Boštjan Noč: Vsaka tretja žlica hrane, ki jo pojemo, je plod opraševanja čebel!

Kaj pomeni za čebele, ko čebelar med pobere iz panja? 

Čebelar lahko pobere višek medu, čebele zase na letni ravni porabijo od 60 do 80 kilogramov medu. Eni čebelji družini torej višek čebelar vzame, v panju pa morajo vedno imeti od 7 do 10 kg medu, ker so sicer tako varčne, da začnejo razmišljati, da jim bo hrane zmanjkalo. Zato čebela za svoje preživetje potrebuje tudi do 80 kg medu letno. Čebelar mora včasih tudi med letom pomagati pri krmljenju zaradi pomanjkanja hrane v naravi. 

Če bi bil sam čebela, bi si želel živeti v Sloveniji. Toliko zavedanja, kot ga imamo o čebelah Slovenci, drugod nisem videl. 

Kako ogrožene so čebele v Sloveniji? 

Če naredimo primerjavo med Slovenijo in svetom, imamo pri nas fantastično poskrbljeno za čebele, čeprav smo še zmeraj kritični. Ko pa pridemo izven naših meja, se čebelarji ukvarjajo s težavami, s katerimi smo se mi ukvarjali 15 ali 20 let nazaj. Recimo, da ne sodelujejo z ostalimi kmetijskimi dejavnostmi in se še vedno škropi preko dneva, to se je pri nas v Sloveniji že zmanjšalo na minimum, saj imamo strogo zakonodajo glede fitofarmacevtskih sredstev. Vsako sredstvo, ki je čebelam škodljivo, mora biti na embalaži označeno z rdečo čebelico, da ne govorimo, da imamo dnevne stike z lokalnimi skupnostmi in rešujemo praktične težave. Torej če bi bil sam čebela, bi si želel živeti v Sloveniji. Toliko zavedanja, kot ga imamo o čebelah Slovenci, drugod nisem videl. 

Povejte kaj več o tem zavedanju. 

Več kot 30 odstotkov naše hrane je odvisne od opraševanja čebel, 70 odstotkov pa od ostalih opraševalcev. To pomeni, da je vsaka tretja žlica hrane, ki jo pojemo, plod opraševanja čebel. Imamo druge opraševalce, kot so čmrlji, ampak razlika je, da zgodnje cvetoče rastline bistveno bolj oprašujejo čebele. 70 odstotkov opraševanja sadja je plod čebel. Ali veste, da so na Kitajskem zaradi izumiranja čebel poskušali opraševati s čopiči? Mislim, da si tega res ne želimo. Kaj pa, če bi to v prihodnje res morali početi roboti. A si res želimo živeti v takšnem svetu? Ob tem se vedno znova spomnim, kaj je dejal Albert Einstein. Če bi čebela izginila z obličja sveta, bi človeku ostala ne več kot štiri leta življenja. Nič več čebel, nič več opraševanja, nič več rastlin, nič več živali, nič več človeka. 

Slovenski čebelarji ste bili tudi pobudniki za razglasitev mednarodnega dneva čebel, kajne? 

Bili smo pobudniki na svetovnem nivoju in, ja, to je naše zavedanje. Pri nas obstajajo čebelarski krožki, to je neki slovenski ponos. Biti čebelar je v Sloveniji spoštovano, to idejo smo ponesli v svet. Nihče nikjer nikoli ni bil proti temu, vsi so nas vedno podprli. Slovenija je prva država, ki je dosegla, da se je čebelarstvo kot način življenja vpisalo na nesnovni seznam Unescove kulturne dediščine.  

Kako pa je nastala pobuda, da se ustanovi Evropsko čebelarsko zvezo? 

Pobuda je nastala sama od sebe. Čebelarji se srečujemo v mednarodnem prostoru. Če se Evropejci ne bomo ščitili med seboj, nas ne bo nihče, sem jim dejal, ko sem sam dal to pobudo za ustanovitev takšne zveze. Ali veste, da na evropske police danes prihaja približno polovica medu, ki v resnici sploh ni med in je ponarejen, a je multinacionalkam vseeno, saj se ga da kupiti za 2 ali 3 evre? Čebelar pa medu ne more prodati za manj kot 7 evrov, ker ga ne more ceneje pridelati. Ponarejeni med nastane tako, da sladkorni sirup zmešajo z eteričnim oljem in naredijo celo boljši, bolj sladek okus, kot je pri pravem medu. V teh laboratorijih te vprašajo celo, kakšno barvo želiš. Slovenija je dala tudi pobudo, ki bo kmalu realizirana, da se mora med označevati striktno po državi porekla. Do zdaj se je označevalo zgolj to, kakšno je razmerje med mešanico medu iz Evropske unije in zunaj nje. Zdaj nihče ne ve, od kje med prihaja. Zakonodaja na mojo, našo, slovensko pobudo, je bila lani sprejeta v Evropskem parlamentu, ko je samo sedem evropskih poslancev glasovalo proti temu. Zdaj bomo šele dobili odgovor, od kod med prihaja. Zdaj boste lahko videli na etiketi prava razmerja, recimo, da je v kozarcu 20 odstotkov slovenskega medu in 80 odstotkov kitajskega.  

Se ljudje kakovosti domačega medu bolj zavedajo? Kakšno je povpraševanje? 

Ko smo leta 2007, ko sem prevzel vodenje Slovenske čebelarske zveze, predlagali, da med postane del slovenskega tradicionalnega zajtrka, so nas čudno gledali. Ko smo javno govorili, češ jejte domače, so nas čudno gledali, da tega ne smemo govoriti, ker tega Evropska unija ne dopušča. Ampak potrošnik se počasi zaveda pomembnosti domače pridelave hrane, čeprav smo še daleč od zavedanja, kot ga imajo denimo v sosednji Avstriji. Mi še vedno ne iščemo najprej slovenskega porekla hrane. Čebelarji smo naredili velik korak naprej, ker se pri nas danes 80 odstotkov vsega medu strankam proda direktno iz rok čebelarja, kar je najboljša garancija za ljudi, da kupijo med tam, kjer ga pridelujejo. Celotno kmetijstvo bi se moralo tako orientirati, da bi ljudje bolj odhajali kupovat med na kmetije. 

Kako zdrav je slovenski med? 

Vsi vemo, da med in ostale čebelje izdelke pri nas in po svetu jemo za krepitev zdravja. Imamo cvetni prah, matični mleček, propolis, mešanice. Verjamem, da se ljudje vračajo nazaj k naravi. Čebelji izdelki so vse bolj iskani. 

Mednarodna evropska čebelarska organizacija bo imela sedež v Sloveniji. Kaj si od tega obetate? 

V Beogradu smo imeli na čebelarskem srečanju pred dnevi t. i. ustanovno skupščino, dogovorili smo se za pravila, sedež pa bo na Čebelarski zvezi Slovenije v Ljubljani, drugje je že skoraj težko (smeh). Imamo slab mesec dni časa, da potrdimo statut, potem pa izvolimo tudi vodstvo. Želijo si, da bi se potegoval za mandat predsednika, imel bi podporo, ampak moja funkcija v domači zvezi in moje čebele mi tega ne dopuščajo. Mednarodna evropska organizacija pa bo pomembna kot del lobistične zgodbe, potrebujemo človeka, ki bo imel čas za to zgodbo. 

Lobistične zgodbe? 

Mi ustanavljamo to zvezo ne samo za države Evropske unije, ampak za vse evropske države. Če želimo, da je doma vse v redu, mora biti tudi pri sosedu. Med sicer pride na trg po nelegalni poti. Evropa potrebuje enotno zakonodajo za fitofarmacevtska sredstva, enotne metode za odkrivanje ponaredkov, sicer bomo težko pregnali ponarejen med s polic. Povečati moramo sredstva za čebelarje, naša ideja je, da bi Evropa stopila skupaj, ker pridelamo manj medu, kot ga Evropejci porabimo. Želimo si skupne evropske propagandne akcije. Evropejci naj jemo evropski med. Če se bomo Evropejci naučili jesti lokalni med, bomo ponaredke pregnali, ker bomo iskali vsak svoj med. 

Kakšna je po vaše prihodnost čebelarstva? 

Ne najbolj svetla. Vemo, da bodo klimatske spremembe vedno bolj izrazite. Težje bo pridelati med, ker hitri prehodi front in neviht čebelam škodujejo, enako velja za pretople zime. Čebele se ne bodo tako hitro prilagodile na podnebne spremembe kot človek. Bojim se, da bo pridelava medu padla, in vse bolj pomembna bo vloga čebelarja, da bo znal ohranjati čebele, da bi ohranile vlogo opraševalca. Torej, servis čebel v naravi bo imel večjo vrednost kot sami čebelji pridelki. Stalno opozarjam, da je čebela v 90 odstotkih opraševalka, samo v 10 odstotkih pa lahko služi v gospodarske namene, ampak tega pomena se mi ne zavedamo. Žal pa danes čebela ne more več preživeti brez čebelarja.  

Boste to tradicijo, ljubezen do čebel in zavedanje pomembnosti njenega obstoja prenašali naprej na svoje otroke? 

Zaenkrat jih pustim ob strani, ker pravim, da to ljubezen do čebelarstva mora vsak začutiti sam. In še nihče od mojih otrok ne čebelari, sin je sicer star 15 let, hči pa 11. Vesta pa vse o čebelarstvu. Želim si, da ju nekoč prime, iskreno pa upam, da ne tako kot mene (smeh). Imeti v lasti 450 panjev je pravo garanje. Ko ima nekdo 20 do 30 panjev, je to še užitek. 

Naročniška vsebina