Ideja proti realizaciji ali kje se je zalomilo Kataloncem

Embed from Getty ImagesKatalonija ima dolgo zgodovino samouprave in borbe za to samoupravo. In ima tudi dolgo zgodovino izseljenskih vlad. Uradno je denimo katalonska vlada v izseljenstvu delovala od leta 1939 vse do leta 1977.

Katalonija ima zgodovino tudi zaprtih voditeljev svoje vlade. Tako je bila denimo zaprta vlada leta 1934. Leta 1939 so nacisti izročili Francu predsednika katalonske vlade v izgnanstvu. Španija ga je zaprla, mučila in umorila.

Umoriti pa je poskušala tudi katalonsko narodnost in narodni ponos. Njihov jezik je bil prepovedan, načrtno so naseljevali Špance od drugod in pokrajino so predvsem izkoriščali zaradi njene gospodarske uspešnosti. (Podobnosti s katero drugo diktaturo so zgolj naključna.)

Današnja Katalonija je dedinja Francove Španije

In Katalonija, kot jo poznamo sedaj, žanje sadove te diktature, ki je sicer formalno prenehala z obstojem že pred desetletji. Na referendumu 1. oktobra 2017 je za razglasitev Katalonije kot neodvisne republike glasovalo 92% udeležencev referenduma. Vendar ti udeleženci so predstavljali le 43 % vseh volilnih upravičencev v Kataloniji.

Če prištejemo k temu podatek, da v Kataloniji le 2,8 milijona ljudi (podatek iz 2011) pravi, da je njihov materni jezik katalonščina, bi lahko sklepali, da so za osamosvojitev glasovali Katalonci, vendar ne Katalonija. In tu je nastala prva težava procesa osamosvojitve Katalonije.

Sedaj, ko je Piedgemont pripeljal stvar tako daleč, da je Katalonija formalno razglasila neodvisnost, pa se je pokazala nepripravljenost osamosvojiteljev.

Ideja proti realizaciji

Katalonija se bori za svojo že dolgo časa vendar, vsaj v zadnjih letih, to svojo borbo temelji na referendumih, volji ljudstva in pravni, mirni razrešitvi spora s Španijo.

Politična modrost katalonskih voditeljev je v tem, da se zavedajo, da, kljub temu, da je vojna le nadaljevanje diplomacije, to za njih ni realna možnost.

Zahteve po neodvisnosti so vedno delovale le kot orodje mobilizacije volivcev in političnega izsiljevanja po več avtonomnosti. Sedaj, ko je Piedgemont pripeljal stvar tako daleč, da je Katalonija formalno razglasila neodvisnost, pa se je pokazala nepripravljenost osamosvojiteljev.

Za primerjavo, ki jo tako radi uporabljajo romantični zagovorniki katalonske neodvisnosti, Slovenija je imela pripravljen celoten vzporeden institucionalni sistem potreben za delovanje države; Katalonija tega nima. Ideja o samostojnosti je nekaj, živeti to samostojnost pa nekaj popolnoma drugega.

Ideal proti realpolitiki

Tako kot je nekaj popolnoma drugega, če so človekove pravice kršene v Rusiji, ZDA, ali pa v Španiji. Vsaj izgleda, da so takega mnenja naši ljubi EU birokrati.

Stališče, ki so ga ponavljale glave Evropske unije o tem, da gre za interno zadevo Španije in da računajo na to, da se bo stvar razrešila v okviru španskega ustavnega okvirja, postavljajo pomembno vprašanje. Zakaj pa imamo potem mednarodno pravo, ustanovno listino OZN, ki ščiti določene pravice, kot je tudi pravica do samoodločbe?

Ideja, osnovana na idealu in podprta le z željami, potrebuje tudi realizacijo preko realpolitičnih državnikov, ki imajo dejstva na svoji strani.

In kako potem ti isti EU birokrati čutijo dolžnost, da se oglasijo glede dogajanja v drugih državah sveta? In tukaj je druga težava katalonske samostojnosti – Evropska unija, ki se boji lastnega razpada. Španija si je na podlagi uspešne diplomatske vojne lahko privoščila skoraj karkoli. Vnaprej so vedeli, da imajo proste roke; da bo v EU tišina, ko je prišlo referendumsko jutro.

Želja proti dejstvom

Dejstvo je, da je Španija odstavila katalonsko vlado. Da je del vlade priprla ter da namerava pripreti vse člane, ki so podprli razglasitev neodvisnosti. Dejstvo je, da je uveljavil 155. člen ustave, ki jim omogoča, da naredijo karkoli, da bi zaščitili španske interese.

Na drugi strani želja po katalonski neodvisnosti ostaja, tako pravijo tudi ankete pred predčasnimi volitvami, ki napovedujejo zmago stranke za neodvisnost. Absurdni položaj, ki jasno kaže, da se zgodba katalonske neodvisnosti ne končuje. Ji pa daje dodatno legitimnost in prihodnost.

Prihodnost, ki jo morda velja izkoristiti, stopiti dva koraka nazaj in poskusiti rešiti izvirni greh katalonskih težav – španski ustavni okvir. Vendar to je stvar daljne prihodnosti.

Je pa katalonski boj v teh dneh pokazal nekaj, pred čimer si je povprečni Evropejec, zaljubljen v svoje pravice, zatiskal oči. Ideja, osnovana na idealu in podprta le z željami, potrebuje tudi realizacijo preko realpolitičnih državnikov, ki imajo dejstva na svoji strani.