Jakob Aljaž (1/12): »Da je Triglav ostal v slovenskih rokah, je največ moja zasluga!«

Ne glede na šolski sistem, ki velikokrat zaobide podobne pomembne Slovence, kot je Jakob Aljaž, verjetno ni Slovenca, da ne bi vedel zanj. Slovenci smo v srcu planinci, Slovenci imamo radi pesem, Slovenci kljub dolgotrajni komunistični prevladi radi damo priznanje vsaj tistim duhovnikom, ki niso skrbeli za svoje ovčice samo v duhovnem pogledu, temveč so svet dojemali precej širše in globlje.

Naslov prvega nadaljevanja o življenju in delu velikega Aljaža se morda zdi komu prenapihnjen. Še posebno tistim, ki menijo, da se je Aljaž rad sam pohvalil, ob tem pa se ni oziral ne na ljubljansko gospodo ne na samega cesarja. A ko se bomo srečevali s tedanjimi zgodovinskimi dejstvi, bomo lahko spoznali, da ni bil prav nič prepotenten. Bog ve, v čigavih rokah bi bile danes slovenske gore, predvsem pa planinske postojanke, če ne bi bilo tega ponosnega Slovenca.

Tri pomembne obletnice

6. julija je minilo 180 let, odkar se je Aljaž prismejal na svet. V avgustu bo minilo 90 let, odkar je postavil na vrhu Triglava svoj znameniti stolp. Vmes pa je še ena obletnica: 155 let, odkar je bil posvečen v duhovnika. Torej so vsaj trije dodatni razlogi, da se sprehodimo po njegovih ravninskih poteh in planinskih stezicah. Ob tem je treba kar takoj dodati, da je bil po postavi srednje velik in čokat, po naravi pa sila hudomušen in včasih malce robat, tako da ga prav vsak, ki je tedaj bival na slovenski zemlji, ni razumel najbolje. A je tudi s takimi hladnokrvneži na hitro opravil in šel pokončno naprej.

Tisti, ki njegovega življenjepisa ne poznajo podrobneje, komajda verjamejo, da se ni rodil sredi planinskih vrhov oziroma na Dovjem. A tam je na srečo preživel največji del svojega življenja. Rodil se je v vasici Zavrh pod Šmarno goro, torej na robu Ljubljane, s pogledom na prekrasne gorenjske vršace. Ker je bil po srcu tudi pesnik, pisatelj in predvsem skladatelj, je razumljivo, da je malo pred smrtjo napisal tudi spomine, ki jih je uredništvo Planinskega vestnika seveda z veseljem objavilo in so torej najbolj zvest dokument njegovega življenja. Takole je uredništvo najavilo njegove Planinske spomine:

»V 77. letu svoje starosti, rojen je dne 6. julija leta 1845, se je odločil častni član Slovenskega planinskega društva, 'triglavski župnik', duhovni svetnik Jakob Aljaž, da vzame pero v roke in piše za naš 'Planinski vestnik' svoje planinske spomine … Pisani so v preprostem, lahnem, često šaljivem tonu, kakor je značilen baš za našega ljubljenca, kljub 77 letom mladostnega, vedno delovnega in požrtvovalnega 'triglavskega župnika' Aljaža.«

6. julija je minilo 180 let, odkar se je Aljaž prismejal na svet. V avgustu bo minilo 90 let, odkar je postavil na vrhu Triglava svoj znameniti stolp. Vmes pa je še ena obletnica: 155 let, odkar je bil posvečen v duhovnika.

Triglavski kralj

Sam sem na podlagi Aljaževih zapiskov, življenjepisa, pesmi in mnogo drugega gradiva pri založbi Družina leta 1993 izdal knjigo z naslovom Triglavski kralj. S pomočjo tedanjega odličnega urednika dr. Janeza Grila smo ob izvrstni pevski in instrumentalni spremljavi Kamniških kolednikov pripravili kar 17 predstavitev. Ti imenitni možje so bili Janez Majcenovič, Rok Lap in Tomaž Plahutnik. Knjiga je bila seveda kaj kmalu ponatisnjena, posebno izdajo pa je pozneje pripravila še Občina Medvode, kamor zdaj sodi Aljažev rojstni kraj Zavrh. In še to! S Koledniki smo pripravili tedaj prvo najvišjo predstavitev knjige na slovenskih tleh – na Kredarici. V nahrbtniku sem odnesel na kraj, kjer je stala prva Aljaževa koča, deset izvodov knjige. Seveda misleč, da bo šla tam gori, pod vrhom Triglava, knjiga za med. A prodali nismo niti ene. Nihče pač ni hotel obremeniti nahrbtnika s knjigo ...

Zaradi te knjige me je, ko sem bil tri dni v Moravskih toplicah, poiskal dr. Jože Magdič, mednarodno priznani psiholog, psihiater in jungovec, ker bi rad ugotovil, kako sem se mogel tako dobro poglobiti v Aljaževo dušo. Napisana je namreč v prvi osebi, torej kot da bi jo pripovedoval sam Jakob Aljaž. Skupaj sva prav kmalu našla glavni vzrok. Oba z Aljažem sva enako – trmasta! Prevedeno v gorenjščino: enako vztrajna. Sicer pa, da ne bo pomote, si ne domišljam kake druge vzporednice. Res pa je, da mi je Aljaž v več pogledih – podobno kot mnogim Slovencem – srčno blizu.

Na realna tla me je po izidu knjige postavil prof. Stanko Klinar, ki je v Delu čez celo stran napisal, da knjiga ni veliko vredna in da sem mu ukradel življenjsko temo. Odgovoril sem mu z enim samim stavkom: »Pa vi napišite boljšo!« Gospod Klinar je napisal veliko odličnega planinskega čtiva, Aljaža pa se tudi pozneje ni lotil.

Oče in mati

Glede Aljaževega rojstva je nekaj nejasnosti. V Planinskem vestniku št. 8 iz leta 1923 je veliki Jakob v odstavku Oris mojega življenja zapisal:

»Rojen sem bil 6. junija 1845 v vasi Zavrh št. 2 (pri Bačniku) pod Šmarno goro, župnija Smlednik na Gorenjskem. Oče so bili Anton, mati Elizabeta, doma iz Dobrave pri Ljubljani. Imel sem pet bratov in dve sestri. Jaz sem bil četrtorojeni otrok. Oče so imeli srednje veliko posestvo in so še nekaj prikupili (skupaj 130 mernikov posestva). Bili so ključar cerkve na Šmarni gori, pobožen mož, dober narodni pevec, branja nevešči, a so imeli izvrsten spomin. Rojeni so bili leta 1795 ter so učakali 83 let. Mati so znali dobro brati, imeli so Sv. pismo in skoraj vse nabožne bukve zadnjih dveh desetletij. Večinoma so podedovali knjige po svojih starših.«

Pozneje so Aljaževi biografi ugotovili, da se je Jakob v resnici rodil 4. julija, sam pa sem se tej nedoslednosti in nasploh nerodnosti s prvim stavkom v svoji knjigi izognil z naslednjimi besedami:

»Rodil sem se na pragu malega srpana leta Gospodovega 1845. Po pravici povem, da se rojstva prav nič ne spomnim, pa čeprav sem bil zraven.«

Marsikomu je bil tak pristop všeč, marsikdo pa je menil, da je že začetek precej banalen in da bo pač sam napisal veliko boljšo knjigo. Na žalost na to še čakamo.

S Svetim pismom po glavi

Iz Aljaževe mladosti je znanih več podrobnosti. Da so mu šle knjige hitro v glavo, pove zapis, da je že kot triletni otrok rad plezal navzgor. Ko je bil nekoč sam doma, se je povzpel nad krušno mizo vse do bogkovega kota, tam zagrabil prtiček in tako nase zvrnil vazo z rožami in Svetim pismom vred. Starša sta presrečna ugotovila, da je vaza ostala cela, Sveto pismo nepoškodovano, Jakec pa jo je odnesel samo z dvema buškama. Rekla sta, da je to pravi čudež. In se šla zahvalit Devici Mariji na Šmarno goro, ki jo je pozneje tudi Jakob iskreno čislal in častil.

Svojo veliko pastirsko kariero je postavil povsem na kocko, ko so se mu domače, Bačnikove krave izgubile neznano kam, sam pa je, da bi bil bolj razgledan, splezal na bližnjo smreko in …

Tam je doživel drugi čudež. Bil je namreč prelesten sončen dan. Vrhovi so se svetili v jutranji zarji. Zato je krave v hipu postavil na drugo mesto, sam pa je prisluhnil – komajda boste verjeli – kako so se med seboj pogovarjali najvišji bližnji vrhovi, od Krvavca do Storžiča in Stola. Ob strani se je oglasil celo modri Triglav in jim naročal, naj pozdravijo vse druge njegove otroke, velike in male. Iz zamaknjenosti ga je rešil oče, ki je zahteval, naj takoj zapusti smreko in poišče krave. Jakec je od strahu pred očetom splezal še meter višje in …

Vrhač se je zlomil, Aljaž pa je kot ptica poletel – na žalost na tla in ne do planinskih vrhov. Kljub temu sta starša potem na Šmarni gori dala za mašo, ker je bil to pač drugi veliki čudež, da je Jakec sploh ostal živ. Pristal je namreč v grmovju.

Svojo veliko pastirsko kariero je postavil povsem na kocko, ko so se mu domače, Bačnikove krave izgubile neznano kam, sam pa je, da bi bil bolj razgledan, splezal na bližnjo smreko …

(D207: 52-53)