Mučenec Ignacij Nadrah: župljanom je bilo takoj jasno, kdo ga je umoril

Februarski prvi petek bo namenjen molitvi za beatifikacijo duhovnika Ignacija Nadraha. V okviru pobude Vseposvojitev bodo pri frančiškanih na Tromostovju pripravili sv. mašo za župnika, ki so ga v začetku leta 1947 povojni likvidatorji pobili v župnišču pri cerkvi sv. Marije v Puščavi blizu Lovrenca na Pohorju.

Cilj komunističnih oblasti povsod enak: izriniti Cerkev

Povojna komunistična oblast je Katoliško cerkev prepoznala kot organizacijo, ki je imela tako močno izročilo, bila tako močno zakoreninjena in je imela tako močno mrežo župnij in drugih postojank, da je ni mogla popolnoma uničiti. Če se je to dalo pri političnih nasprotnikih, katoliških laiških organizacijah ter kulturni in družbeni infrastrukturi, pa se to pri Cerkvi enostavno ni dalo, je okoliščine umora duhovnika v predstavitvi slovenskih mučencev 20. stoletja na Radiu Ognjišče orisal zgodovinar dr. Aleš Maver.

Izpostavil je, da je Ignacij Nadrah, ki je sicer prihajal z Dolenjske, umrl na Štajerskem, na območju tedanje lavantinske škofije. Splošna predstava v javnosti je, da je bilo razmerje med Katoliško cerkvijo in komunistično oblastjo manj napeto v lavantinski kot v ljubljanski škofiji. A ravno Nadrahov primer, podobno kot primer Mateja Krofa, o katerem smo že pisali, dokazuje, da cilj komunističnih oblasti na Štajerskem ni bil čisto nič drugačen kot na Kranjskem, kjer naj bi duhovščino bremenilo sodelovanje z okupatorjem oziroma izrazito protikomunistično stališče med drugo svetovno vojno, je opomnil dr. Maver.

Na neki deklarativni ravni je torej komunistična oblast priznavala drugačnost razmer v lavantinski škofiji, na praktični ravni pa je bil namen popolnoma enak. To je treba po besedah dr. Mavra poudarjati zlasti zato, ker se ob domnevno popolnoma drugačnem ravnanju obeh medvojnih škofov, torej Ivana Jožefa Tomažiča v primeru lavantinske in Gregorija Rožmana v primeru ljubljanske škofije, še danes poskuša razvijati teza, da je bil položaj na Štajerskem popolnoma drugačen. »Po drugi svetovni vojni ni bil drugačen, končni rezultat je bil enak. Katoliška cerkev je bila potisnjena na stranski tir,« je pojasnil.

Teologijo študiral praktično doma

Duhovnik Ignacij Nace Nadrah je bil rojen leta 1896 v kmečki družini v Mrzlem Polju pri Stični kot prvi od devetih otrok. Šolal se je v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano, pri tem pa mu je finančno pomagal stric z istim imenom, ki je bil duhovnik in pozneje ljubljanski stolni prošt ter generalni vikar ljubljanske škofije. Nace je končal klasično gimnazijo in 6. maja 1916 prejel zrelostno spričevalo s podpisom dr. Janeza Gnidovca, poznejšega škofa skopske škofije.

Po maturi je Ignacij Nadrah kar v Stični začel študirati teologijo; tam so bili namreč takrat zaradi soške fronte goriški bogoslovci s svojimi profesorji in goriškim nadškofom dr. Antonom Sedejem, njegovo življenjsko pot opisuje teolog in zgodovinar dr. Metod Benedik.

Ko se je po prvi svetovni vojni bogoslovje vrnilo v Gorico pod Italijo, je Nace – čeprav goriški bogoslovec – ostal v Ljubljani in nadaljeval študij na ljubljanski teološki fakulteti. Škof dr. Anton Bonaventura Jeglič ga je 18. julija 1920 posvetil v mašnika.

Prva tri leta duhovništva je deloval v goriški nadškofiji. Kot kaplan je najprej dobrega pol leta deloval v Solkanu, maja 1921 pa je bil prestavljen v Kobarid. Šlo je za čas, ko fašisti sicer še niso bili na oblasti, a so že dvigali glave. Posebej pa jih je zmotilo, ko so na Kobariškem 27. novembra 1921 pripravili veliko spominsko slovesnost ob 15-letnici pogreba goriškega slavčka Simona Gregorčiča.

Preganjan pod vsemi tremi totalitarizmi

Pri dogodku je kot kaplan v Kobaridu dejavno sodeloval tudi Nadrah, zaradi česar so ga fašisti dve leti pozneje aretirali in obdolžili, da je žalil italijanski državni red. V zaporu je preživel dva tedna, po izpustitvi pa mu je postalo jasno, da na Goriškem svojega duhovniškega poslanstva ne bo mogel več opravljati. Zato se je odločil, da se vrne v tedanjo Jugoslavijo. Leta 1923 ga je škof Andrej Karlin sprejel v lavantinsko – mariborsko škofijo.

Tam je Nadrah kot kaplan najprej služboval pri Sveti Trojici v Halozah, nato v Hočah in na Muti. Leta 1928 pa je sprejel službo župnika pri Sv. Mariji v Puščavi. Že kmalu po začetku druge svetovne vojne so ga nacisti, podobno kot druge slovenske duhovnike, izgnali na Hrvaško. Po krajšem bivanju v izgnanstvu mu je uspelo priti nazaj. Do konca vojne je bival na domačiji pri Stični, kjer je opravljal kmečko delo.

Maja 1945 se je z očetom in še nekaterimi domačini iz Stične odpravil na Koroško. Pri Grosupljem jim je granata ubila konja, stiškemu patru Komunbanu Obersarju pa odtrgala nogo. Pater Obersar je zaradi poškodb pozneje umrl, Nace pa se je uspešno prebil na Koroško, kjer se je pridružil begunskim duhovnikom. Pozneje se je vrnil k sv. Mariji v Puščavo.

Tam je Nadrah zvesto skrbel za shode romarjev, krepil je čaščenje Device Marije in obiskoval bolnike po domovih, lotil se je tudi obnove župnijske cerkve. Kot mnogi dušni pastirji tistega časa se je izjemno priljubil vernikom, to pa je bil pogosto že zadosten razlog, da so ga nove komunistične oblasti vzele pod drobnogled. Kot piše dr. Benedik, se je ob svojih bratih, od katerih je bil prvi – Jože – ubit v Šentvidu pri Ljubljani, drugi – Tone – pa v Teharjah, tudi Ignacij Nadrah znašel na njihovem smrtnem seznamu.

Kot mnogi dušni pastirji tistega časa se je Nadrah izjemno priljubil vernikom, to pa je bil pogosto že zadosten razlog, da so ga komunistične oblasti vzele pod drobnogled.

Dvakrat prebita lobanja

Štirinajst dni pred zločinom se je pri župniku oglasil nekdo, ki je Naceta dobro poznal in je bil v službi pri Ozni. Domnevajo, da je prav on naročil umor. Zgodilo se je 9. januarja 1947. Nadrahova gospodinja je bila doma na Mrzlem Polju pri Stični, tako da je v župnišču ostal sam. Ko bi moral začeti maševati, ga ni bilo v cerkev in ministrant ga je šel iskat. Župnišče je bilo odprto, župnika, ki je klical božje pomoči, pa je v mlaki krvi našel na stopnicah.

Kot dogajanje usodnega dne opisuje dr. Benedik, so sosedje poklicali milico in zdravnika iz Lovrenca na Pohorju. Ta je ugotovil hudo poškodbo, dvakrat prebito lobanjo, in ga napotil v bolnišnico, a prevoza ni bilo, zato so ga šele popoldne prepeljali tja. A Nadrahu ni bilo pomoči in po treh dneh je v mariborski bolnišnici umrl. Pred tem mu je lovrenški župnik Oblak podelil še sveto maziljenje. Ob množični udeležbi duhovnikov ga je pokopal dravograjski prošt Munda.

»Nace je doživel podobno usodo kakor Kristus. Lahko si mislimo, kako je bilo Kristusu, ko je pribit z žeblji na križu visel dolge ure, zapuščen ne le od ljudi, ampak celo od Boga Očeta, saj je zaklical: 'Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?' In Nace? Kako se je 9. januarja 1947 zjutraj prestrašil, ko je vzel ključ od cerkvenih vrat in se odpravil iz župnišča, da bi odklenil cerkev in v njej maševal, pa je na stopnišču znotraj župnišča zagledal mladega tujca z železnim drogom v roki! Kaj se je potem zgodilo, si ni težko predstavljati,« je zadnje trenutke svojega strica v knjigi Križev pot župnika Naceta Nadraha opisal njegov nečak, pater Anton Nadrah.

Zgodilo se je 9. januarja 1947. Ko bi moral začeti maševati, ga ni bilo v cerkev in ministrant ga je šel iskat. Župnišče je bilo odprto, župnika pa je v mlaki krvi našel na stopnicah.

Storilec naj bi zločin posredno priznal

Domačini se spominjajo, da je sumljiva oseba tiste dni na vlaku iz Puščave ljudi spraševala, ali je kaj novega. Uradno naj bi Ignacij Nadrah padel po stopnicah. A domačinom je bilo takoj jasno, kaj se je zgodilo in kdo iz šolskega poslopja, ki je bilo povezano z župniščem, je prišel umorit župnika. Šlo naj bi za človeka, ki je bil najprej pri Hitlerjevi mladini, nato pa se je moral partizanom odkupiti z nekaj »junaškimi« dejanji. Pozneje naj bi dejanje posredno priznal.

Župnik Nadrah je pri domačinih ostal zapisan kot človek blage in mirne narave, popolnoma predan svojemu duhovniškemu poslanstvu.

Morilec naj bi bil najprej pri Hitlerjevi mladini, nato pa se je moral partizanom odkupiti z nekaj »junaškimi« dejanji.

(D237: 50-51)