Dr. Andrej Perko: Postmoderni čas je človeka napravil za boga, ki ne priznava nobenih norm

Intervju: dr. Andrej Perko, psiholog

Gost oddaje Odmev tedna je bil psiholog dr. Andrej Perko. Spregovoril je o odmevni resoluciji Evropskega parlamenta, ki je ob nasprotovanju levega pola spet razkrila, da do sprave v Sloveniji ne more priti. »Za ponosne naslednike komunistov bi bila sprava v nekem smislu nesprejemljiva, ker bi s tem dejanjem izgubili ves ideološki naboj,« pravi Perko in dodaja, da živimo v nekem iracionalnem svetu, ko nas vlada prepričuje, da je vse krasno in da gremo v pravo smer, a vse kaže ravno nasprotno. Ena redkih dobrih potez vlade je prepoved mobilnih telefonov v šolah. A problem je širši in se, kot opozarja Perko, tiče tudi staršev, ki so pogosto sami zasvojeni, zato »nimajo moralne moči, da bi zdrav način življenja otrokom vcepili kot vrednoto«.

Začnimo z zelo pomembnim dogodkom. Evropski parlament je s 357 glasovi za in 266 proti potrdil resolucijo o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji. To je velik dosežek. Poslanka v Evropskem parlamentu Romana Tomc je bila pobudnica te resolucije, prvopodpisani pod peticijo, ki je sprožila to resolucijo, pa je zgodovinar dr. Mitja Ferenc. Doktor Perko, s čim imamo opravka? 80 let kasneje še vedno gledamo stran. Še vedno ne najdemo vseh in še vedno se delamo, kot da to ni nič, in tega ne priznamo.

V nekem smislu je vse skupaj logično, čeprav je tragično, žalostno in pretresljivo. Krasno, da smo se osamosvojili, Slovenci smo po tem hrepeneli. Toda kaj je iz tega nastalo? Smo res na boljšem? Je kakšna razlika? Kdo je tisti, ki pravzaprav vodi v ozadju vso našo deželo? Opravka imamo z isto ideologijo, isto mentaliteto. Za ponosne naslednike komunistov bi bila sprava v nekem smislu nesprejemljiva, ker bi s tem dejanjem izgubili ves ideološki naboj. Resnica, ki bi jo priznali, se s tem tudi pokesali, bi v jedru spremenila njihov položaj v družbi, kar se ne sme zgoditi. Ne gre namreč samo za to, kaj bi bilo prav na družbeni ravni, ampak gre v poštenem odnosu do naše polpretekle zgodovine tudi za vprašanje duhovne dimenzije. Gre za vprašanje zla in svetega. Pogosto rečem, da Slovenci tragike medsebojnega pobijanja ne moremo urediti, ker je to predvsem duhovna rana našega naroda. In dokler ne bo prišlo do neke katarze, očiščenja, bomo spremljali razklanost naroda. Duhovna dimenzija problema pa je seveda levici popolnoma tuja. Krvaveča rana naroda se bo morala začeti celiti v vseh dimenzijah našega človekovanja. Šele takrat bomo lahko odkrito pristopili k prepotrebni spravi. 

Sprava v Kočevskem rogu se je zgodila s figo v žepu. Res sta si gospod Kučan in škof Šuštar podala roki itn. Toda če imam prave informacije – ne vem, kdo mi je že to povedal; nekdo, ki je bil blizu – ko je škof Šuštar umiral, je rekel: »Nič se ni spremenilo, komunisti niso spremenili svojega razmišljanja.« Globoko v sebi je bil razočaran nad vsem tem, kar se je dogajalo, saj so ga izigrali. Ti ljudje še vedno vodijo državo. Zato imamo, kar imamo.

Vprašanje je tudi, ali smo dovolj številčni, da bi se to samo prečistilo. Imam namreč občutek, da bi se pri večmilijonskem narodu to enostavno prečistilo po naravni poti. Tu imamo pa to komunistično rakasto bulo, ki enostavno ne umre. 

Tako je, nimamo kritične mase. To je težava majhnega naroda. Skoraj vsi intelektualci, v nekem smislu ves meščanski razred je ali končal v Rogu ali pa se je odselil oziroma prebežal v tujino. Pri Hrvatih se to na primer ni zgodilo, zato je njihova intelektualna srenja na veliko višjem nivoju kot pri nas. Ta razlika se kaže tudi in predvsem na visokošolskem študiju, ki deluje na višji ravni v primerjavi z našim. Seveda tega ne bomo kar tako priznali. 

Pri nas umanjka ta del družbe, ki pomeni za vsak narod izvirno življenjsko moč, energijo, ki vodi narod v pravo smer. V naši deželi pa se še vedno plazi in blodi komunistično-boljševistični duh polpreteklosti.

V naši deželi se še vedno plazi in blodi komunistično-boljševistični duh polpreteklosti.

Blodijo pa tudi nepokopane duše.

Točno tako; in živijo z nami. Tako kot v Auschwitzu in Dachauu, o čemer pričajo mnogi, ki so obiskali te kraje smrti. Duše umrlih so še vedno tam, ujete in neodrešene. Tudi pri nas ne najdejo miru in živijo med nami. Zato pravim, da je duhovna rana naroda nezaceljena in jo je treba očistiti, če hočemo res spraviti slovenski narod tako, kot se spodobi. 

Ali smo zreli za psihiatra? 

Dogajanje v naši deželi je res na meji normalnosti oziroma ni več normalno in lahko bi rekli, da smo zreli za psihiatra. Včasih človek zelo resno razmišlja, ko gleda današnje politike od vodstva naprej, ali so popolnoma izgubili občutek za realnost. Ali je to res samo igra boja za oblast, so v ozadju res samo še interesi, denar … ali pa je že šlo čez mejo normalnosti in že meji na norost oziroma je norost.

Del kritične mase je seveda tudi evropska kritična masa, ki pa je pozitivno prispevala. Takoj po sprejetju resolucije sta evropska poslanca Šarec in Joveva dejala, da so zločini pravzaprav delo nekih posameznikov, ne pa komunistične partije. To je zanimivo. Rekla sta torej, da te odgovornosti ne gre posploševati na vse pripadnike protifašistične in protinacistične koalicije, ampak da so to zagrešili posamezniki. Ampak to je aparat; to je bila logistična naloga, kako transportirati vse te ljudi …

Takšne izjave so neumnost, gre seveda za ideologijo. Glede na to, kdo vlada in kako vlada, je njihova reakcija popolnoma logična. Kaj intimno mislijo, ne vem, lahko samo predvidevam. Ampak sami sebi ne morejo dati ‘štrika’ okoli vratu, morajo tuliti z volkovi, tako kot se od njih pričakuje. Če bi priznali vso zločinskost povojnih pobojev na naših tleh, verjetno ne bi bili dolgo na političnem podiju; hitro bi jih zradirali.

Ampak Evropska ljudska stranka je pa vendarle premogla to odločitev. 

Hvala Bogu, da Evropa malo drugače diha kot mi. Čeprav je tudi Evropa zelo bolna, vseeno obstaja kritična masa. Ampak da smo morali to izvoziti v Evropo in da nas mora Evropa opozoriti na naše nepredelane rane, jasno kaže, kje smo. Da je ta rana tako globoka, da sprave, o kateri smo na začetku govorili, pravzaprav resnično ne more biti, saj ni pogojev za to. To me žalosti. Seveda so bile žrtve na eni in drugi strani, vendar mora vsak pri sebi priti do priznanja in se pokesati. Potem lahko govorimo o pristnem dejanju sprave. Ne pa s figo v žepu, tako kot se dogaja pri nas. 

Da smo morali to izvoziti v Evropo in da nas mora Evropa opozoriti na naše nepredelane rane, jasno kaže, kje smo.

Veliko je mladih, ki rečejo: To so 80 let stare stvari in nas ne zanimajo …

Mladi so indoktrinirani. Koliko pa je v šoli poudarka na najbolj svetem času našega naroda, torej na osamosvojitvi? Še vedno se učijo o NOB; v 70. letih je bila pri predmetu zgodovine eno leto samo tematika NOB. Dr. Jože Možina je napisal knjigo Slovenski razkol – toda kot da te knjige ni. Nobeden ne zanika dejstev, ki so zapisana; šlo pa naj bi za revizijo in ponarejanje zgodovine itn. Logično, da je treba z novimi spoznanji tudi zgodovino spremeniti. Zgodovino namreč ponavadi piše zmagovalec. Pri nas imamo pa še vedno istega zmagovalca, se pravi partijo, komuniste. Oni še vedno narekujejo, kaj se bo učilo. Celotna družba je prežeta s to ideologijo. In potem imamo, kar imamo.

Dr. Jože Možina je napisal knjigo Slovenski razkol – toda kot da te knjige ni. Nobeden ne zanika dejstev, ki so zapisana.

Ob osamosvojitvi so bile izrečene zdaj že znane besede Milana Kučana: »Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan.« To nekateri razlagajo tudi tako, da je v bistvu iskal nek alibi, če mogoče osamosvojitev ne bi uspela, in bi potem rekel Jugoslovanom: »Saj sem jih opozarjal.« Zakaj ljudje tega niso spregledali?

Milan Kučan je očitno bister človek. Njegova sporočila so bila vedno dvoumna, ne moreš ga prijeti za besedo. Samostojna Slovenija očitno še vedno ni njegova intimna opcija. Če bi se Slovenija danes razvijala v pravo smer, o gospodu Kučanu danes ne bi govorili. 

Če bi se Slovenija danes razvijala v pravo smer, o gospodu Kučanu danes ne bi govorili. 

Kako bi kot psiholog razložili, kako živi človek, ki je prisiljen živeti v nečem, kar ni njegova intimna opcija, pa se mora ves čas na nek način prilagajati, lagati, govoriti nekaj drugega, se prepričevati o nečem drugem?

Ne vem, to bi morali vprašati njega (smeh). Veste, človek se navadi. Če živiš na ta način, te to tudi določa – to postaneš. To ni samo manipulacija, ampak način razmišljanja ponotranjiš. Tako kot otrok ponotranji vrednote svojih staršev. Preden postane neka vrednota njegova avtonomna odločitev, mine nekaj časa. To, kar je zunaj, ta laž ali prevara, postane del človeka, njegova struktura osebnosti. Zdaj ne govorim o gospodu Kučanu, ampak to velja za vse nas, ker gre za psihološki fenomen. 

Vest nas opozarja, kaj je prav in kaj ne. Ta vest lahko postane zelo hitro kosmata, ker so v ozadju drugi interesi, moč, oblast. Pregovor pravi: Daj človeku v roke oblast in boš spoznal, kakšen je. Ta oblast ima nad ljudmi očitno silno moč. Potem izginejo tudi vse te moralno-etične zaveze, ki jih nosimo v sebi. Vest pa ni samo moralni čut, ki se razvije nekje do šestega leta, ampak tudi transcendentna stvar, glas od zgoraj, ki ga mi v nekem smislu samo prestrezamo; ne razvije se v nas, ampak obstaja izven nas. Mi smo tej transcendenci, temu sporočilu, kaj je prav in kaj ne, dolžni slediti. 

Ko govorite o osamljenosti – kaj je tisto, kar jo lahko preseže, kar je na nek način ta transcendenca v neko združevanje? Je to vera? 

Nedvomno je lahko tudi vera. Saj vidite muslimane, kako živijo. Pa ne govorim o tem, kaj je prav in kaj ne, ampak o tem, kako so zavezani temu svojemu izročilu. Živijo po nekih normah, vrednotah in dejansko bodo preplavili Zahod. Saj vidite, kam smo prišli: v današnjem času govorimo samo še o pravicah – otrok, odraslih itn. Postmoderni čas, ki nas je zaznamoval, je človeka napravil za boga, ki ne priznava nobenih norm več. Tudi na področju biologije ne (v 99,98 odstotka je biološki spol moški in ženski; ne vem pa več, koliko spolov imamo danes). Ločili smo se od zdrave pameti. 

Ko postaviš človeka na piedestal boga, dobiš to, kar se danes dogaja: samo pravice in nobenih dolžnosti. Kot je rekel že Viktor Frankl: Na vzhodni strani obale Amerike stoji Kip svobode, na drugi strani bi moral stati kip odgovornosti. Današnja zahodna družba je odgovornost izgubila, kar pomeni za zahodni svet pravo katastrofo. Če živiš v takšnem močvirju, kot živimo mi, potem postaneš del tega močvirja, masa nedvomno. Ozek sloj elite pa na to ne more pristajati. Ta ozki sloj v slovenski družbi nima moči, ker ni kritične mase. Ker nas ni dovolj, da bi bila ta elita dovolj močna, da bi lahko v družbi kaj spremenila.

Med skupinami, ki mogoče malce širijo svojo moč in vpliv, so tudi skupine Romov. Gospod Anton Čemažar, ki prihaja iz Ljubljane, ima v Klečah svojo njivo. Trije Romi iz družine Strojan so ga brutalno pretepli. Menda so tam že prej kradli pridelke. Na drugi strani pa imamo ministra Poklukarja za notranje zadeve, ki je zelo zadovoljen, saj je spet preživel interpelacijo in ob tem zagotavljal, da je Slovenija varna in da policija vse obvladuje. Gospod Perko, kdo je tukaj nor?

Živimo v nekem iracionalem, nerealnem svetu. Nekaj nam dopovedujejo, realnost je pa popolnoma drugačna. To je ta shizofrenija našega naroda: da nas vlada prepričuje, da je vse krasno in da gremo v pravo smer, a vse kaže ravno nasprotno. To je bolno, to je pa res za psihiatrijo. Človek se res vpraša, ali so ljudje, ki to vodijo, res normalni ali pa je to samo ‘blef’, neka igra.

Romska problematika – to je katastrofa, kar se dogaja. Mene bolj skrbi, da bodo imeli ljudje, vaščani, krajani tega dovolj in da bodo, tako kot v Ambrusu, vzeli stvari v svoje roke.

Vlada nas prepričuje, da je vse krasno in da gremo v pravo smer, a vse kaže ravno nasprotno. Človek se res vpraša, ali so ljudje, ki to vodijo, res normalni ali pa je to samo ‘blef’, neka igra.

Strojanovi so prišli ravno iz Ambrusa, Drnovšek jih je praktično pripeljal v Kleče. 

Tako je, takrat so jih v nekem smislu izgnali. Ko bodo ljudje vzeli stvari v svoje roke in bo prišlo do upora – in bo prišlo, če bo šlo takoj naprej – potem bo pa vprašanje, kaj bo.

Policija Romov noče, ne more in ne sme kaznovati, počnejo lahko, kar hočejo. Zakaj pa ne? Zakaj bi delali, če dobijo denarno socialno podporo? Vozijo se v ne vem kakšnih avtomobilih, prejemajo pa denar nas vseh. Ne more biti tako.

Pa npr. odstrel medvedov. Sodišče ga je spet preprečilo na pobudo nekih civilnih iniciativ. Te civilne iniciative in združenja naredijo v Sloveniji ogromno škode. Iz ozadja vodijo politiko dežele, kar je katastrofa. Stroke sploh ne poslušajo. Nikjer. Kaj pravi stroka, ni važno. Vsi vse vemo. Tudi minister Poklukar je eden takšnih vedežev. 

Stroke sploh ne poslušajo. Nikjer. Kaj pravi stroka, ni važno. Vsi vse vemo. Tudi minister Poklukar je eden takšnih vedežev. 

No, in ena takih, ki je preživela interpelacijo, je tudi ministrica za kulturo Asta Vrečko. Nekateri ji pravijo čebinska Asta, ker je šla v Čebine. Tudi ta gospa mogoče o sebi misli zelo dobro …

Verjetno, ampak to, kar se zganja na kulturnem ministrstvu, je antikultura. Ubogi Slovenci, na kulturi smo pravzaprav preživeli, zdaj pa jo uničujemo v velikem zamahu. Kultura je najbolj občutljiva, kar se tiče vitalnosti naroda. Tudi ministrica verjetno verjame, da dela dobro in v dobro naroda. Vsa stroka ji je povedala, da delajo neumnosti, da to, kar delajo, ni pametno in da gre v popolnoma napačno smer. Oni pa gonijo svoje naprej.

Ampak ena sprememba pa je, ki jo bova mogoče pohvalila – prepoved mobilnih telefonov v šolah.

Hvala Bogu, skrajni čas je za ukrepe. Ampak v šoli lahko prepovemo marsikaj, sam vidim večjo težavo v starših. Če doma ni nekih zdravih omejitev, zdravega odnosa do moderne elektronike, kot so pametni telefoni in internet, potem tudi ukrepi v šoli ne bodo rodili želenih rezultatov. Problem so predvsem starši, ki so sami zasvojeni ali vsaj nekritični do katastrofalnih posledic za razvoj mladih možganov ob neustrezni uporabi nove tehnologije. To je približno tako kot z alkoholom in cigaretami: če starši to otrokom prepovedujejo, pa sami zlorabljajo te substance, kadijo in pijančujejo, potem nimajo moralne moči, da bi zdrav način življenja otrokom vcepili kot vrednoto. 

Celotna družbena klima je takšna, da je omenjena prepoved v šolah le pljunek v morje. S tem ne bomo preprečili zasvojenosti, daleč od tega. Je pa vsaj prvi korak. Vsaj učitelji lahko v miru delajo, ker se ne prepirajo z otroki glede telefonov; potem pa starši v šolo hodijo z advokati, češ da so njihovim otrokom kratene osnovne pravice.

Gre torej za dobro potezo, drugo vprašanje pa je, v kolikšni meri bo to rešilo problem v celotni družbi. Tu namreč naletimo na širšo težavo: da družina kot takšna nima več moči. Z vsemi temi novimi teorijami spola, LGBT itn. oče ne obstaja več. Kot da gre za zaroto. O tem veliko govorim. Če očeta umakneš, vzgoja ni več možna, saj poteka vzgoja avtoritativno po vertikalni ravni. To vertikalno raven pa v družini predstavlja oče. Če ga umakneš, potem otrok ne more oblikovati lastne identitete, ko išče samega sebe. Tako postane igrača v rokah ljudi, ki vladajo. Takšen narod je zaželen – brez hrbtenice, brez stališč, brez jasnega vedenja in videnja, kaj pravzaprav hoče. Mlade pravzaprav vzgajamo v konformiste. Mladi so danes neodporni na vsako frustracijo, na vsako trpljenje, na vsako prepoved. Prepovedi sploh ne razumejo, ker so vsemogočni.

Če očeta umakneš, potem otrok ne more oblikovati lastne identitete, ko išče samega sebe. Tako postane igrača v rokah ljudi, ki vladajo. Takšen narod je zaželen – brez hrbtenice, brez stališč.

Vprašanje je, ali bo na primer Cerkev lahko rešila družbo. Nedavno so se slovenski škofje sestali s predsednikom vlade, pa potem kasneje tudi komisija za šolstvo pri Slovenski škofovski konferenci. Izpostavili so nekaj točk, nekaj odprtih vprašanj. Najprej spremembe zakona o vrtcih: zavzeli so se za to, da bi vendarle bili dovoljeni, pa tudi financirani katoliški in drugi zasebni vrtci. Potem pokop žrtev povojnih pobojev. Pa seveda tudi zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, torej zakon o pomoči pri samomoru. Kaj od teh vprašanj je tisto, kar je ta hip najbolj aktualno in potrebno? In ali je Cerkev tista, ki lahko kakorkoli pomaga pri tem? 

Nedvomno je Cerkev nek glas vesti, zato je prav, da opozori na to, kar je narobe v naši družbi. Najbolj pereča je verjetno ta hip evtanazija, zakon, ki ga sprejemajo v parlamentu. Življenje je sveta stvar, ne samo za religiozne ljudi, ampak tudi za ateiste. Mi pa rinemo, tako kot Nizozemci in drugi, zaradi nekaterih posameznikov, ki izhajajo iz osebnih prepričanj in –lahko bi rekel – osebnih travm. Levica pa je seveda ponujeno priložnost zagrabila kot nekaj ekskluzivnega, češ da gre v korak s časom. Ampak to je kultura smrti. Cerkev se temu upira in se mora upreti. Kdo pa se bo, če ne Cerkev? Prav je, da so to izpostavili.

Tudi glede vrtcev in šol – koliko pa imamo zasebnega šolstva? Nekaj odstotkov. In to naj bi zdaj ogrožalo ostalo. To so ideološke neumnosti. No, saj ne moremo drugega pričakovati glede na to, kdo vlada. Kajti Levica vodi Slovenijo. Golob je ne, on nima niti vodstvenih sposobnosti.

Rekli ste, da gre pri evtanaziji za nekaj posameznikov, ki so to sproducirali; en trojni doktor je še posebej aktiven na tem področju. Kaj žene te ljudi?

Očitno osebne zgodbe. V primeru gospoda Pleterskega gre za osebno zgodbo njegovega očeta, ki je želel umreti. 

Ampak saj v končni fazi zdravniki lahko nehajo zdraviti, ko ocenijo, da ni več nobene možnosti rešiti življenje. Nikogar ne zdravijo pod prisilo, če ne želi. S paliativo pa lahko človeku lajšajo bolečine, da ne trpi. Koliko je primerov, ko so bili ljudje odpisani, tudi zdravniško, pa je prišlo do ozdravitve, ki je ne znajo razložiti, ne znanost, medicina, zdrava pamet. Kaj pa to? Se pravi upanje, ki obstaja, skrivnosti, ki so nerazložljive … Mi si lastimo človeka, kot da ga poznamo in da vse vemo. Postali smo bog, postavili smo se na piedestal boga. Do življenja nimamo nobenega odnosa, skromnosti, bogaboječnosti. Mi smo vsemogočni. To je rak rana celotne zahodne družbe. Zakon o evtanaziji je odraz tega; mi odločamo o življenju in smrti. 

Do življenja nimamo nobenega odnosa, skromnosti, bogaboječnosti. Mi smo vsemogočni. To je rak rana celotne zahodne družbe. Zakon o evtanaziji je odraz tega; mi odločamo o življenju in smrti. 

Pa ne samo o svojem.

Tudi o drugih. To je moralno, etično nesprejemljivo. Tu je naša družba v slepem črevesu. 

Ampak glejte, saj se predstavniki Cerkve sklicujejo na 17. člen ustave, ki pravi, da je človekovo življenje nedotakljivo. Kaj je s tem? 

To se interpretira na tisoč in en način. Saj vidite, kaj se dogaja pri nas. Zelo jasni zakoni, zelo jasne odločbe se interpretirajo tako, kot odgovarja posameznikom ali določeni skupini.

(D210: 30-33)