Podnebna konferenca COP26: Soglasje, pragmatizem in trda domača realnost

Številna zasebna letala so v večini že zapustila škotski Glasgow ter svetovne voditelje odpeljala proti domu. Podnebna konferenca se bo sedaj nadaljevala na nižji politični ravni. Ker končni sklepi še niso sprejeti, je za oceno, ali je bila le-ta uspešna ali ne, seveda mnogo prezgodaj. Toda kljub temu so se na njej zgodili številni načelni dogovori, ki kažejo na to, da svetovni voditelji pred grozečimi napovedmi ne bežijo več in se zavedajo, da so določena dejanja neizbežna.

Seveda skrbi, da na srečanju ni bilo ne kitajskega predsednika Ši Džinpinga ne njegovega ruskega kolega Vladimirja Putina. Odsotnost obeh je v resnici razumljiva. Manjša raba fosilnih goriv bo sprožila globoke spremembe v ruskem gospodarstvu, ki večino BDP ustvari prav z izvozom naravnih bogastev. Boleče spremembe so tudi pred Kitajsko, ki bo morala razumeti, da so časi odpustkov, ki jih je bila deležna kot manj razvita država, mimo. Kitajska danes iz premoga pridobi kar 60 % vse svoje električne energije, njeno zmanjševanje tega deleža pa bo imelo drastičen vpliv tudi na globalni ravni.

Ne gre prezreti, da se je industrijska revolucija začela takrat, ko se je človeštvo naučilo, kako v industrijskih obratih izrabiti energijo premoga. Zapustiti torej moramo vir, ki je pomagal zgraditi našo civilizacijo. V Sloveniji naj bi to storili okrog leta 2034, ko naj bi se predvidoma zaprl TEŠ 6. Ob tem lahko hitro opazimo, da med domačini nad tem ni prav nobenega navdušenja, saj bo to iz Šaleške doline za vedno odneslo številna delovna mesta.

Cena podnebnega prehoda bo orjaška

Pri tem bodo bistveno na slabšem prav revnejše države. Razumeti namreč moramo, da je premoga v naravi še ogromno. Po nekaterih podatkih naj bi ga do sedaj, kljub večstoletnemu rudarjenju, izkopali zgolj eno petino. Takšen način pridobivanja elektrike obenem zagotavlja več delovnih mest kot katerikoli druga energetska dejavnost. Zaradi številnih pozitivnih učinkov je želja po odpiranju termoelektrarn v manj razvitih državah izjemno močna.




Zato ni čudno, da je generalni sekretar OZN António Guterres bogate države pozval, naj izpolnijo svoje obljube o zagotavljanju 100 milijard dolarjev na leto za podnebno financiranje za revnejše države.

Vse ambiciozne obljube o ustavitvi globalnega segrevanja nam namreč le malo pomagajo, če pri tem ne sodelujejo tudi te. Skoraj nihče namreč ne dvomi, da lahko na primer Nemčija tudi dejansko doseže podnebno nevtralnost do leta 2045 in da bodo takrat rastline v Nemčiji vsrkale ves ogljikov dioksid, ki ga bodo izpustili njeni prebivalci. Toda povsem nemogoče je, da bi to brez izdatne finančne pomoči dosegle tudi razvijajoče se države. Indijski premier Modi kot ciljno leto za Indijo tako predpostavlja leto 2070. Ji lahko to uspe? Ob takšnem naraščanju izpustov, kot ga trenutno beleži ta država, prav gotovo ne.

Zato je napovedovanje o segrevanju Zemlje za zgolj 1,5 stopinje Celzija, ki jo je dalo najprej srečanje skupine G20 v Rimu in nato vrh v Glasgowu, prej kot ne iluzija.

Izginjanje gozdov se mora ustaviti

Verjetno najlepše novice iz vrha v Glasgowu prihajajo za tiste, ki jih skrbi za zaščito gozdov. Več kot 100 svetovnih voditeljev se je namreč zavezalo, da bodo njihove države do leta 2030 prenehale s krčenjem gozdov. Pri tem smo seveda lahko kritični, saj prejšnji dogovor iz New Yorka leta 2014 deforestacije ni niti upočasnil, kaj šele ustavil. Toda tokrat so zraven prav vse ključne države, kot so Kanada, Brazilija, Rusija, Kitajska, Indonezija in DR Kongo. Poleg njih naj bi se v kratkem k temu zavezalo tudi 30 največjih podjetij na svetu. Še pred kakšnim letom bi bilo to preprosto nepredstavljivo.

Vse zaveze so seveda brezpredmetne, če jim ne bodo sledile tudi opravljene domače naloge na lokalni ravni. Slednje pa na žalost vedno prinese tudi boleče srečanje z realnostjo.

Misli globalno, deluj lokalno

Vse zaveze, podane tako v Rimu kot Glasgowu, so seveda brezpredmetne, če jim ne bodo sledile tudi opravljene domače naloge na lokalni ravni. Slednje pa na žalost vedno prinese tudi boleče srečanje z realnostjo. Tako se v njej pogosto zgodi, da vetrnim elektrarnam najbolj nasprotujejo prav okoljske organizacije, zapiranju termoelektrarne pa stranka, ki na svojih kongresih poudarja, da je zelena nova rdeča.

Pa ne le to, med drugim lahko na spletni strani društva Focus preberemo pred nekaj dnevi objavljen poziv vladi RS k takojšnjemu ukrepanju za zajezitev posledic napovedanega dviga cen energentov. Seveda lahko razumemo, da bo podražitev energentov močno prizadela najrevnejše. Toda če želimo ljudi spodbuditi k varčni rabi energije ta žal ne more ostati poceni.

Obenem pa vidimo, da se s tem ne želijo sprijazniti tudi okoljevarstveniki. Zato ne bo nepričakovano, če bomo v tej zgodbi videli še mnogo praznih obljub in presenetljivih preobratov. Enemu od teh bomo najverjetneje priča v naslednjih mesecih, ko naj bi EU znova odprla vrata široki rabi jedrske energije. Prav to naj bi po mnenju številnih bil tisti ključni korak, ki bi pomenil, da bi nam, vsaj v EU, naposled lahko uspelo doseči zastavljene cilje.