Bejž če vejdš tokrat v Keniji: misija prekrivanja strehe uspela že tridesetič

Na Pivškem dobrodelnost ne popušča. Prav nasprotno. Širši javnosti morda nekoliko manj poznana, a na Notranjskem in Primorskem toliko bolj cenjena skupina prijateljev Bejž če vejdš že 25 let pomaga prekrivati strehe pomoči potrebnim, in to tako doma kot na tujem. Letos so v mestu Kitale v Keniji prekrivali streho srednje šole, ki nastaja pod okriljem tamkajšnjih uršulink. Kljub velikemu delu, katerega stroške v celoti krijejo sami, v skupini ostajajo skromni. »Prispevali smo samo majhen delček k lepoti misijona,« je v pogovoru za Domovino dejal sodelujoči v projektu, pivški župnik Marjan Škvarč.

Bejž če vejdš. Pobegni, če lahko. Zanimivo ime vaše dobrodelne skupine. Od kod ideja zanjo in kdo naj pred kom beži?

Gre za skupino prijateljev, ki smo sposobni narediti drug drugemu veselje, pa tudi drug drugemu pomagati na različne načine. Povezana skupnost prijateljev je tista, pred katero bežijo problemi. V tem duhu smo tudi spoznali, da lahko težave rešujemo tudi širše in organizirano priskočimo na pomoč ljudem v stiski.

Koliko ljudi šteje skupina in od kod pobuda, da združite moči v pomoči soljudem?

Nikoli se ne preštevamo. Skupina je velika. Dobrodelnih akcij v domačem okolju se včasih udeleži tudi do 20 ljudi, v tujino pa nas gre manjše število, običajno okrog dvanajst, kar je optimalno za urejanje potovanja in dela. Pobuda za pomoč ljudem v stiski je prišla prav iz spoznanja, da smo kot prijatelji sposobni narediti nekaj konkretnega za druge. Namesto da darujemo denar ob kaki katastrofi, raje izberemo eno družino, ki ji fizično postavimo streho nad glavo. Pri tem nam je v ponos, da na potrebo odgovorimo hitro, konkretno in da vsi objekti, ki smo jih postavili, služijo svojemu namenu.

Namesto da darujemo denar ob kaki katastrofi, raje izberemo eno družino, ki ji fizično postavimo streho nad glavo.

Že več kot četrt stoletja ste dobrodelni, začelo pa se je po potresu v Drežniških Ravnah. Kje vse ste od takrat popravljali strehe?

Naša želja je, da bi vsako leto postavili eno streho v domačem okolju, eno pa v tujini. Žal je zadnja leta v Sloveniji veliko ujm in neurij, pri čemer pride do poplav ali pa poškodb na strehah. Pa tudi kar nekaj požarov smo imeli v bližini.

V zadnjih letih smo letno pomagali dvema do trem družinam v Sloveniji, ob tem pa pripravimo en projekt v tujini. Bili smo na Slonokoščeni obali, v Vietnamu, Peruju, Kirgiziji, Ugandi, Nepalu, Indiji, na Andamanskih otokih, na Kosovu, Madagaskarju, v Petrinji na Hrvaškem, v Mehiki, Braziliji, Turčiji in letos v Keniji.

Kako ste prišli na zamisel, da bi svojo dobrodelno dejavnost razširili v tujino? Po kakšnem ključu izbirate lokacije?

Ob deseti obletnici delovanja smo se prvič odločili za tujino. Od takrat navezujemo stike z našimi misijonarji in v glavnem na njihovo pobudo postavimo objekt v misijonih. Izjema je bilo naše sodelovanje z budisti in hindujci; tako smo postavili ambulanto v begunskem taborišču za Tibetance v Nepalu ter v sodelovanju z dr. Sujit Brahmochary, voditeljem indijske dobrodelne organizacije Institute for Indian Mother & Child, naredili betonsko streho na šoli v enem od najbolj revnih predelov podeželja v okolici Kalkute.

Vsaka misija, sploh tiste v tujini, je povezana s precejšnjimi stroški. Kako jih pokrijete in kakšna je vaša izkušnja, ko gre za dobrodelnost Slovenk in Slovencev?

Nekaj sredstev darujejo posamezniki, vsako leto se odzove kak donator z večjim zneskom, glavni sponzor pa je Občina Pivka. Prva leta smo organizirali dobrodelne koncerte, zdaj pa poskušamo del sredstev zbrati na različnih predstavitvah po župnijah ali drugih skupnostih, ki nas povabijo. Slovenke in Slovenci znamo biti zelo solidarni, še posebej takrat, ko jasno predstaviš potrebo in daš zagotovilo, da bodo vsa zbrana sredstva porabljena namensko za določen projekt. Stroške potovanja in bivanja članov skupine pa pokrije vsak član zase. Tako gredo vsa zbrana sredstva zares za namen, za katerega so bila zbrana.

Slovenke in Slovenci znamo biti zelo solidarni, še posebej takrat, ko jasno predstaviš potrebo in daš zagotovilo, da bodo vsa zbrana sredstva porabljena namensko za določen projekt.

Od kod ideja za misijo v Keniji? Katero streho ste prekrivali tam?

Lani je bila v Keniji sestra Jana Rovtar, uršulinka. Prosili smo jo, naj se pozanima o trenutnih potrebah na postojankah sester uršulink. V Keniji deluje skupnost sester uršulink, ki so domačinke. Na desetih postojankah po Keniji deluje 40 sester. Skrbijo za šole, sirotišnice, ambulante … S pomočjo sestre Jane smo navezali stik s sestrami v mestu Kitale in počasi začeli načrtovati obnovo objekta, ki bo služil nastanitvi osebja za srednjo šolo. V mestu Kitale imajo uršulinke osnovno šolo z 800 otroki; z našo pomočjo bodo dejavnost lahko razširile in odprle tudi srednjo šolo.

V mestu Kitale imajo uršulinke osnovno šolo z 800 otroki; z našo pomočjo bodo dejavnost lahko razširile in odprle tudi srednjo šolo.

Kako so vas sprejeli domačini? So vam priskočili na pomoč in kako je to videti v primerjavi z odzivom pri nas, v Sloveniji?

Domačini so bili presenečeni nad hitrostjo in kakovostjo našega dela. Delamo seveda z modernim orodjem in na svoj način. Zelo moram pohvaliti sestre, ki so nas sprejele z veliko gostoljubnostjo, poskrbele za hrano in nastanitev. Pri delu nismo potrebovali pomoči domačinov, smo pa postali veliki prijatelji z vsemi, ki so delali v kuhinji ali pa skrbeli za prevoze. Izkušnje v Sloveniji so zelo različne. Ponekod sosedje priskočijo na pomoč, drugje pa se vsi umaknejo in opazujejo od daleč.

S kakšnimi izzivi ste se srečevali pri projektu v smislu kulturnih in jezikovnih razlik?

V Keniji je poleg svahilija uradni jezik angleščina, tako da nismo imeli težav s sporazumevanjem. Sestre uršulinke so bile zelo kompetentne in odzivne tako pri pripravi projekta kot tudi med našim delom. Zelo dober občutek je, ko imaš resnega in delavnega sogovornika. Dosti težje je bilo lani v Turčiji, kjer znajo zelo redki poleg turškega še kak drugi jezik in smo imeli kar težave s sporazumevanjem.

Lahko izpostavite kakšen trenutek, anekdoto, ki vam bo najbolj ostala v spominu?

Zanimivo je bilo naše potovanje iz Nairobija v Kitale. Vožnja je trajala 12 ur. Iz Nairobija je proti severu speljana samo ena cesta, ki povezuje Mombaso, ki je glavno pristanišče na vzhodni obali Afrike, s severom. Tu poteka ves promet proti Ugandi, Južnemu Sudanu, Etiopiji. Valijo se kolone težkih tovornjakov v obe smeri, potem pa še motoristi, pešci … Mi smo potovali z dvema voziloma.

Dva člana ekipe sta bila v terenskem vozilu, kjer je bila tudi vsa naša prtljaga, ostalih deset pa se je peljalo z minibusom. Minibus je imel vgrajeno blokado hitrosti. Cela pot do konca je bila stresna. Voznik je začel prehitevati tovornjak, drugi tovornjak je prihajal nasproti, v trenutku, ko naj bi minibus pospešil, pa se je oglasil alarm za blokado hitrosti. Si lahko predstavljate deset možakov, izkušenih šoferjev, kako so z nogami iskali pedal za gas … In tako celo pot tja in nazaj.

Kakšen vpliv ima vaš projekt na tamkajšnjo lokalno skupnost?

V Keniji je običaj, da gost pred odhodom posadi drevo. Tudi nam so sestre dale vsakemu svoje drevo, ki smo ga posadili. Pri sv. maši ob slovesu sem sestre opozoril na to, da smo mi prispevali samo en majhen delček k lepoti njihovega misijona. Podobno, kot če dobiš sadiko drevesa, ki je že precej veliko in oblikovano, in ga vsadiš za prihodnost.

Glavno delo pa opravljajo sestre. One so tiste, ki sejejo semena, ki skrbijo za vzgojo tistih nežnih rastlinic, ki si same še ne morejo pomagati. Njihovo delo je neprecenljivo. Hvala Bogu, da smo mi lahko vstopili v to njihovo delo in omogočili nadaljnjo rast. Pomembno je tudi naše pričevanje. V Keniji so namreč vajeni belih turistov. Mi pa smo živeli kot eni izmed njih in pustili pečat s svojim trdim delom.

Še o vaših prihodnjih načrtih. Ali načrtujete še kakšno misijo v Afriki ali drugih državah tretjega sveta? Kakšni so vaši prihodnji cilji za Bejž če vejdš?

Srčno upam, da bo poletje minilo brez kakih posebnih naravnih katastrof v domačem kraju. Za prihodnje leto pa še nimamo pripravljenega projekta.

Vaša skupina je prejela kar nekaj priznanj za humanitarno delo, o vaši misiji v Kirgiziji je bil posnet tudi dokumentarec. Kaj vam pomenijo nagrade in kakšen navdih naj vaše humanitarno delo predstavlja širši skupnosti?

Vedno smo veseli, ko skupnost v Sloveniji prepozna posebnost našega delovanja. Morda je ob tem tudi že kdo dobil navdih in motivacijo za svojo dobrodelnost.

Srednja šola bo najbrž odprta že letos

Ne le v Sloveniji, na Slonokoščeni obali in v Kirgiziji, njihove spretne roke so doslej prekrivale ostrešja praktično po vsem svetu, med drugim v Ugandi, Nepalu, na Kosovu, v Indiji, Mehiki, Braziliji in na Andamanskih otokih. V Vietnamu je skupina pomagala pri obnovi bolnišnice, ki jo vodijo sestre. Pomagali so tudi po tragičnem potresu v Petrinji leta 2020. Hiša v Hrastelnici je bila sploh prva hiša v okolici, ki je bila takrat prekrita s streho.

Leta 2015 so pomagali tudi pri misijonarju Janezu Mescu na Madagaskarju. Misijonske narave pa je bil tudi letošnji projekt, ko so streho prekrivali v Keniji. Misijo so začeli pripravljati junija lani, ko je pivški župnik Marjan Škvarč, sodelavec v projektu, vzpostavil prve stike s tamkajšnjo skupnostjo uršulink, ki poleg misijonske in dobrodelne dejavnosti aktivno skrbijo tudi za izobraževanja mladih.

V mestu Kitale na severozahodu Kenije, ki leži na 1.900 metrih nadmorske višine in šteje nekaj več kot 160.000 ljudi, uršulinke vodijo osnovno šolo z 800 otroki. Dejavnost pa si želijo razširiti še s srednjo šolo. In tu je skupina pivških humanitarnih zanesenjakov prišla na svoj račun.

V skupini Bejž če vejdš so ljudje različnih poklicev, mojstri z različnih področij. Po enoletnem načrtovanju so v začetku junija letos strnili vrste in odpotovali v Afriko. Tudi z njihovo pomočjo bo najbrž kompleks srednje šole v mestu Kitale že letos odprl svoja vrata.

(D207: 48-51)