Vojna dronov in kemičnega orožja v Sudanu

Četrto leto vojne v Sudanu ne pojenja, ta je namreč presegla strahove zunanjih opazovalcev in se spremenila v etnično čiščenje, pregon domačinov, lakoto in zdravstveno katastofo. Dnevno lahko prebiramo o situaciji, ki spominja na državljansko vojno v Siriji, v tem trenutku pa nič ne kaže, da bi vojna prešla v fazo miru. Čeprav je bilo že sklenjeno nekaj začasnih premirij, se ta tipično prekršijo med sudanskimi oboroženimi silami SAF in nasprotno stranjo Rapid Support Forces (RSF). Težava sudanske vojne je vpletenost mednarodnih sil, Egipta, Savdske Arabije, Turčije, Rusije, Kenije, Somalije, Etiopije, Turčije, Libije in Združenih arabskih emiratov. Ena izmed nevarnosti za Evropo je rast skrajnega islamizma in terorističnih organizacij.

Množični poboji v sudanskih mestih, predvsem v Darfurju

Lanski oktober je bil zaznamovano s pokolom in pregonom prebivalstva iz mesta El Fašer v regiji Darfur, kjer je bilo s strani RSF ubitih najmanj 6.000 ljudi, 26.000 pa je bilo pregnanih. Ocene mednarodnih humanitarnih organizacij, med drugim tudi ZN, navajajo, da je bilo ubitih verjetno več kot 60.000 ljudi, 6.000 smrti je bilo dokumentiranih, zato se navaja številka, ki je dokazljiva. El Fašer je sicer le eno izmed mest, ki ga je doletela takšna usoda, ostala niso prišla na naslovnice časopisov – El Geneina, Ardamata, Kartum Bahri, Omdurman in Wad Madani je le nekaj mest, kjer je bilo civilno prebivalstvo pomorjeno in pregnano. RSF sestavljajo v večini nekdanji pripadniki milice Džandžavid, ki je bila odgovorna za pokole v Darfurju pred 26. leti.

V tem trenutku poteka podoben scenarij v El-Obeidu, to mesto leži v provinci Severni Kordofan, kajti poročila navajajo masakre v podobnem številu. V tem trenutku je sicer težko vedeti, kaj natančno se dogaja v okolici mesta. Mesto, ki je imelo pred državljansko vojno okoli 250.000 prebivalcev, jih ima danes okoli pol milijona zaradi beguncev.

Velik del beguncev, okoli 120.000, živi v okoliških kampih, ostali pa na drugih lokacijah po mestu. Državljanska vojna naj bi zahtevala najmanj 100.000 žrtev, po nekaterih ocenah pa več kot 200.000. V to številko je všteto le prebivalstvo, ki je bilo ubito z orožjem, medtem ko bi bila številka še višja, če bi upoštevali umrle zaradi bolezni, nedostopnosti do zdravstvenih storitev in lakote.

Humanitarna kriza – posilstva, lakota in pregon

El Fašer je primer poteka sudanske vojne, ki ne pozna usmiljenja do nedolžnih. Eden izmed poveljnikov RSF, ki so ga poimenovali klavec El-Fašerja, znotraj RSF pa ga imenujejo Abu Lulu, je odgovoren za tisoče pobitih, vse od domov do univerze. Samo v mestni bolnici El Saudi Hospital so pobili 460 pacientov, bežeči civilisti pa so bili na odprtih poljih strelske tarče za vojake RSF. Ženske in deklice med 7. in 70. letom iz ljudstev Fur in Zagava so bile množično posiljene in pretepene, vojska pa si je zadala poboj ali pregon prebivalcev obeh ljudstev. V dokaz so ukrepi RSF, ki so prebivalcem namenoma odrekli hrano, zdravila in dostop do vode.

Ostale taktike vključujejo uničevanje in krajo hrane, zažiganje poljščin in dreves, ki jih je že tako malo v Sudanu. Podobno je pri preprečevanju dostopa do vode, ki ima katastrofalne posledice ne le za civilno prebivalstvo, ampak tudi za živino. Medtem ko je meja med RSF in SAF še vedno podobno začrtana, RSF ima namreč pod nadzorom zahodni Sudan in dele Kartuma, SAF pa je v zahodnem delu, obe strani redno izvajata vojne zločine. V Sudanu se med seboj ne bojujeta le SAF in RSF, ampak tudi Ljudsko osvobodilno gibanje Sever (SPLM-sever). V Sudanu je bilo od začetka vojne s svojih domov pregnanih okoli 12 milijonov ljudi.

Zračna vojna

Kot v drugih konfliktih in vojnah tudi v Sudanu poteka zračna vojna z droni, helikopterji in doma narejenimi raketami. SAF je pred kratkim z letalom Antonov na mesti Am Dubib in Am Badr odvrgla sode z eksplozivom direktno na pastirje živine in tako pobila več otrok. Ta taktika spominja na Bašarja al-Asada, ki je na svoja mesta odvrgel na tisoče sodov z eksplozivom. Obe strani uporabljata široko paleto raket in doma narejenih izstrelkov, ki zaradi nenatančnosti kosijo smrt nad prebivalstvom. Poleg tega je zaradi vpletenosti več držav v vojno težko razpoznati, katero orožje prišlo v državo.

Z uporabo dronov je vojna dodala še več težav za civiliste, ki težko prepoznajo, da se mestu ali vas bliža dron. V Kordofanu je bilo pred kratkim ubitih 43 otrok ravno z droni, večkrat pa je nejasno, katera vojska ali milica je uporabila dron. Tako je bilo ubitih na tisoče ljudi med vsakdanjimi opravili in celo med molitvijo v mošeji.

V Kadugliju je bilo po napadu z dronom na vrtec in bolnico ubitih več kot 100 civilistov, v begunskem taborišču v Abu Šuku 75 civilistov, kar pomeni, da civilisti niso varni niti pod okriljem taborišč. ACLED poroča, da je bilo v Sudanu samo lani okoli 500 napadov z droni, s katerimi je RSF pobila 780 civilistov, SAF pa 1.800 civilistov. Za civiliste so droni težava, ker lahko potujejo na stotine kilometrov in jih ne morejo zaznati, kot na primer večjo vojsko ali topništvo.

Uporaba kemičnega orožja – ZDA zahtevajo prihod mednarodnih inšpektorjev

Več organizacij in poročevalcev je pozvalo mednarodno skupnost za ukrepanje proti sudanski vladi, ki naj bi uporabila kemično orožje. Več dokazov, zbranih preko satelitskih slik, terenskih pregledov, prič in poročil iz bolnišnic potrjuje, da je SAF večkrat uporabila kemično orožje, v večini klorov plin.

ZDA so že leta 2025 zahtevale pregled s strani inšpektorjev Organizacije za prepoved kemičnega orožja. Sudanska vlada je takrat zavrnila pregled in predlagala, da bi ustanovila lastno 'tehnično komisijo', ki bi preverila obtožbe. To je seveda nesprejemljivo, kajti tako bi sudanska vlada preiskovala lastno vojsko.

ZDA so zato proti sudanski vladi uvedle dodatne sankcije, te namreč vključujejo omejitve na potovanje sudanskih funkcionarjev in zamrznitev njihovega premoženja in podjetij v tujini. V letošnjem letu so ZDA 12. julija letošnjega leta objavile še eno poročilo o kemičnem orožju v Sudanu in ponovno sprožile vprašanje inšpekcij. Največjo težavo predstavlja kaos na terenu, kar izrabljajo tudi teroristične organizacije, zato obstaja nevarnost, da bi kemično orožje prestopilo meje sosednjih držav, na primer v Egipt ali Libijo, zato ZDA pozivajo Afriško unijo k ukrepanju.

Mednarodni poizkus vzpostavitve premirja

V Berlinu je bila letošnjega aprila konferenca predstavnikov Afriške unije, Evropske unije, ZDA in Velike Britanije. Povabljeni sta bili obe vojskujoči se strani, SAF in RSF, ki sta dobili ponudbo, da bi v zameno za premirje dobili 1,8 milijarde USD. Toda predstavniki SAF se je niso udeležili, ker so dejali, da jih je konferenca na hitro presenetila, predvsem pa so jo razglasili za nesprejemljivo. Predstavniki RSF so po drugi strani zavrnili sodelovanje, ker so konferenco razglasili za pristransko. Premirje je bilo sklenjeno večkrat, če smo natančni osemnajst krat, vendar nikoli ni zares obveljalo. Pred tednom dni so ZDA predlagale še eno premirje, ki ga je ravnokar minirala sudanska vlada z odločitvijo sodišča, ki je obsodilo na smrt voditelja RSF Mohameda Dagalo, zaradi genocida. Ta odločitev bo verjetno pogajanja o premirju zamrznila.

Obe strani zato raje sklepata posamične sporazume z državami, na primer sudanska vlada pod vodstvom premierja Burhana, ki je ravnokar sklenila sporazum z Eritrejo o sodelovanju. Eritreja ima namreč za razliko od Etiopije dostop do morja in pristanišča, ki lahko oskrbujejo Sudan izven uradnih sudanskih logističnih poti.

Po drugi strani je etiopski predsednik vlade Abij Ahmed obtožil sudansko vlado podpore separatističnim skupinam. V parlamentu je namreč izjavil, da so sudanska vlada, Eritreja in Ljudska osvobodilna fronta Tigraja ustanovile sovražno alianso proti Etiopiji in njeni suverenosti. Sudanska vlada je medtem obtožila Etiopijo namernega zmanjšanja vodotoka Modrega Nila in s tem napada na sudansko suverenost. Po drugi strani je RSF sklenila zavezništvo s Kenijo ter v Nairobiju postavila paralelno vlado že leta 2025.

Ruski interesi

Rusija je imela še z nekdanjim diktatorjem Omarjem Baširjem sklenjen sporazum o izgradnji pomorskega vojaškega oporišča, ki bo primerno tudi za jedrske podmornice. Ko je ta odstopil zaradi protestov leta 2019, je sporazum padel v vodo, Rusija pa si od takrat prizadeva za ponovni podpis pogodbe. Sporazum je bil ponovno potrjen leta 2025 v Moskvi in potem zaradi savdskega pritiska decembra istega leta odpovedan. Nato je bil februarja 2026 sporazum ponovno obujen, vendar do danes še ni jasno, kdaj naj bi se gradnja začela. Pristanišče naj bi imelo stalno prisotnih 300 pripadnikov ruske vojske z možnostjo pristanka štirih nuklearnih plovil z možnostjo neomejenega in nenadzorovanega premika ruskega tovora.  Rusija že danes uporablja Port Sudan za svojo sivo floto, ki nelegalno prodaja nafto po svetu.

Za Rusijo je pristanišče v Port Sudanu izjemnega pomena, saj bi dobili dostop do Rdečega morja, pogodba pa naj bi bila sklenjena za 25 let. Toda ne gre le za kopensko pot, ampak tudi za nadzor nad osrednjo Afriko, od Rdečega morja do Atlantskega oceana. To jim omogočajo pretekli vojaški udari pod taktirko Rusije v Čadu, Nigru, Burkini Faso in Maliju, prisotnost v omenjenih državah pa zagotavlja nadzor tudi nad logističnimi poti med severom in jugom Afrike. Še več, Rusija s tem dobiva nadzor nad mnogimi rudniki zlata, kobalta in urana ter tihotapskimi potmi do Evrope. Zato je nekdanji Wagner, oziroma Afrika Korps prisoten v vseh omenjenih državah. Potem ko je začela Turčija omejevati Rusijo v Črnem morju, nova sirska vlada pa na obalah Mediterana, se Port Sudan ponuja kot ena največjih ruskih priložnosti.

Eden izmed najbolj dobičkonosnih segmentov ruske vpletenosti v sudanski vojni so rudniki zlata. Sudan je namreč tretji največji proizvajalec zlata na svetu, sudanska vlada pa je licence za izkope zlata že pred leti dala ruski paravojski Wagnerju. Podobno kot v centralno-afriških državah so rudniki zlata eden izmed pomembnejših prihodkov Ruske federacije, s katerimi lahko financirajo vojno v Ukrajini in nakupe orožja, predvsem v Iranu, Severni Koreji in Kitajskem.

Sudanski rudniki zlata so tako postali praktično centri suženjske delovne sile, kjer so nesreče nekaj vsakdanjega. Ravno ta mesec je umrlo 15 rudarjev med izkopom zlata, ki je gonilna sila ne le vojne v Sudanu, ampak tudi v Ukrajini.

Pešajoči odnosi med Egiptom in Sudanom

Egipt je od začetka vojne ena trdnejših zaveznic uradne sudanske vlade. Egipt je SAF pomagal z orožjem, usposabljanjem in obveščevalnimi podatki. Toda v zadnjem letu so se odnosi med državama nekoliko ohladili. Sudanska vlada je z obnovitvijo pogodbe z Rusijo o postavitvi pomorske baze v Port Sudanu sklenila, da potrebuje svežega zaveznika in s tem orožje, ki ga je obljubila Rusija. Večina sudanskega arzenala je ruskega, zato so že odvisni od ruskih dobav.

Egiptovska vlada je bila besna, ker je Sudan tamponska cona pred težavami z juga, predvsem interesi Etiopije, ki je sicer v izjemno slabih odnosih z Egiptom zaradi izgradnje hidroelektrarn na reki Nil. Ne glede na relativno tople odnose Egipta z Rusijo pa ne želijo druge vojaške sile v svoji soseščini. Egipt je bil v resnem sporu z Baširjem leta 2017, ko je ta omogočil Turčiji vojaško bazo na otoku Suakin. Zato Egipt Baširju dve leti kasneje ni ponudil pomoči, ko so ga odnesli protesti.

Za Egipt je ruska baza sudanska izdaja, saj je bil Egipt vedno tradicionalni partner s Sudanom. Za Egipt je samo dejstvo, da bi Rusija nadzorovala logistične poti skozi Sueški prekop, popolnoma nesprejemljivo, še ena vojaška baza pa bi lahko vzpodbudila Etiopijo, da bi postavila svojo. To lahko spremeni odnose v regiji, Egipt pa celo zamenja zavezništvo s SAF ter se poveže z RSF, ki jih v tem trenutku podpirajo ZAE. Pokazatelj odnosov je dejanje sudanske vlade, ki je razjezila Egipt še z aretacijo egipčanskih ribičev ter jih obtožila vohunjenja.

Vpletenost Libije

Stara letalska baza še iz časov Gadafija blizu mesta Kufra je glavni logistični center za dobavo orožja, goriva in borcev za RSF. Gre za območje pod nadzorom Libijske narodne vojske (LNA) pod poveljstvom feldmaršala Khalife Haftarja v sodelovanju z ZAE.

Gre za strateško povezavo med Libijo in ZAE, kjer je Libija varna logistična baza za boje v Sudanu. Vojaški učitelji so iz vrst LNA, prihajajo pa še iz ZAE in Kolumbije. V Libiji se borci RSF usposabljajo za boj, enako se učijo o uporabi dronov in z ročniimi metalci granat. V usposabljanje naj bi bila vpletena še zasebna podjetja iz ZAE, vendar ZAE zanikajo vsakršno vpletenost.

Nevarnost širjenja islamizma

Prva islamistična težava se pojavlja že pri sudanski vladi, kjer Muslimanska bratovščina hitro prevzema ključne funkcije. Kot nekakšen deja vu se v Sudanu ponovno vzpostavlja islamistični center kot v 80. letih 20. stoletja. SAF je bila zato že pred državljansko vojno preplavljena z islamistično ideologijo, ki se danes še stopnjuje. Zato se na drugi strani RSF želijo predstaviti kot sila, ki nasprotuje islamističnemu prevzemu oblasti v državi. Po Baširjevem udaru leta 1989 in z ideologom Turabijem je Sudan s sodelovanjem Osame bin Ladna, Zawahirija in Irana postal središče modernega terorizma.

Milice povezane s SAF, na primer Ljudska oborožena sila in bataljon Al Bara ibn Malik, so del naveze z Muslimansko bratovščino. Težava nastane takrat, ko imajo islamistične milice dostop ne le do konvencionalnega orožja, ampak tudi do kemičnega, ki lahko pristane na črnem trgu ali celo v Evropi. Zato se ne gre čuditi, da so Sudan preplavile teroristične organizacije, kot so Hamas, Palestinski islamski džihad, Al Kajda, Islamska država in Hezbolah. Podobno kot nekoč so Iranci usposobili sudansko Muslimansko bratovščino, ki je najbolj vidna v bataljonu Al Bara ibn Malik.

Al Bara ibn Malik je prepletena z nekdanjimi Baširjevimi kadri, ima svoje člane kongresa, birokracije in velik vpliv na politiko. Islamistične sile v povezavi z uradno sudansko vlado so eden najnevarnejših elementov za prihodnost Sudana, saj si prizadevajo za obnovitev sudanske islamske republike. Upoštevati moramo, da so ravno v Sudanu nastali teroristični elementi, ki so kasneje pripeljali celo do napada 11. septembra v New Yorku. EU se mora resno lotiti reševanja problema Sudana in celotne centralne Afrike če želi preprečiti širjenje islamizma v Evropo.