočnih ljudi ni Evropa,« pomeni trkanje na vest evropskih politikov k sprejetju solidarnostnih zavez, ki so se jim do sedaj spretno izogibali. Oba, papež in prvi komisar, se srečata v viziji reševanja begunske problematike, ki ne razlikuje med pripadniki različnih veroizpovedi in ki postavlja v ospredje človeka.

Strah ali pogum?

Gledano nazaj je potrebno priznati, da si je Evropa kot celota predolgo zatiskala oči pred umazano sirsko državljansko vojno in begunsko problematiko, ki jo je le-ta napovedovala. To, kar v teh tednih doživljamo kot nenadno ogroženost evropskih zunanjih meja, se je dolgo pripravljalo. Zdaj smo Evropejci po eni strani soočeni z lastno slabo vestjo, po drugi strani pa z notranjim klicem k sočutju do bližnjega, ki je v stiski. Če nas prvo duši in pasivizira, nas drugo opogumlja za dejanja, ki utegnejo naveličani in samozadostni Evropi povrniti vsaj nekaj tiste življenjske moči, ki jo je v desetletjih po drugi svetovni vojni žal izgubila.

Nemci, ki nam jih slovenski mediji v zadeva Evrope praviloma slikajo kot hladne, brezčutne in preračunljive, so bili prvi, ki so zmogli toliko širine srca, da so množice begunce sprejeli z veseljem in tolažbo. Niso ostali pri strahovih, da pomenijo begunci temeljito preobrazbo načina življenja in kulture, kot ju poznamo, da narodna gospodarstva in socialni modeli takega pritiska ne bodo zdržali, da odpiramo vrata islamskim skrajnežem, celo teroristom.

Vsi ti pomisleki seveda niso sad domišljije prenapetežev in koreninijo globoko – v zgodovini spopadov med krščanskim zahodom in muslimanskim vzhodom, pa tudi v novodobnih izkušnjah verske netolerance in nasilja v islamskih državah. Strahovi so utemeljeni in legitimni, vendar so slabo izhodišče za oblikovanje prihodnjih politik soočenja s stvarnostjo. Lahko so varovalo, da se k vprašanju beguncev pristopa razumno, ne smejo pa biti predpostavka, na kateri se gradi evropsko identiteto.

Izziv za evropsko vizijo prihodnosti

Jasno je tudi, da Evropa ne more sprejeti vseh, ki trkajo na njena vrata. Vsaj ne v tako zgoščenem času in brez predhodne priprave. Bližnjevzhodne in afriške krize ne bodo minile čez noč, begunci pa ostajajo naša moralna odgovornost, ki presega zgolj evropske meje. Razlikovanje med begunci, ki iščejo varno, in migranti, ki iščejo boljše življenje, je ob tem zelo pomembno in zahteva različne pristope, ne sme pa biti izgovor, da se vse daje v isti koš. Bolj kot pavšalne ocene, ki lahko vodijo tudi v nevarne sodbe drugih in drugačnih, so pomembne konkretne rešitve, ki na evropski ravni krepijo skupno azilno politiko, dosledno spoštovanje schengenskih meja, obenem pa ne pomenijo bega pred težavami in zahtevajo solidarnost med državami članicami.

Bolj kot kaj drugega, je v takšnih časih na preizkušnji evropska vizija človeka. Temelji moderne Evrope so bili res položeni v zavesti o človekovem dostojanstvu, vendar v zadnjih dveh desetletjih na to radi pozabljamo ali celo zavestno spregledamo. Kdo ve, morda so prav begunci naša priložnost, da izbira življenja ponovno dobi prednost pred našimi egoizmi in zahodnjaškim materializmom.