Centralizirano organizirano Slovenijo preobražajo v specifični beograjski pašaluk

Uredništvo
Foto: Peter Avsenik

Čeprav je od nastopa slovenskih evropskih poslancev Irene Joveve in Vladimirja Prebiliča v srbskem jeziku v Evropskem parlamentu preteklo že nekaj časa, se nam zdi pomembno na to še vedno (ali vedno bolj) opozarjati. Tudi glede na rabo srbskega jezika med protesti študentov, kar smo v Ljubljani videli že dvakrat, nazadnje včeraj. Ni vseeno, ali na slovenskih tleh uporabljamo slovenski jezik ter ali to zahtevamo tudi od drugih.

V nadaljevanju objavljamo besedilo, ki ga je za Domovino zapisal dr. Stane Granda, kot komentar na nastop Joveve in Prebiliča v Evropskem parlamentu.

Izpada slovenskih evropskih poslancev Irene Joveve in Vladimirja Prebiliča v srbskem jeziku sta odraz jugonostalgije in balkanizacije aktualne slovenske politike. Kljub temu izpadov Vladimirja Prebiliča in Irene Joveve ne gre enačiti. Pri prvem gre za tipično intelektualni zdrs, ko je skušal z uporabo srbskega jezika posnemati one, ki so ob napadu Rusije na Ukrajino v Evropskem parlamentu spregovorili v ukrajinščini. Prebilič, intelektualec, univerzitetni profesor obramboslovja, je zasebno in kot kočevski župan ne enkrat pokazal pozitiven odnos do slovenske osamosvojitve in demokracije. To sicer ni značilnost stranke ki ji (je?) pripadal. Res se je v zadnjih letih spremenil do nerazpoznavnosti. Je bil takrat ali je zdaj iskren? Zamudil je priliko, da bi bil originalen. Tipična profesorska napaka.

Slovenji jezik le tisti malo obrajta, ki sveta ne pozná,

ino ne vé, kakšni ljudje po sveti živijo.

Podoben je tak nevednimu otroku,

kteri tudi misli, de je Celovško jezero nar veči morje na svetu,

ino de unkraj Ljubela je že konec sveta.

A. M. Slomšek, Dolžnost svoj jezik spoštovati (1838)

Irena Joveva je potomka uspešne družine makedonskih ekonomskih migrantov. Gotovo je bila s strani staršev deležna dobre in prave vzgoje in tudi sama čuti, kako je, če tvoj jezik in nacionalno pripadnost zaničujejo, kar se dogaja njenim rojakom v »Severni« Makedoniji. Tudi njena, vsaj srednješolska, vzgoja je bila v pogledu odnosa do slovenstva v Radovljici v redu. Kot zavedna Makedonka si kaj takega ni privoščila. Pokojni makedonski zgodovinar Mihajlo Apostolski, član MAZU in dopisni član SAZU, ki me je pred dobrimi petdesetimi leti vabil kot mladega zgodovinarja na njegov inštitut v Makedonijo, se obrača v grobu.

Makedonska zgodovina ni primerljiva s slovensko. Nepriznavanje Makedoncev ni isto kot zatiranje Slovencev, toda dejstvo je, da jih je Jugoslavija bolj ali manj vedno smatrala za južne Srbe. To potrjuje zlasti odnos do avtokefalnosti makedonskih pravoslavcev. Njihova afirmacija je povezana s Titovo Jugoslavijo, toda zato je kvečjemu še bolj tragična. Dejansko jih nihče od sosedov ne priznava in položaj Makedoncev je v prvi lastni državi, tudi zaradi albanske manjšine, vse prej kot obetaven. Prav zato, ali že zgolj zato, za njen spodrsljaj ni razlage in opravičila. Je zavestno politično dejanje. Bolj namenjeno Sloveniji kot pa Srbiji.

Dejanje Prebiliča in Joveve ni primerljivo, še manj je slučaj ali napaka. Razliko najbolj utemeljuje njuno strankarsko ozadje. Pri bivšemu kočevskemu županu ni protislovenstva, pri stranki Joveve pa to izstopa bolj kot pri kaki drugi slovenski stranki od osamosvojitve dalje. Ukinili so spominski dan na žrtve komunizma, ukinili muzej osamosvojitve, v vladi so imeli posebno »komisarko« za ukinjanje Muzeja slovenske osamosvojitve in zaničevanje osamosvojiteljev, ki so jih prekrstili v janšiste. Njihovo iztrebljanje je prva naloga sedanje vlade in njemu je vse podrejeno. Ko človek opazuje funkcionarke Svobode v parlamentu v odnosu do osamosvojiteljske opcije, se ne more otresti občutka, da gre za neke iracionalne manifestacije histeričnega prastrahu, ki je nebesne razdalje oddaljen od klasičnega političnega nasprotstva. Pomaga mu le milost Device Marije na robu Ljubljane. Primerljive reakcije sem opazil samo pri nekdanjih udbovcih in njihovem strahu pred katoličani, ki so jim pripisali izdajalsko naravo že ob rojstvu in solkanskih varuhih napisa Naš Tito, ki jim predstavlja branik pred rekatolizacijo Slovencev. Zato sedaj slavijo izgubo Gorice in poveličujejo nastanek Nove Gorice, ki, četudi postane vesoljna prestolnica kulture, ne bo nikoli dobila istega statusa kot starodavna slovenska kulturna soprestolnica.

Kot dokazuje slovenska kulturna zgodovina, je Slovencem že od Brižinskih spomenikov  začetek in konec, »stati in obstati«, slovenski jezik. Protestanti si tudi slučajno niso mogli izbrati drugega gesla in poslanstva. Matija Majar – Ziljski »oče« Združene Slovenije je ob koncu revolucije 1848/49 zapisal, da se ni bati slovenske prihodnosti, če nam le ostane slovenski jezik. Kakšne napore so vložili naši predniki, da so ga iz takratne izrazne omejenosti dvignili na nivo univerzitetnega jezika, kar je že postal pred I. svetovno vojno. Sami Slovenci so to dosegli, brez pomoči države in višjih družbenih slojev. Preživetje slovenskega naroda zgolj na jezikovni podlagi skozi stoletja je bolj ali manj zavesten dosežek slovenske kmečke revščine.

Stara Jugoslavija ni dovolila uradnega obstoja Slovenije. Le Mariborsko in Ljubljansko oblast ter Dravsko banovino. Slovenija je obstajala kot ilegalna narodna skupnost. Pa so Slovenci sami, proti volji dvora in belgrajske vlade, ustanovili univerzo in kasneje Akademije znanosti, ki uradno ni smela biti slovenska. In to ob  amputirani Koroški in »Primorski«, ki jo je dejansko politično obvladoval in vodil Tiger – prva evropska antifašistična organizacija. Slovenstvo je postalo tako močno, da ga je morala akceptirati tudi partija, nacionalno vprašanje ji je bilo zgolj taktika,  ki republik ni ustanovila zaradi spoštovanja narodov, ampak kopiranja sovjetske politične ureditve, kar dokazuje besedna analiza tako zvezne kot republiških ustav.

Titova Jugoslavija ni bila samo neka suita gospodarskih neuspehov in zlomov, ki so se manifestirale v stalnih reformah in novih ustavnih zakonih. Z načrtno  naselitvijo neslovencev od Kopra preko Gorice, Jesenic, koroškega rudarskega in metalurškega bazena z Velenjem vred, vse do Brežic, so hoteli izpodrezati slovenstvo, pa vendar je moral Kardelj pred smrtjo znova kot ustavno pravico dovoliti možnost odcepitve.

Slovenstvo temelji na naravnem pravu. Slovenska jezikovna individualnost, ne pa zgodovinsko pravo, je temelj naše državnosti. Vselej, ne pa šele po osamosvojitvi, smo bili nacija. Država Habsburžanov je bila dinastična, ne pa nacionalna tvorba kot velika večina evropskih držav. Po letu 1848 je nekaj časa celo uradno veljavni avstrijski uradni list izhajal v slovenskem jeziku in je imel enakopravno veljavo z nemškim besedilom. Nastop Joveve v Strasbourgu, ki za razliko od Prebiličevega ni bil samo (ponesrečena) provokacija, ampak zavestna manifestacija jugoslovenarstva, ki ga Slovenci nismo nikoli priznali. Je zanikanje slovenske individualnosti, zanikanje slovenske državnosti v okviru evropske skupnosti narodov. Očitno je to tudi ena od novih oblik zanikanja slovenske državnosti, ki jo njena Svoboda stalno manifestira. Celo v najpomembnejši evropski inštituciji.

Lambert Ehrlich, Aleš Stanovnik in še številni, so do leta 1990 plačali slovensko osamosvojitev z življenjem. Tudi po »zaslugi« moža, ki mu slovenska država ni bila nikoli intimna opcija. Ker vrnitev v Jugoslavijo ni realna, tudi ne Slovenija kot država ekosocializma ali podobnih postsocialističnih bedarij, gre za monopolno pravico do oblasti Kučanovih, da preobražajo centralizirano organizirano Slovenijo v specifični beograjski pašaluk s šerifi Janković, Vučić in Dodik. Kapitalsko je vsa zadeva bolj ali manj urejena, politično pa še marsikaj manjka. Zato so potrebni sirenski glasovi Belgradu preko Bruslja. Joveva je za ta namen več kot idealna. Tudi zato, ker je dejansko pokazala, kako je treba zatajiti lastne nacionalne izkušnje.

Gornje razmišljanje bi lahko sodilo v serijo »Se non è vero, è ben trovato« (Saj ni res, pa je). Če ne bi bilo Depale vasi in vseh nadaljnjih rušenjih slovenske državnosti in demokracije, divjega lastninjena in načrtne siromašenje ter ekonomske uspešnosti Slovenije, stalnih »novih obrazov«, pa tudi sedanjega norenja »svobodnic« v parlamentu, ki glede na obete za demokracijo, spominja na nekakšen slovenski München 1938.

Izbrano za naročnike
Resničnostni šov v Beli hiši
Maja Juršič: »Od mladih premalo pričakujemo«
Pred vami je že 190. številka tednika Domovina
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

jumbo, plakat, Štrancar
Granda: Obračunavanje s Simonom Gregorčičem presega zmožnost ustreznega poimenovanja
  • 26. 01. 2025
Slovenski TIGR 13. maj
Društvo Slovenski TIGR 13. maj: Čaščenje Mussolinija in Tita je ponižanje duha in spomina
  • 22. 11. 2024
vloga, birokracija
Ministrstvo za javno upravo predlaga, da vložitev vlog ne bi bila več nujno potrebna v uradnem jeziku RS
  • 03. 01. 2025