Dr. Jože Možina na Goriškem večeru: Obiskovalec predsednice trči ob Kidriča

S pokopom v Ljubljani bi žrtve komunističnega nasilja na simbolni ravni vrnili v kolektivni spomin je v pogovoru v okviru Goriških večerov dejal zgodovinar in novinar dr. Jože Možina. »Zakon, ki se zdaj obeta, prinaša to rešitev,« je spomnil v pogovoru pred dnevom spomina na žrtve komunističnega nasilja. Navzoči so prisluhnili tudi njegovi oceni trenutnega političnega dogajanja, pri čemer Možina ocenjuje, da se bodo poskusi razbijanja nastajajoče koalicije še stopnjevali.

Prihajajoči dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, katerega ponovna uvedba na državni ravni je sicer še v parlamentarni proceduri, je bila tudi osrednja tema današnjega pogovora v občinski stavbi Nove Gorice. Obiskovalci so jo napolnili praktično do zadnjega kotička, zbralo se je okoli 200 ljudi.

Navzoči so se po pogovoru na krajši pietetni slovesnosti pred skorajšnjim dnevom spomina poklonili še žrtvam komunističnega nasilja. Ob molitvi za žrtve so s polaganjem svečk pred novogoriško občinsko stavbo oblikovali križ.

Ne gre za razdvajanje, gre za moralo

Obujanje spomina na žrtve bratomorne vojne tudi v širši javnosti dobiva vse bolj prepoznavno vlogo. Del prebivalstva je po oceni dr. Možine vendarle dovolj senzibilen. Tudi v okviru strokovnih služb Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč opaža prizadevnost, da se žrtvam prizna pravica do groba. Celo v zadnjih štirih letih vlade Roberta Goloba je bilo narejenega veliko, toda na drugi strani so na vsak način skrbeli za to, da javnost od ljubljanskega župana Zorana Jankovića ne bi zahtevala pokopa žrtev v Ljubljani.

Gre za moralno vprašanje, je poudaril. Vse civilizacije in vse religije skrbijo za to, da pokopljejo svoje mrtve. Vse od antične Grčije pa tudi velja, da pokopljejo tudi mrtve z nasprotne strani. Toda kot opozarja dr. Možina, smo bili soočeni s totalitarizmoma, ki sta to civilizacijo teptala: nacionalnim socializmom in komunizmom.

Nekateri pravijo, da je to politiziranje in razdvajanje. A niti omenjeni komisiji, pa tudi drugim zdravorazumskim ljudem po besedah dr. Možine ni v interesu, da se to vprašanje politizira, ampak da se mrtve pokoplje. In po veljavni zakonodaji pa ima komisija za prikrita morišča pristojnost in dolžnost, da določi pokopno mesto, je pojasnil.

 Ni v interesu, da se to vprašanje politizira, ampak da se mrtve pokoplje. 

17. maj – izjemno boleči datum

Gre sicer za žrtve dveh večjih morišč – 3450 žrtev Macesnove gorice in 52 Romov, pomorjenih v Iški 17. maja 1942. Ker gre v tem zadnjem primeru za prvo večjo skupino pomorjenih civilnih oseb v vojni, kar jih je povrhu vsega zagrešila samooklicana narodnoosvobodilna vojska, je ta datum tudi za del politike »izjemno boleč«. Tako kot bi radi spremenili datum dneva spomina, bi radi tudi z izborom pokopnega mesta žrtve odrinili na obrobje.

V tem pogledu dr. Možina izpostavil pozitivno vlogo prejšnjega predsednika republike Boruta Pahorja na eni, in zadrego aktualne predsednice Nataše Pirc Musar. Navija namreč za pokopno mesto izven Ljubljane, saj se Jankovića nihče ne upa niti dotakniti. »Ona si moralne avtoritete ni zaslužila,« je ocenil.

Ko obiskovalec predsednice trči ob Kidriča

Segregacija se je iz polpretekle zgodovine nadaljevala tudi v današnji čas. In če je cel svet medijev vsaj po letu 1990 doživel nekakšno prenovo, pa pravosodni sistem v veliki meri ostaja instrumentaliziran. To tudi pojasni, zakaj slovensko pravosodje v več kot 30 letih ni sprocesiralo še niti enega primera odgovornosti za izvensodne poboje.

Sankcija bi morala pomeniti sporočilu občestvu, da se zločin ne splača. »Pri nas pa se splača,« opozarja dr. Možina. Kot je pojasnil, imajo odgovorni za zločine še vedno svoje spomenike; ko kdo pride denimo obiskat predsednico republike, dobesedno »trči« ob Borisa Kidriča, je ponazoril.

Odgovorni za zločine imajo še vedno svoje spomenike.

Dejstva, da v letih 1990 in 1991 slovenska družba ni zmogla bolj radikalnega preloma s starim režimom, dr. Možina med drugim pripisuje zmagi Milana Kučana na predsedniških volitvah, pa tudi dejstvu, da je Demos moral državo ne le demokratizirati, pač pa tudi osamosvojiti. Na svojo stran je tako moral pritegniti tudi levo sredino, ki po tistem, ko so se v medijih začele pojavljati prve ankete o nesporni podpori osamosvojitvi, niti niso imele več druge izbire, pa četudi samostojnost ni bila njihova intimna opcija.

»Zato so preživeli, na žalost pa je z njimi preživel tudi režim,« je pojasnil dr. Možina. In z njim tudi Kučan, ki še vedno ohranja precejšnjo moč. Dr. Možina jo pripisuje temu, da je v letih po vojni poskrbel, da se nekdanjim komunističnim funkcionarjem ni nič zgodilo.

Golob ni borec

Med njihovi nasledniki pa je tudi odhajajoči predsednik vlade Robert Golob, ki pa po oceni dr. Možine »ni borec«. Kmalu po volitvah, ko je dojel, da mu sestavljanje vlade spodletelo, je dobesedno izginil, udeležil se ni niti pomembnih srečanj na evropski ravni. Ko se je vrnil, pa tudi na sejah državnega zbora kot poslanec sedi čisto tiho. »Sedi tam kot kup nesreče,« je dejal Možina in spomnil, da Goloba ni praktično v nobenem državnozborskem telesu.

A kot je poudaril, zakulisje očitno že deluje. Sindikati in samooklicani nevladniki so se prebudili in po prepričanju dr. Možine se bodo »poskusi razbijanja« nastajajoče koalicije še stopnjevali.