Vrnimo se še na Dunaj, na Prešernov študij. Prva primerjava z današnjim časom se ustavi pri uka želji. Nekdaj so lahko študirali samo izbranci oziroma otroci bogatih staršev, do doktorskega naziva znanosti pa so nasploh prišli zelo redki. Ribčev France je ta naziv dosegel brez večjih težav, prav tako pa se je nasploh hitro prilagodil dunajskim razmeram.
Kako velika je bila njegova uka želja, sam po sebi pove podatek, da jo je iz Ljubljane oziroma Vrbe mahnil na Dunaj vsaj trikrat do štirikrat – peš. En dan je hodil iz Vrbe čez hribe do Celovca, potem pa še pet ali šest dni do Dunaja. Tu in tam je imel srečo, da je lahko h komu prisedel na voz ali celo na koleselj, večino poti pa je moral seveda prehoditi. Si predstavljate današnjega študenta, kako bi godrnjal, če bi moral samo iz Vrbe do Ljubljane peš. Treba je vedeti, da železna cesta tedaj do Dunaja še ni bila speljana, vsi drugi načini prevoza pa so bili sila dragi.
Prešeren je šel iz Vrbe na Dunaj vsaj trikrat do štirikrat – peš.
Domači učitelj
Prešernu so pri študiju prava na Dunaju res veliko pomagali strici duhovniki, dobro pa se je znašel tudi sam. Med počitnicami je – na primer – v Cekinovem gradu v Ljubljani poučeval Pagliaruzzijeve otroke in tako je padel v njegov žep vendarle še kak dodaten goldinar.
Službo inštruktorja je dobil tudi na Dunaju, v Klinkowströmovem zavodu, kjer je poučeval bogate plemiške študente, za protiuslugo pa je imel zastonj stanovanje in hrano. Bog je na srečo od nekdaj pamet enakovredno razdelil med bogate in revne. Kot po pravilu pa so bili bogati bolj leni in manj dovzetni za učenost, zato je prišel prav vsak pomočnik, pa čeprav je bil s kmetov.
Med drugim je mladi France na Dunaju inštruiral tudi plemiškega sina Anastazija Grüna, znanega tudi po kranjskem imenu Zelenec. Z njim je imel še več veselja, kajti gospodič Anastazij je imel tudi nekaj pesniškega daru, pa sta se zato toliko lepše ujela. Kot inštruktor je imel France v času odprtja dostop do knjižnice, kar je koristilo obema. Prešeren se je tako dodobra seznanil z drugimi pesniškimi veleumi: od Goetheja do Schillerja, od Danteja do Petrarke, od Tassa do Shakespeara. Ribčev mladenič z jeziki ni imel nobenih težav, zato je z veseljem prebiral pesnike v izvirnem zapisu, kar je bilo všeč tudi Anastaziju.
Njuna srčna povezava pa se je kmalu prekinila prav zaradi Prešernove smelosti. Ko ga je nekaj zagrabilo, si je preprosto to vzel. Zgodilo se je, da se je izven urnika odprtja knjižnice napotil po nove knjige, kar pa je vodstvo zavoda razumelo kot veliko kršitev pravilnika. In tako je bil France spet na cesti oziroma je pristal v zasebnem stanovanju. Znova se je moral preživljati z inštruiranjem in s pomočjo stricev, pozneje pa je začel dobivati tudi Knafljevo štipendijo, ki je bila namenjena nadarjenim kranjskim študentom. Rečeno še drugače: tudi na Dunaju je bil prepoznan kot resen in dosleden študent.
Službo inštruktorja je dobil tudi na Dunaju, kjer je poučeval bogate plemiške študente, za protiuslugo pa je imel zastonj stanovanje in hrano.
Spominska plošča, nameščena na pročelju zavoda. Vir: arhiv Ivana Sivca
Pisma domačim
Pisal je zelo nerad. Domačim je med celotnim univerzitetnim študijem poslal le tri pisma, pa še ta so bila kratka ali v verzih. V enem od njih se je norčeval iz samega sebe oziroma iz svojega meščanskega življenja. V pesmi je navedel, da se noč in dan ukvarja z bukvami, s knjigami, sicer pa leži do sedmih, dodobra pa se prebudi šele do kosila. Hotel je seveda povedati, da v primerjavi z domačim kmečkim življenjem njegov delovni vsakdan poteka povsem drugače. Na koncu pesmice je zapisal:
»Kaj drugi počnejo, jaz tud' to storim,
če v vodo poskoč'jo, jaz tudi za njim'.«
Ti kratkočasni verzi pokažejo, da se je zavedal svojega položaja in še posebej študija, ki jih je navajal k temu, da so vsi gledali na svet enako oziroma vsaj podobno. Medtem so se doma dogajale velike stvari. Nobeden od njegovih bratov ni nameraval prevzeti kmetije, pač pa se je poročila sestra Mina z Boštjanom Vovkom s Črnivca. Pozneje se je mladi gospodar izkazal zelo slabo in bi Ribčevino kmalu pognal na boben. France je to čutil že od daleč, zato je staršem napisal naslednje vrstice: »Prezgodaj je na Mino vse prepisati. Pomislite, oče, sestre se sedaj še srčno ljubijo. Potem pa se ne bodo več, če boste eni vse dali.«
O, kako je imel prav!
»Prezgodaj je na Mino vse prepisati. Pomislite, oče, sestre se sedaj še srčno ljubijo. Potem pa se ne bodo več, če boste eni vse dali.«
Doktorat
Prešerna velikokrat predstavljajo kot neresnega študenta oziroma pozneje kot študenta, ki mu je doktorat kar sam priplaval po vodi. A treba je upoštevati, da so bili Kranjci – pa tudi Korošci in Štajerci – najmanj pod dvojno profesorsko lupo. Velika avstrijska država je s šolami ves čas načrtno skrbela za to, da so študente, ki v osnovi niso govorili nemščine, držala na trdo oziroma jim metala pod noge dodatna polena. Vse avstrijske šole, od osnovne naprej, so bile v nekem pogledu predvsem – ponemčevalnice. A iz najvišje ponemčevalnice je izšel – največji slovenski pesnik!
Zagovor za doktorat iz pravnih ved torej ni bil nobena šala. Prešeren je moral na primer navesti kar šestdeset tem iz naravnega prava, od najvišjih načel prava do različnih pogodb, dodati pa je moral več zakonitosti zakonskega prava, dolžnosti staršev, primerov samomora itd. Zagovarjal je tudi teze o nastanku države, ozemeljske celovitosti in o obsedenem stanju pa vse do statistike, položaja katolikov v Veliki Britaniji, vinogradništva na Moravskem itd. A vse je – enako kot pri prejšnjih izpitih – opravil brezhibno, z najboljšimi ocenami.
27. marca 1828 je študij zaključil in prejel diplomo, na kateri je pisalo: »Doktor France Prešeren.«
Že zaradi zahtevnega študija in visokega doktorskega naslova je prava sramota poniževati takega človeka. Zrasel je iz kmečkih korenin, postal pa je eden najbolj uglednih doktorjev znanosti, doktorjev pravice.
Vse avstrijske šole so bile v nekem pogledu predvsem – ponemčevalnice. A iz najvišje ponemčevalnice je izšel – največji slovenski pesnik!
Dunajska univerza, kjer je nabiral učenost tudi naš veliki France. Vir: arhiv ivana sivca
Sedmina
Vovkov mladi gospodar je oba Prešernova starša kmalu vrgel iz hiše in tako sta oba umrla na tujih tleh. To pomeni, da se je res zgodilo tisto, kar je France kot dober študent na pravni fakulteti predvidel že prej. Sam pa je od celotne kmetije dobil – reci in piši! – petdeset goldinarjev. A njegove sestre so bile še na slabšem. Dobile niso prav ničesar. Če s tem pogledom preberemo nekatere Prešernove pesmi, se nam odkrije povsem drug svet, povsem drugačna bolečina.
Mladi doktor si glede tega bornega izkupička iz domačije ni belil glavo. Še na Dunaju je sklical vse svoje prijatelje, med katerimi sta bila tudi njegova poznejša delodajalca Leopold Baumgartner in Blaž Chrobath, pa tudi Miha Kastelic, ki je pozneje izdajal pesniški almanah Kranjska čbelica, in znani slikar Matevž Langus, ki je pozneje na platno dokaj pristno prenesel podobo Julije Primic. Da je vse skupaj potekalo bolj slovesno in nasploh na veliki nogi, je gostijo ves čas z glasbo spremljala češka harfistka. Ko pa so Prešerna vprašali, kaj praznuje, je odgovoril nekam grenko: »Sedmino. Sedmino za mojo domačijo. V petek smo pokopali Ribčevino.«
Stroški sedmine pa so tudi presegli več kot polovico tistega, kar je dobil kot svoj dedni delež.
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.