Bruselj proti Kitajski, na slabšem pa Slovenija

Evropska unija pospešeno sprejema ukrepe za zmanjšanje odvisnosti od Kitajske. Na papirju gre za zaščito evropske industrije, strateške avtonomije in varnosti dobavnih verig, v praksi pa se vse bolj odpira vprašanje, kdo bo nosil stroške tega gospodarskega preobrata. Med najbolj izpostavljenimi državami je prav Slovenija. Majhna, izvozno usmerjena ekonomija, tesno povezana z nemško industrijo, se lahko znajde med največjimi poraženci nove evropske politike.

Evropska unija pospešeno sprejema ukrepe za zmanjšanje odvisnosti od Kitajske.

Nemški problem postaja slovenski problem

Nemčija je motor evropskega gospodarstva in hkrati najpomembnejši gospodarski partner Slovenije. Ko se maje nemška industrija, posledice skoraj samodejno občutijo slovenska podjetja.

V zadnjih letih je nemška avtomobilska industrija izgubila več sto tisoč delovnih mest. Velikani, kot so Bosch, Volkswagen in Porsche, zapirajo proizvodne linije, zmanjšujejo obseg proizvodnje in iščejo načine za preživetje v vse ostrejši konkurenci s Kitajsko.

Slovenska podjetja pa so globoko vpeta v nemške dobavne verige – od avtomobilske industrije do strojništva, elektronike in kovinskopredelovalnega sektorja. Vsako zmanjšanje naročil v Nemčiji pomeni manj dela za slovenske izvoznike. Posebej ranljiva so podjetja, ki delujejo kot podizvajalci za nemške industrijske skupine. Če se v Nemčiji zmanjša proizvodnja avtomobilov, se zmanjšajo tudi naročila za slovenske proizvajalce kovinskih komponent, industrijske elektronike, kablov, senzorjev in strojnih delov. Mnoga podjetja v Sloveniji nimajo dovolj velikega domačega trga, da bi lahko nadomestila izgubljeni izvoz.

Prav zato je za Slovenijo posebej nevarno, da Evropska unija uvaja omejitve v času, ko evropska industrija še nima prave alternative kitajskim komponentam in surovinam.

Vsako zmanjšanje naročil v Nemčiji pomeni manj dela za slovenske izvoznike.

Evropska podjetja brez kitajskih komponent ne morejo več normalno delovati

Evropska komisija želi zmanjšati odvisnost od Kitajske, hkrati pa evropska industrija še vedno temelji na kitajskih dobaviteljih. Ta protislovnost je vse bolj očitna.

Evropski izdelki so dražji, pogosto pa vsebujejo kitajske komponente, brez katerih proizvodnja sploh ni mogoča. Problem je posebej izrazit v avtomobilski industriji, elektroniki, energetiki in zelenih tehnologijah.

Evropska komisija želi zmanjšati odvisnost od Kitajske, hkrati pa evropska industrija še vedno temelji na kitajskih dobaviteljih.

Kitajska danes obvladuje pomemben del proizvodnje baterij, redkih zemelj, elektronskih komponent in industrijskih polprevodnikov. Evropska podjetja so desetletja gradila dobavne verige na logiki nizkih stroškov, zato hitra prekinitev teh povezav pomeni velike stroške in organizacijske težave.

Ko Bruselj sprejema sankcije ali omejitve proti kitajskim podjetjem, to povzroči motnje v evropski proizvodnji. Sankcije proti kitajskemu proizvajalcu Yangzhou Yangjie Electronic so razkrile, kako močno je evropska avtomobilska industrija še vedno odvisna od kitajskih dobaviteljev; evropski proizvajalci avtomobilov so ostali brez ključnih komponent, Bruselj pa je šele naknadno začel iskati rešitve za problem, ki ga je sam ustvaril.

Slovensko gospodarstvo je premajhno za trgovinsko vojno

Velike države lahko del stroškov gospodarskega prestrukturiranja absorbirajo same. Slovenija te možnosti nima.

Če se bodo dobavne verige zaradi evropske politike reorganizirale, bodo največjo pogajalsko moč imeli največji sistemi in največji trgi. Manjša podjetja iz Slovenije pa bodo pristala na koncu dobavne verige – z višjimi cenami, daljšimi roki in slabšimi pogoji.

To lahko pomeni dražje vhodne surovine in komponente, saj bodo evropski proizvajalci iskali nove dobavitelje zunaj Kitajske, kjer so cene pogosto višje. Hkrati lahko pride do zmanjšanja konkurenčnosti slovenskega izvoza, ker bodo domača podjetja proizvajala dražje izdelke od azijskih konkurentov.

Posledice bi lahko občutili tudi zaposleni. Če bodo podjetja izgubljala naročila ali imela višje stroške proizvodnje, bodo zmanjšala investicije, zaposlovanje in razvojne projekte. Pri manjših podjetjih lahko že manjši padec naročil pomeni resne težave za poslovanje.

Dodatna nevarnost je selitev proizvodnje iz Evrope. Nekatera podjetja bodo zaradi stroškov energije, regulacije in negotovosti proizvodnjo raje preselila v ZDA ali Azijo, kjer so pogoji poslovanja ugodnejši.

Slovenija je posebej ranljiva tudi zato, ker velik del gospodarstva temelji na podizvajalskem modelu. Če se zmanjšajo naročila iz Nemčije ali drugih večjih držav EU, domača podjetja nimajo dovolj velikega notranjega trga, da bi izgubo nadomestila.

Evropa zmanjšuje odvisnost – toda brez nadomestila

Jedro problema ni v želji po zmanjšanju odvisnosti od Kitajske. To je geopolitična realnost tudi drugod po svetu. Problem je, da Evropa zmanjšuje odvisnost hitreje, kot povečuje lastno konkurenčnost.

Evropa zmanjšuje odvisnost hitreje kot povečuje lastno konkurenčnost.

Evropska industrija se sooča z visokimi cenami energije, birokracijo, počasnimi investicijami in tehnološkim zaostankom. Medtem Kitajska agresivno subvencionira svojo industrijo, pospešeno razvija umetno inteligenco, robotiko in baterijske tehnologije ter prevzema vedno večji delež svetovne proizvodnje.

Evropa pri številnih ključnih tehnologijah nima več vodilne vloge. Zaostaja pri razvoju umetne inteligence, nima globalnih tehnoloških velikanov v obsegu ameriških ali kitajskih podjetij, investicije v razvoj pa so bistveno nižje kot pri glavnih tekmecih. Evropski industrijski projekti se pogosto soočajo z birokratskimi ovirami, počasnimi postopki in visokimi stroški energije.

Če Evropa ne bo hkrati okrepila lastne industrijske osnove, lahko omejevanje Kitajske povzroči predvsem dodatno slabitev evropskega gospodarstva.

In prav manjše države, kot je Slovenija, bodo prve občutile posledice takšne politike.

Prav manjše države, kot je Slovenija, bodo prve občutile posledice takšne politike.