Bo EU prinesla civilizacijo divjemu zahodu svetovnega spleta?

Kot milenijec sem odraščal ob oziroma skupaj s svetovnim spletom. Na moj razvoj, interese in vrednote je nedvomno imel neznanski vpliv. In čeprav je bil v moji mladosti precej drugačen od takšnega, kot ga poznamo danes, je nekatere svoje lastnosti vseskozi ohranjal ter tako nudil okno v nek drugačen čas, ki se sedaj počasi, a vztrajno zapira. 

V tistih časih še ni bilo spletnih velikanov, poznanih in uporabljanih širom sveta, kot so Facebook, YouTube, Instagram, TikTok ... Google je že obstajal, čeravno v mnogo ožji obliki.  

Na splošno je bil splet takrat mnogo bolj “kaotičen”. Ker še ni bilo toliko med splošno publiko razširjenih spletnih vozlišč, kot so družbena omrežja, npr. Facebook in YouTube. Kjer lahko na enem mestu najdemo prijatelje, novice, govorice, zabavo ter še mnogo več. Morda poenostavljeno rečeno, za nekaj najti se je bilo treba precej bolj potruditi.  

Divji Zahod 

A kar je svetovnemu spletu ostalo bolj ali manj skupno do danes, je dejstvo, da gre za nekakšen “divji zahod”. Kjer ne veljajo povsem enaka pravila kot v resničnem svetu. Kjer je mnogo več prostora tako za inovacije kot za izkoriščanje. Kjer je treba biti previden. Uporabniki pod krinko anonimnosti so mnogo bolj neposredni in nesramni kot v resničnem življenju.  

V otroštvu sem še mislil, da je to posledica mlajše, “nekultivirane” uporabniške baze. A kar so nekaj let pozneje, s pojavom in neustavljivo širitvijo, pokazala družbena omrežja, gre za dokaj splošne človeške lastnosti. V resničnosti uglajeni politiki ali pa morda upokojenci so lahko na spletu povsem enako nesramni in brez zadržkov kot uporniški otroci, če ne morda še bolj ... 

Sam bi ocenil, da je splet imel izvrstno izobraževalno funkcijo. Na njem smo se lahko naučili, da ne gre zaupati kar vsakomur.

Na spletu je tudi možno najti bolj ali manj vse, karkoli že iščemo. Od recepta za torto do dokazov, da je Zemlja ploščata. Od otroških risank do otroške pornografije. Odkar se spomnim, se nas je učilo, da ne moremo verjeti vsemu, kar najdemo na internetu. Ter da je za uporabo spleta potrebna trda koža.  

Sam bi ocenil, da je splet imel izvrstno izobraževalno funkcijo. Na njem smo se lahko naučili, da ne gre zaupati kar vsakomur. Da ni vsak strokovno izgledajoč dokument resničen. Ter da smo ljudje pogosto zelo nesramna, sebična in ignorantska bitja, kadar nas ne skrbi, da nas bo okolica sodila. 

Prihod civilizacije 

A takšno stanje ni moglo trajati v nedogled. Ljudje imamo globoko prirojeno potrebo po urejanju stvari. Ko se ta združi s skoraj vseobsegajočo močjo birokracije sodobne države, dobimo posledice, kot je današnja hiper-regulirana družba.  

Splet je takšni družbi služil kot ogledalo, a tudi kot vir strahu. Ob njegovem vplivu so lahko nastajale generacije, kot je moja. Kritične in informirane. Nezaupljive, dokaj neobčutljive (zaradi izpostavljenosti vsem mogočim dražljajem), navajene virtualne svobode in odsotnosti državnih regulacij. Generacije, ki so izkusile dokaj nereguliran svet ter človeštvo v svoji najbolj pristni obliki. 

“Bruseljske uzde” je tu zelo primeren opis. Divji žrebec se bo spremenil v krotkega vlečnega konja. 

A to obdobje se končuje. EU je zaorala ledino ter kot pionir v “svobodnem svetu” začenja uvajati regulacije na področju svetovnega spleta. Te so, kot je to v navadi, predstavljene in uvajane v imenu varnosti. Uporabnike naj bi ščitile pred spletno škodo, kot sta sovražni govor in dezinformacije.  

In čeprav trenutno uvedena regulacija zadeva predvsem spletne velikane, ni dvoma, da bo imela vpliv tudi na posamezne uporabnike. Njena moč in vpliv pa se bosta, zgodovinsko gledano, samo še širila. 

Dokler ne bo birokracija oblikovala okolja, ustvarjenega po lastni podobi. Sterilnega, predvidljivega, dolgočasnega. Varnega, karkoli že to pomeni. Takšnega, ki ga ne bo težko ukrotiti, če se bo komu to kdaj zazdelo pomembno. “Bruseljske uzde” je tu zelo primeren opis. Divji žrebec se bo spremenil v krotkega vlečnega konja. 

Živalska farma 

Svobodni splet je bil eden številnih pojavov, ki so demokratični Zahod ločevali od bolj avtoritarnih delov sveta. Kjer je dostop do informacij omejen, izražanje pa strogo nadzorovano. A meje med njima počasi bledijo. 

Prepričan sem, da ne pretiravam v svojih domnevah, da bodo regulacije, sprva namenjene boju proti tako nesprejemljivim temam, kot je otroška pornografija, ter naslovljene na spletne velikane, vedno bolj posegale v naše temeljne svoboščine. Kot je svoboda izražanja. Kdo pa bo ocenil, kaj je nevarno oziroma nesprejemljivo? Kdo bo to nadziral? Vse to je seveda pravno določeno, a med določbo in izvedbo obstaja izredno pomembna razlika. 

Kakorkoli, na spletu bomo odslej varni. Vsaj pred določenimi nevarnostmi. Nedvomno bomo mnogo bolj nadzorovani. In čeprav skoraj zagotovo ne bomo izkoreninili otroške pornografije, terorizma, dezinformacij in zlorabe osebnih podatkov … bomo vsaj obvarovali prihodnje generacije pred »nevarnimi« idejami, kot na primer, da lahko obstaja prostor, kamor dolga roka državne regulacije ne seže. Kjer nadzor še ni prodrl v vse pore. Kjer smo vsaj virtualno svobodni.

Kot rad poudarjam, varni bomo kot živali na kmetiji. Teh ne ogrožajo vreme, bolezni ali pa morda zveri. Glavna nevarnost jim preti od mnogo bližje ...