Branje kot navada in razvada

Tisto, kar se najbolje prodaja, nikakor ni nujno tudi najbolj kvalitetno. Pravzaprav pogosto ravno odlične prodajne številke ječijo, da gre za banalen izdelek. To se lahko zgodi tudi pri knjigah. 

Že nekaj let poslušamo opozorila, da branju, predvsem knjigam, bije zadnja ura. Pred stoletji so ljudje začeli bolj masovno brati in knjiga ni bila več unikatni artefakt, ki ga je kakšen menih prepisoval celo zimo, ampak so tiskarji Gutenbergov izum začeli uporabljati še za kaj drugega kot le za propagandne letake. 

Tiskana knjiga je pomenila dostopnost, banalizirala je branje in mnogi klasični izobraženci 16. in 17. stoletja so bili čisto iz sebe, saj je vsesplošno branje lahko pomenilo tudi kup sitnosti in težav. Da so imeli na nek način prav, je pokazalo razsvetljenstvo, ki se je lahko zgodilo le ob dovoljšnem številu ljudi, ki so bili prepričani, da je misliti dobro in da je ravno tisto, kar mislijo oni sami, dobra stvar. Posledice te zmote poznamo. Beseda je bila za ta proces ključna in z besedo tudi knjiga, ki je prinašalka besed.  

O pomenu branja in o tem, kako ga morda zavira celo šola, preberite v nadaljevanju.