Dvoživka Keber in evtanazija

Danes se veliko razpravlja in politizira o evtanaziji, o zdravnikih »dvoživkah« in sploh o zdravstvu. To politiziranje jemljem kot posmehovanje zdravnikom, s tem pa tudi mojemu življenju in delu za kirurgijo.

Pišem kot upokojeni kirurg, ki je vso svojo delovno dobo, dolgo 44 let, živel pravzaprav samo za kirurgijo; 38 let sem bil tudi pedagoški delavec na medicinski fakulteti. 

Keber in »dvoživke« 

Izpostavil bom prof. Dušana Kebra, saj je po mojem mnenju močno preglasen, tako z govorjenjem kot s pisanjem o dvoživkah in evtanaziji. Ob tem ne mislim zmanjševati njegovih strokovnih dosežkov in napredovanj, saj so ga na vseh stopnjah ocenjevale ustrezne strokovne komisije. 

Posebej je kritičen do tako imenovanih dvoživk v zdravstvu, ob tem pa zamolči, da je bil prav on ena od prvih dvoživk. Ob svoji službi v UKC – bil je predstojnik Kliničnega oddelka za žilne bolezni – in kasneje na ministrstvu za zdravje, kjer je delal kot minister za zdravje, je imel ves čas svoje podjetje Educatio Medica. Dolga leta je organiziral tečaje (neobvezno obvezne!) za mlade zdravnike v hotelu LEK v Kranjski Gori. Povezava s farmacevtskim podjetjem, ki ga je zastopal, je bila očitna. Vsak konec tedna je kot zasebnik zaslužil več kot svojo mesečno plačo v UKC-ju ali kasneje na ministrstvu za zdravje. S svojim političnim vplivom je dosegel, da so se takratni študentje, specializanti in tudi specialisti internisti izobraževali na teh tečajih. Zame je velik del tega, kar govori in piše, nevredno zdravnika. 

Keber je kritičen do »dvoživk« v zdravstvu, ob tem pa zamolči, da je bil prav on ena od prvih dvoživk. 

Nas so vzgajali drugače ali pa smo mi to, kar so nam predavali številni cenjeni učitelji na medicini, drugače razumeli. In danes: kaj vse se govori o zdravniških dvoživkah in kaj vse o predčasnem prostovoljnem skrajševanju življenja. Trdno sem prepričan, da je večina zdravnikov Hipokratovo zapoved spoštovalo, da jo spoštujejo/-mo zdravniki tudi danes. Srčno si želim in močno upam, da jo bodo spoštovali tudi naši bodoči zdravniki. No, nekateri pa je niso, na primer Mengele in še kdo drug.  

Evtanazija

Z nekoliko zlobe bom opisal, kako vidim nekdanjega ministra kot pristaša evtanazije skozi njegovo poklicno pot. Kot mlad zdravnik se je zaposlil na Inštitutu za gerontologijo v Trnovem. Inštitut je ustanovil in uspešno vodil prof. Bojan Accetto. Tam je Keber postal specialist interne medicine in tudi asistent na medicinski fakulteti. Ob upokojitvi prof. Accetta je kandidiral za predstojnika in to mesto tudi dobil.  

Mislim, da ga je to mesto zavezovalo, da bo Inštitut za gerontologijo vodil naprej in razvijal gerontološko stroko v Sloveniji. Naenkrat pa je ugotovil, da se to ne izplača, zato je inštitut preusmeril v spremljanje žilnih bolezni. Postali so Klinika za žilne bolezni, in kot mi je znano, so postali tudi veliki preizkuševalci novih zdravil. Gerontologijo v Sloveniji je torej Keber »evtanaziral«. 

Kmalu se je prof. Keber spomnil, da bolnišnica v Trnovem ni dovolj dobra zanj. Hotel je dobiti prostore za svoj oddelek v UKC-ju. Naši Kliniki za abdominalno kirurgijo je hotel vzeti tretje nadstropje, ki smo ga s težavo pridobili in tam koncentrirali bolnike z jetrno patologijo iz vse Jugoslavije. Praktično smo bili takrat edini jetrni center v Jugoslaviji. Kirurgijo jeter smo razvili do svetovne ravni (prof. Gadžijev s sodelavci), vse do rutinskih transplantacij jeter. No, ta evtanazija našega jetrnega oddelka Kebru na srečo le ni uspela, je pa evtanaziral oddelke v šestem nadstropju UKC-ja.

Minister Keber

Kasneje je prof. Keber postal strokovni direktor UKC-ja. Z veliko vnemo je spremenil organizacijsko shemo in strukturo ter vpeljal večjo subordinacijo. Iz samostojnih klinik posameznih strok so nastali klinični oddelki. Osebno sem to dojemal kot strokovno ponižanje posameznih strok. Uspela mu je torej le delna »evtanazija«. 

Kasneje je Keber postal minister za zdravstvo. Z leti pa postaja to ministrstvo za zdravje vse bolj in bolj bolno. Mi uporabniki – zdravja ali zdravstva? – pa vse bolj trpimo: čakalne vrste se daljšajo, vse hitreje se tanjšajo naše denarnice, vse večje je pomanjkanje vsega zdravstvenega kadra … Mislim, da mi ni treba ponoviti, da sem z vso silo proti evtanaziji. 

Objavljeno v: Tednik Domovina, št. 151, str. 23.